Rattana in Hae In

Rattana je en tak cukrček, da je kar težko opisat. Naslednji teden bo imela 100 dni in bo tukaj slavje. Že drugi dan tukaj sem postal kar njena pestunja. Spopadel sem se s tipičnimi težavami, ki pestijo tovrstno početje: bil pobruhan in polulan, ostal brez marsikatere kocine v bradi, mali vragec je hotel spat seveda samo v naročju in nikakor v postelji... skratka, neizmerno sem užival. Rattana je vedno v centru pozornosti, bodisi staršev, starih staršev, sorodnikov ali prijateljev. Še moški del populacije se prav aktivno in vmeto ukvarja s pestovanjem in previjanjem.



Hae In je ostala moja princeska. čeprav je bila v pisanih dokolenkah bolj azijska Pika Nogavička. Predvčerajšnjim zvečer sem ji pletel kitke in najbrž ne pretiravam, če rečem, da bi vse ženske, ki jih poznam, ubijale za imet take lase.
Ker je bil v sredo Children's Day, državni praznik, pouk odpade tudi v četrtek in danes. Ne sicer povsod in v vseh šolah, ampak, kot kaže, imajo na teh koncih precej nekorejski odnos do šolanja. Meni zelo prav, da se mi ta nasmejani drobižek ves čas mota pod nogami.
In ne samo da se nasmejano mota pod nogami, zelo pridna je in vedno pomaga, sploh ko je potrebna hitra akcija kot včeraj, ko se je na kosilu ustavil najavljeni avtobus in smo postregli 52 kosil naenkrat.

Vse kar ima noge in roke je delalo, lahko bi rekli, da je pomagala tudi Rattana, ki je zvedavo kukala z babičinega hrbta.
Za večerno popestritev so poskrbele družinske karaoke. In kljub vloženemu trudu me niti princeska ni uspela prepričat, da bi kaj zakrulil v mikrofon. Očitno to res ni in ni zame, če ji nisem bil sposoben razveselit. Se je pa sama veselila in odpela par pesmic.

Doma

Seoul je za mano, prišel sem v deževnem večeru, odšel v včerajšnjem kislo oblačnem jutru. Nagledal sem se kraljevih palač, muzeja, templjev in nenavadnih kafičev. Koncert klasične glasbe (Brahms) in malo manj klasične v okrožju Hongik. Po koncertu ostarela revolucionarja obujata spomine na zlate študentske čase metanja molotovk. Nedeljsko prenatrpane ulice in v večernem miru nad Seoulom še en namig, da zelo spominjam na zlobnega budističnega meniha. Ko Mee He vidi sliko Hae In se kar stopi in zanjo podari knjigo pravljic.
Palače in templji:






Zelo nenavadna kavarna:



Dva koncerta:


Mee He in njen muc Zelje

Gneča v nedeljo popoldan:

Da ne bi kdo nakladal o naključjih. V Jinbu pridem okoli dveh in, namesto da bi se urno podvizal in poiskal avtobus za Nodong-ri, si privoščim kavo ob tržnici. Čez 10 sekund se pripelje mimo Nandida. Pozdravi, objemi, pospremim jo k zdravniku in v lekarno, nato pokupi pol tržnice in pridno nosim robo v avto. Ko smo doma je seveda prva v središču pozornosti mala Rattana, naslednji teden bodo praznovali njeno stodnevnico. Seveda dobim tudi svoj kimči. Ura je že skoraj prava, zato je moje mesto na dvorišču, da pričakam rumen šolski kombi. Hae In izstopi utrujeno in zdolgočaseno, za sabo vleče novo šolsko torbo. Najbrž ni potrebno razlagat, kakšne barve. Tudi rožnata bluza je nova in dolge lase ima spete v rep. Kot bi se vse spremenilo - kot se ne bi nič spremenilo. Ko me zagleda se mi najbrž ustavi srce, vse dokler ne zavriska "Stric Dag!" in steče proti meni. Oklene se me kot klop, jaz nje tudi in, kot pred enim letom, je njena prva pripomba namenjena mojim lasem, tokrat neobstoječim. Potem pa vseeno dobim lupčka. Na vrsti so darila in skoraj jo kap, ko v naročju prinesem čokolade, knjige in kup drobnarij. Lep čas čokolade samo zlaga in prelaga in ogleduje, dobim še enega lupčka. Gotovo so pekoči feferoni v pekoči omaki krivi, da me nekaj ščemi v očeh.




Ampak tudi Rattana je dobila svoj delež:

Muzej kimčija

Muzej kimčija je namenjen izključno njegovim oboževalcem. Ne, da ostalih ne bi pustili not ali da bi jih mamljive vonjave od tam pregnale; preprosto dolgočasen bi bil za nekoga, ki te božanske hrane nikoli ni poskusil sam naredit ali pa vsaj ne uživa v njem. V kimčiju, ne muzeju. Nekaj zgodovine, plastični eksponati stotin različnih kimčijev, soba za degustacijo. Ta je neprodušno zaprta, neoboževalci kimčija bi najbrž not omedleli od - po njihovem - smrada, moje nosnice pa so samo plapolale in zahtevale še. Nisem se počutil oropanega za 3000 wonov. Oziroma 5000, če prištejem še podzemno.
Še kratek sprehod po COEX nakupovalnem centru, res kratek, samo 2 uri sem prebil not.

Zgodovina

Nekaj različnih primerkov kimčija






Tudi meni je težko verjet, da se kimči dela celo iz bambusovih vršičkov ali kakija ...


Eh, da mi je imet tak hladilnik....

Lahko si pripravite kimči po osnovnem muzejskem receptu:






Sicer pa te dni živim v tej ulici

Korea, again

Življenje, pravzaprav ljudje v mojem življenju, so me hoteli naučit, da je laž nekaj povsem dobrega, če si prepričan, da počneš nekaj dobrega. Pa čeprav si edini, ki to verjame. Neke plemenite laži, bojda. Ne vem zakaj nisem nikoli padal na te finte. Da je nekaj plemenitega v lažeh? Dvomim.
Mene ni sram lagat. Ne počutim se plemenitega, če se iz laži kaj dobrega izcimi, samo žalosten sem, da moram živet v takšnem svetu, med takšnimi ljudmi s takšnimi pravili igre. Če pa se zraven dobro nasmejim, toliko bolje.
Letališče Marco Polo, Benetke, dan OF. Check in za let do Istanbula, odložim nahrbtnik s par kilami čokolade, olivnim oljem, sirom in malvazijo. Malvazija in olje sta zaščitena v plastičnih kanalizacijskih ceveh, najbrž bo pod rentgenom izgledalo, kot da je nahrbtnik poln raketnih cevi z izstrelki sumljive oblike. Natehtajo 21 kilogramov, nihče ne komplicira zaradi enega odvečnega.
"To pa je vaša ročna prtljaga?" pokaže uslužbenka na potovalko, ki za nekaj centimetrov presega predpisane mere. Ne vprašajte o teži.
"Ja."
"Lahko preverimo težo?"
"Seveda!" se že potim.
Natehta 16, natanko dvakrat preveč.
"Ja, to je pa res preveč."
"Ja, vem," vzdihnem, "ampak vi ne veste, koliko otrok bo zaradi tega žalostnih."
"Kako to mislite? Kaj pa nosite?"
Odprem zadrgo na potovalki.
"Madonna santa!" zavpije uslužbenka in hitro priteče še druga, gotovo misli, da sem začel kaj grozit, in tudi ona obstane s krikom: "Porca miseria!"
V potovalki s 16 kilogrami se nahaja prenosnik s težo 2 kg in brisača. Ostalo: čokolade. Pa še malo čokolade. Na koncu še nekaj čokolade.
Obe me začudeno gledata, jaz pa brezsramno odvrnem: "To nesem za korejske sirote."
V zadregi sta, gledata se med sabo, gledata mene, ki začnem jalovo tlačit osem kilogramov čokolade v žepe hlač in jakne, obenem pa preglasno momljam, kako so bile uboge sirote vesele, ko sem pisal, da jim prinašam čokolado. Dosti čokolade.
Ne zdržita. Prtljago označita kot neoporečno ročno prtljago in mi zaželita prijeten let. Toplo se zahvalim in zatrdim, da sta naredila veliko uslugo korejskim otrokom.
Pred vzletom pozorno spremljam pozive potnikom, kdaj me bodo klicali zaradi raketnih izstrelkov. Ne kličejo.
Vkrcan na letalo se spomnim svojega prvega leta, komaj štiri leta so minila od takrat, ko sem mislil, da bom od groze umrl. Ob spominu na strah pred letenjem se sam sebi prizanesljivo nasmehnem, komaj čakam, da poletimo. Misel na vzlet še bolj konkretno podžge misel, da se vračam domov, razmišljam, če me bo princeska pričakala z vriskanjem "Ajeossi!" ali pa dostojanstveno in tiho, kot ob povratku z Japonske. Ne vem kaj bi mi bilo bolj prisrčno, vsaka iskrena dobrodošlica ima svoj čar. Misli samo okrepijo nasmeh. Med letom do Istanbula ni bil postrežen ne božanski jogurt ne mousse, le neka presušena potica, narejena v času bitke pri Galipoliju, resnično obupen pristanek, voda na letališču po 2 evra, na butastem računalniku mi ne dela wireless - nasmeh ne jenja.
Med letom v Korejo nasmeh zamre, ko zagrizem v turški kimči. Na bibimbap raje niti ne pomislim. Mar bi ostali pri ponudbi baklav in burekov! Prespim dobre 4 ure deseturnega poleta, skoraj dokončam Prattchetov "Nation". Za spremembo je prizemljitev v Incheonu izjemno gladka.
Najbrž me izda moja teroristična fizionomija, ko hočem nonšalantno smuknit skozi "No Custom Declaration" in me budno oko koj napoti na pregled, spet rentgeniziranje moje svete osebe, žal pa tudi prtljage. Le kaj hudiča da nosim s sabo? Ne vem kje bi začel naštevat, najbolj varno se mi zdi, da najprej omenim vino. Tri steklenice. In izvem, da lahko v Korejo nesem samo eno. Načnem debato o vsebnosti alkohola, da to ni žganje, da ni iz brezcarinske prodajalne, da je to slovenski proizvod (modro zamolčim, da je varjeno doma) in skozi razpravo se prebijemo do neizogibnega zaključnega plačila carine, olupijo me za bajnih 6 evrov, seveda med tem pozabijo na vso ostalo "sumljivo" vsebino - olivno olje, cel kolut sira in nekaj malega čokolade.
V Seoulu je Namee točen do sekunde (jaz pol ure prezgodaj), najprej večerja z obilico dobrot, kimči je moja prva žrtev, in mehkim sojuem - pvič poskusil soju z borimi 16% alkohola.
Zunaj je okoli 6 stopinj in neusmiljeno dežuje. Ko naju dober ponaredek burje zalije s kislo deževnico, Namee zastoka, da je to skoraj poletje. Kako poletje, človek božji, se ti je čisto sfuzlalo? Hja, temperature so sicer čisto zimske, ampak ta dež je prav za poletje!
No, to zgodnje poletno noč si privoščim 14 urni spanec.
Danes načrtujem obisk muzeja kimčija.

Vzlet nad laguno

Rodopi

Nebeški pogled - kje angeli igrajo harpe?

온돌 – Ondol, korejski vroči kamni

Kako sem vzljubil tradicionalno korejsko talno gretje in ga presadil na slovenska tla

Dag Kleva (Življenje in tehnika, 2/2010)

노동리 (Nodong-ri) je južnokorejska zakotna vasica v okrožju 평창굼 (Pyeongchang-gun), provinca 강원도(Gangwon-do), kjer sem preživel zimo 2009. Leži na nadmorski višini 700 metrov in redkokatera okoliška gora presega 1000 metrov, a področju rečejo “Korejske Alpe” in Pyeongchang se za leto 2018 poteguje za organizacijo zimskih olimpijskih iger - že tretjič zapored. To leto nas je sneg še zadnjič neprijetno presenetil 12. aprila. Področje spada, po Köppenovi klasifikaciji, v klimatsko območje Dfb – kontinetalno podnebje z dolgimi zimami in toplim, vlažnim poletjem. Za primerjavo, v področje Dfb spadajo Helsinki (Finska), Växjö (Švedska), Minsk (Belorusija)... V Nodong-ri niso redka leta, ko domačini potrebujejo gretje do 11 mesecev, vsaj ponoči.
Moj gostitelj je bil 김 형 식 (Kim Hyong Shik), po izobrazbi telekomunikacijski tehnik, ki je že davno zapustil KT (Korea Telecom) in se ukvarja le še z gradnjo tradicionalnih lesenih hiš. Doma si dovoli še več – pravo kmečko hišo iz brun in blata. S talnim gretjem na drva. Na dan mojega prihoda, v začetku marca, je bila zunanja temperatura -6 °C in sem si kar pošteno podkuril. Naslednji dan sem bil tarča norčevanja domačih, saj sem neprestano stokal zaradi škrlatnega obarvanja hrbta in zadnjice in neprijetnega ščemenja zaradi blagih opeklin. Naučil sem se prve lekcije učinkovitosti korejskega talnega gretja – 온돌 (ondol).
(Slika 01)

ANTIČNI RIM
V Evropi gretje tal sega v obdobje Rimskega Imperija. Domnevno – vendar ne dokazano – je njegov izumitelj Sergius Orata, ki ga omenja Marcus Vitruvius Pollio leta 25 pr.n.š. Hypocaustum (iz grščine hypo- spodaj in kaiein- kuriti) se je sprva uporabljalo v thermae (javnih kopališčih), vendar so si ga kmalu omislili premožnejši meščani za svoje vile, predvsem v hladnejših predelih Imperija.
Tla so bila postavljena na stebrih in stene votle, da je vroč zrak iz peči lahko krožil in tako segreval tla in stene, torej tudi prostor. Glede na željeno temperaturo prostora so ločili tepidarium (z zgolj eno votlo steno in potemtakem hladnejši) in caldarium (tri votle stene, zelo vroč). Sistem je bil izredno občutljiv in potraten, potreboval je neprestano skrb kurjača za dodajanje goriva in odstranjevanje pepela.
Po propadu Imperija se je ta sistem v Sredozemlju ohranil v islamskem svetu, vendar izključno za gretje javnih kopališč.
(Slika 02)

FRANK LLOYD WRIGHT IN SODOBNI SVET
Frank Lloyd Wright (1867 – 1959), znameniti arhitekt in oblikovalec, je med najzaslužnejšimi za ponovno odkritje talnega gretja. Med gradnjo Imperial Hotela v Tokyu. na začetku XX stoletja, se je ustavil pri japonskem prijatelju. V tem času je bila Koreja japonska kolonija. Wrightov gostitelj je v Koreji spoznal udobje ondola in si ga je dal zgraditi v svojem domovanju na Japonskem. Naključje ali ne, v ondol sobi je spal arhitekt Wright in se hipoma navdušil nad ogrevalnim sistemom. Občutek, da toplota prihaja od spodaj, mu je bil nepopisen in odločil se je, da je to idealen način ogrevanja in ga začel uporabljat v svojih stavbah. Težavo večnadstropnih stavb je kaj hitro rešil z izumom vodnega talnega gretja – namesto gretja z vročim zrakom si je omislil podtalne cevi z vročo vodo. Danes vodne sisteme izpodriva električno talno gretje.
Prednost talnega gretja pred ostalimi načini ni izključno v estetiki, saj je vir toplote očem neviden; konvekcijski sistemi gretja imajo večje termalne izgube, poleg tega pa grejejo pretežno zgornji del telesa. Pri talnem gretju so temperaturne izgube 2 °C do višine 2 metrov in grejejo spodnji del telesa, kar je tudi biološko ugodno, saj naj bi bili udi vedno toplejši od glave.

KOREJA – NEKOČ IN DANES
Najstarejši korejski ondol se nahaja v arheološkem najdišču Unggi, Hamgyeongbuk-do v današnji Severni Koreji, in je datiran okoli leta 1000 pr.n.š.
Izraz ondol se je pojavil šele v 19. stoletju, prej so pogovorno 2000 let uporabljali ime 구들 (gudeul), z enakim pomenom: segret kamen.
Temelji na istem principu kot hypocaustum, vendar je tehnična izvedba drugačna in neprimerljivo varčnejša, kar je gotovo prispevalo k dejstvu, da se je ta način gretja ohranil bistveno dlje kot rimski. Osnovna razlika med hypocaustom in ondolom je akumuliranje energije; medtem ko prvi greje le dokler se kuri, drugi toploto zbira, bodisi v kamnu ali ilovici.
Znana sta dva sistema ondola: notranji, večinoma “kuhinjski” model, in zunanji, ki se razlikujeta po lokaciji kurišča. V primeru “kuhinjskega” modela je kuhinja vsaj 50 cm niže od ostalih prostorov in se za gretje izkorišča kurišče, ki služi za tudi za kuho. Pri zunanjem modelu je kurišče namenjeno izključno ogrevanju.
(Slika 03)
Za kurjavo so uporabljali praktično vse: riževo slamo, odpadne pridelke, biomaso, kakršenkoli les, premog... Tako ogrevan prostor je služil kot jedilnica, dnevna soba in spalnica. Predel, ki je bil bliže kurišču in posledično toplejši, je bil vedno rezerviran za starejše družinske člane.
Ondol ogrevanje naj bi bilo tako učinkovito, da se v Koreji govori o (najbrž legendarni) ondol sobi, ki je ostala topla še 45 dni po enem samem kurjenju, a je žal bila uničena med Korejsko vojno (kako priročno!). V osemdesetih letih so se tehnologi lotili rekonstrukcije te sobe z impresivnimi (čeprav še zdaleč ne legendarnimi) rezultati: tudi pri zunanjih temperaturh pod -10 °C eno kurjenje zadostuje za tri dni.
Ondol deluje na preprostem principu: dim je iz kurišča, bodisi notranjega, bodisi zunanjega, speljan pod tlemi prostora, ki je segrevan in nato uhaja skozi dimnik na drugi strani stavbe. V nasprotju z rimskim sistemom pa tla niso postavljena na stebrih. Dim in vroč zrak potujeta med navpično zloženimi ploščatimi kamni, prekritimi z glino in to je tudi vse. Seveda se spi na tleh, na tanki podlogi, imenovani yo.
(Slika 04)
Kot že rečeno, je takšen način gretja danes že redkost, najde se še v odročnih krajih, vendar si, v duhu ponovnega odkrivanja in oživljanja tradicije, marsikdo na novo postavi tak sistem in ga s tem obvaruje pred popolnim izginotjem.

V SLOVENIJI
Po opečenosti prve noči sem se naučil pravilno kuriti in v nekaj dneh sem ta sistem brezpogojno vzljubil. Kim Hyong Shik mi je pokazal svoj načrt, maketo in prototip in že sem premleval, kako bi se obnesel istrski kamen.... ampak najprej še nekaj besed o korejski izkušnji.
Veliko ljudi je mnenja, da je takšen način gretja strahovito potraten, sploh če poznajo rimski hypocaustum. Resnica je prav nasprotna. Ondol sem namreč zakuril enkrat dnevno, za to je bil določen isti čas vsak dan, ob petih popoldan. Za ogrevanje sobe velikosti približno 20 m2 sem porabil nekaj tanjših vej in štiri običajna polena in temperatura v sobi je bila naslednji dan opoldan med 15 in 19 °C, odvisno seveda od zunanje temperature, za spanje pa sem potreboval le tanko odejo (na sebi, pod sebe sem še vedno stlačil 3 ali 4 yo).
(Slika 05)
Za primere, ko je zaradi zračnega pritiska slabše “vleklo”, je Hyong Shik v dimnik vgradil običajen ventilator iz računalniškega napajalnika, ki je dodobra pripomogel k vleki.
Oborožen s tem znanjem sem po povratku v Slovenijo naredil prototip za objekt velikosti 12 m2. Ker se istrski peščenjak ne obnese najbolje pri visokih temperaturah, sem vkopano kurišče obzidal s šamotnimi opekami.
(Slika 06)
Namesto navpičnih pokončnih plošč sem za pretok dima in toplega zraka iz kurišča oblikoval več tunelov, prekritih s kamnitimi škrlami, ki se razpredajo pod tlemi in se ponovno združijo v diagonalno nasprotnem koncu, kjer se iztekajo v dimniško cev.
(Slika 07)
Za nasutje sem uporabil navadno zemljo, saj ilovice v bližini ni. Testno kurjenje je dalo zavidljivo pozitivne rezultate, vendar se je zbita zemlja hitro osušila in popokala, kar je privedlo do uhajanja dima skozi tla. Zelo neljuba (da o varnosti ne govorimo) situacija, ki se v primeru ilovnatih tal težko zgodi, zato sem si omislil “imitacijo” ilovice in na tla dodal še vrhnjo plast cemente malte, zmešane z zemljo in dosegel neprepustnost za dim. Idealna tla so iz gline, pomešane s slamo: izredno dobro akumulirajo toploto in so neprepustna, slama pa preprečuje pokanje.
Pred zalitjem je grelni sistem zaščiten z drenažo, za vsak slučaj pa ima kurišče še dodaten odtok za vodo.
(Slika 08)
Ko je bil objekt dokončan, sem se lotil gretja sistema. Pri prvih kurjenjih ni bilo občutnega učinka, rahlo se je segrel le del tal neposredno nad betonsko ploščo, ki prekriva kurišče, vendar je skozi dimnik uhajal popolnoma hladen dim – očitno je bila toplotna izmenjava uspešna. Prve tri dni sem kuril zjutraj in zvečer, nato le še zvečer. Za prve učinke je bilo potrebnih osem dni, šele takrat se je segrela celotna talna površina in ostala topla še naslednji dan. Ogrevanost tal je – po pričakovanjih – neenakomerna in pada sorazmerno z oddaljenostjo od kurišča, vendar to daje možnost izbire, kam postaviti yo. Dobro vem v katerem kotu ga bom razvil, ko bo burja pokazala zobe,


Viri:
Radiant floor heating systems by Elektra and Ideal-Heating.com:
http://www.ideal-heating.com/article.php?a=20
Ondol - Wikipedia, the free encyclopedia:
http://en.wikipedia.org/wiki/Ondol
Underfloor heating - Wikipedia, the free encyclopedia:
http://en.wikipedia.org/wiki/Underfloor_heating

Besedilo k slikam:
Slika 01 – Avtor članka pred družinsko hišo, ki jo je sam zgradil Kim Hyong Shik (Pannya Park )
Slika 02 – Rimski Caldarium, Bath, Anglija. Tla so odkrita, da je med stebri viden prostor za pretok vročega zraka. Vir slike: Wikimedia Commons, http://en.wikipedia.org/wiki/File:Caldarium.JPG. Uporabljena v skladu z licenco Creative Commons Attribution ShareAlike 3.0. Avtor: Akajune
Slika 03 – Zunanji ondol prižgan pod mojo sobo in notranji ondol z vzidanim kotlom. (D. Kleva)
Slika 04 – Yo, podloga za spanje. Ravno zaradi gretja je življenje na tleh, brez stolov, kavčev in postelj, v Koreji nadvse prijetno. (D. Kleva)
Slika 05 – Kim Hyong Shik med vsakodnevnim kurjenjem. Pomaga mu hčerka He In. (D. Kleva)
Slika 06 – Prva faza: izkop in obzidava kurišča. (D. Kleva)
Slika 07 – Druga faza: priprava grelnih tunelov. (D. Kleva)
Slika 08 – Tretja faza: zasutje in testno kurjenje. (D. Kleva)
Slika 09 – Shema prototipnega sistema (Karim Kleva, dipl. ing. arh.)











Tako je zgledal poslani članek, objavljen pa je bil v tej obliki, upam da povezava deluje.

Čovječe, pa ti jedeš ugljen!

Je bil komentar na prvi ogled kolerabe v refošku. Zato najprej sledi najnovejši recept z gažonskega kulinaričnega templja "Moja mala Koreja"...

KOLERABA V REFOŠKU

Da ne bo pomote - gre izrecno za kolerabo V refošku in ne Z refoškom.
koleraba
začimbe - po okusu
refošk
oljčno olje
Kolerabo narežemo na debelejše kose in jo mariniramo v refošku vsaj 1 dan. Začinimo čisto po svojem okusu: v refošk lahko narežemo česen ali čebulo, solimo in popramo, dodamo sojino omako, pekoče feferone... Po 1 dnevu vsebino prelijemo v kozico in dodamo dve žlici oljčnega olja. Kuhamo, dokler refošk ne izhlapi in se začne koleraba pražiti na olju.

Pred nekaj dnevi sem se na otvoritvi fotografske razstave namenoma obregnil ob mladeniča in ga vprašal, če mu je že uspelo se sprehodit skozi zid. Prvi pogled, ki sem ga dobil, je bil popolno presenečenje, a že naslednji hip je bil jezen. Debate nisva nadaljevala, se je pa gotovo spomnil neke druge fotografske razstave, na kateri je imel to nesrečo, da sva sedela pri istem omizju. Takrat je alkoholno modroval o neobstoju vsega, sklicujoč se na kvazi znanstvene teorije o valovanju, enačaju med energijo in materijo in na ogromen prazen medatomski prostor. Revček ni vedel, da sem bil takrat na veliko višjem nivoju kot on, alkoholnem seveda. Ko sem iz njega izvlekel potrditev, da je zid okoli dvorišča le valovanje in iluzija, naša telesa pa tudi, sem ga povabil, naj se sprehodi skozi zid in tako potrdi svoje hipoteze. Zapletlo se je že tu, saj je vztrajal, da to niso hipoteze ampak dokazane teorije. Začuda sem popustil, sprehod skozi zid pa sem še vedno zahteval. Samo pomilovalno me je pogledal, odkimal z glavo in zamomljal, da itak ne razumem nič.
Budizem pravi, da vse obstaja. Pravzaprav, ni čisto tako. V nasprotju z modernimi duhovnostmi, ki zanikajo obstoj vsega in trdijo, da obstaja le "jaz", budizem zanika ravno obstoj tega "jaza" in neke nesmrtne duše. Poleg našega sveta oz vesolja, kot ga poznamo, obstaja kar nekaj nivojev obstoja. Prvi štirje so nivoji trpljenja, vendar ne v smislu večnega pekla iz judaistično krščanske tradicije. Potem imamo sedem nivojev sreče (mednje sodi naš nivo obstoja), nato šestnajst Brahmanskih nivojev in končno še štiri popolnoma nematerialne nivoje oziroma Arupaloka. Nikjer ne zanika obstoja materije v tem našem svetu. Trdi sicer podobno kot moj nesrečni prijatelj, da je materija sestavljena iz energije, lastnosti in odnosov, ki so v konstantnem gibanju in mešanju, nikjer pa ne zanika obstoja. Zen mojster Seung Sahn sunim je v trenutku razsvetljenja dojel osnovno resnico: Stvari so točno takšne, kot so. Nek drug zen mojster, čigar imena se trenutno ne spomnim, je to povedal bolj duhovito: Mi lahko imamo različne percepcije in različne predstave o neki stvari, vendar to stvar prav malo briga, kako jo mi dojemamo in bo, ne glede na ves naš trud, ostala točno takšna, kot je.