Rattana praznuje

Včeraj je Rattana praznovala stodnevnico. Že v soboto popoldan se je prebivalstvo v tej dolini podeseterilo, ko so se narisali družinski prijatelji. Če imaš penzion, je kaj lahko namestit okoli 40 prijateljev, ki lahko že v soboto pridejo na nedeljsko kosilo.
Kljub temu, da je bila nedelja, sem se (skoraj kot ponavadi) zbudil ob petih, jasno nikjer žive duše, pa sem jo v jutranjem mrazu mahnil kar na bližnji hrib.








Razgled sicer ni bogsigavedi kaj posebnega, je pa bil sprehod kar prijeten in utrudljiv, ob povratku okoli osmih pa je bilo že pošteno vroče. Zajtrk, nato pa vse živo (od domačih, gosti so seveda samo brezdelno pohajkovali naokoli) navali na pripravo hrane za pojedino.



Kot ponavadi je bilo potrebno poskrbeti za predstavo in Mr. Lee, mojster riževe... khm... potice? (kakšen primeren prevod za rice cake oz. 떡?), je spet opravil večino dela z rižem in pripravi fižolovega posipa, čeprav je tudi ostalim dovolil zabavo pri mahanju z lesenim kladivom.







Nekaj dobrot, preden so lakotniki brez milosti napadli omizje








Kako je dejansko potekalo žrtje, pa ne bo vidno na slikah, ker jih ni. Sem imel roke preveč zasedene s hrano in sem se tako preobjedel, da sem še cel popoldan preklinjal svojo požrešnost.
Zelo razširjena družina pozira

Tudi princeska se je pražnje oblekla in na moje veliko veselje je to bila oblekica, ki sem ji jo prinesel z Japonske. Ampak, lej ga zlomka, kaj ni še ena prikupna punčka imela jako podobne oblekice!



Zvečer, ko smo ostali sami, pa je bil spet čas za naše vsakdanje neumnosti.

바보

Hah, in potem se čudim, ko se je tale drobižek začel pred mano skrivat za mamo, na koncu pa kar v jok ob pogledu na zlobni fotoaparat...

Jutri praznujemo Rattanino stodnevnico!

臭豆腐

Tokratni naslov ni v korejščini, ampak v kitajščini. Ker tega korejci nimajo.
Jasno, da sem samo čakal, da se kdo oglasi in napiše "jaaaaaaaaaa, jaz pa hočem vedet kaj v ostalih vrčih". OK Nina, naj ti bo.
Naj še enkrat poudarim: 臭豆腐 ni v Koreji. Ga ni v teh vrčih. Vendar je to bila prva stvar, na katero sem pomislil. 臭豆腐 je smrdljivi tofu. Smrdljivi tofu (dobesedni prevod iz kitajščine) je poslastica na Kitajskem, v Hong Kongu, Indoneziji in Tajvanu. Žmohtno marinado se pripravi iz skisanega mleka, posušenih rakov, mesa, bambusovih poganjkov, ogrščice in ščira. Poc se pusti gniti več mesecev, dokler vonjave ne sežejo preko oceana in črvi veselo ne gomazijo čez rob posode, nato se kose lepega čvrstega tofuja marinira v tej mešanici tudi po več mesecev. Bojda so si celo ljubitelji smrdljivega tofuja edini, da zaudarja grozljivo, da pa ima bajen okus, ko je popečen.
Teoretično bi me zadeva mogoče še zamikala, a kaj, ko tudi tu obstaja trik, podoben kot pri kitajskem fermentiranem zelenem čaju. Kitajci kot Kitajci, kaj čmo. Rasisitična opazka? Naj bo kar hoče, ampak smrdljivega tofuja, ki je bil mariniran v gnilih pomijah, človeškem dreku in kemičnih barvilih, ne bom jedel. Pa naj bom rasist. Ker takega (tudi) delajo Kitajci, ker je vsa zadeva veliko hitreje pripravljena in se tofu hitro naleze neprijetnih vonjav (le kakih pa bi se navzel od dreka?). Bi kdo rad omenil nadzor nad izdelavo? Citiram: In Asia, no stinky tofu factories were ever officially licensed or constantly monitored... in še "The nature of the stinky tofu production process makes it extremely difficult to pass government food regulation even in Asia." Najbrž slednji citat pove dovolj.
Iz naših vrčev se ne širijo nobene vonjave, niti, ko sonce pripeka, ampak pogled na čvrst "pokrov" iz plesni v enem vrču in nekaj majhnega gomazečega v drugem...


Včeraj zvečer smo šli v Jinbu, ker je bila šagra za Budov rojstni dan. Ta bo sicer šele 21. maja, ampak na podeželju ga praznujejo en vikend prej.



Hae In pa se je mogoče odločila postati spletična.

된 장

Tukaj se počasi množimo.
Casper je prišel iz Nizozemske.

Zarina iz Malezije.

Min Yeong pa iz Incheona.

In še mamica s svojim zakladom.

Danes sva z nono delala 된 장 oziroma pasto iz rumene soje. No, ne ravno delala, samo en korak v postopku, ki se je začel že pred par meseci, ko so sojina zrna skuhali in sprešali v zidake (메 주), in jih obložene z riževo slamo pustili na soncu, da se je lahko začel proces fermentacije.

Po treh mesecih se "zidake" zloži v glinene vrče in zalije s slanico, kjer ostanejo še lep čas.
In tu sva danes nastopila z nono. Odcejeno sojo sva zložila v velik lavor, slanica pa je šla v prekuhavanje. Brez mletih pekočih feferonov seveda ne gre.

Sojo se nato dobro dobro premeša in premečka.

Nona je proces budno spremljala in mi vsake toliko oparila roke z vrelo slanico, dokler pasta ni dobila prave konsistence.

Na moje veliko presenečenje mi je v maso nasula še razkuhan ječmen.

Mešaj, mešaj, se mi je že mešalo na žgočem soncu (morilsko nasprotje v primerjavi z jutranjim ostrim mrazom), na koncu pa je nona le bila zadovoljna in masa je romala nazaj v vrč, iz katerega je prišla (seveda sem ga prej moral dobro oprat).

Na koncu smo si oblizali prste, jaz rokavice, njammi, močen okus, močen morski priokus, seveda peče. In kdaj bo to pripravno za jest? Čez dva ali tri mesece, rabi še sonca. Povešen nos. Ah ne, ne, uporabi se lahko že danes, ampak čez nekaj mesecev bo najboljše! Nos ni več povešen. Zadevo je še potresla z grobo mleto soljo in zaprla.


Kaj pa preostanek slanice? Aha, zato sem moral prinest še en glinen vrč - vanj gre prekuhana slanica, ki bo drugo leto dobila laskavi naziv 조선간장 ali korejska sojina omaka.

Ah, prekrasen pogled na korejsko dvorišče:

Kaj je v ostalih vrčih? Dajte mi verjet, nočete vedet. Res nočete.

Brez ironije...

Glumil korejskega gradbinca. Prav vesel sem bil, da sem lahko pomagal Sonbopu, očitno mu gre posel dobro od rok, če ima toliko naročil za gradnjo v tradicionalnem stilu.
Med malico debata z njegovimi budističnimi prijatelji in eden se pohvali: "Lani sem šel v Indijo, da sem lahko videl Dalaj Lamo."
Moj jezik še vedno obratuje z nadsvetlobno hitrostjo in, preden sem si ga uspel odgriznit, sem že bleknil: "Prejšnji mesec je Dalaj Lama prišel v Slovenijo, da je lahko videl mene."
Ironija je s Korejci - z vsemi Azijci, pravzaprav - izgubljena bitka. Ne bodo je dojeli, ni teorije, zato sem hitro dodal, da se šalim. Sicer bi mislili, da je Dalaj Lama res zato prišel v Slovenijo ali pa da sem hvalisavi lažnivec. Da duhovičim? Kje pa, kaj je tu smešnega?

Rattana spi

Rattana se zbudi

Rattana meditira

Hm... bom obtožen verske vzgoje, če je Rattanina prva igrača prav moja mala?



Ne ne, brez princeske pa nikakor ne gre...

In ne gre niti brez piskra, v katerem ves čas brbota čaj iz ginsengovih korenin (ko se peč ne kuri pač ne brbota)


Pa še neumnost, najdena na spletu:Hello, Welcome to the Psychiatric Hotline.

- If you are obsessive-compulsive, please press 1 repeatedly.
- If you are co-dependent, please ask someone to press 2.
- If you have multiple personalities, please press 3, 4, 5 and 6.
- If you are paranoid-delusional, we know who you are and what you want. Just stay on the line so that we can trace the call.
- If you are schizophrenic, just listen - a voice will tell you which number to press.
- If you are manic, feel free to continue singing and talking into the phone. A live person will be available to speak with you in 6 short hours.
- If you are depressed, it doesn't matter what you press. No one will answer.

Ko te nekdo razveseli z odhodom

Včeraj je bilo z Rattano prav zabavno. Dobro nahranjena je podrla kupček tako glasno, kot bi spila sod piva, enako se je obnašala tudi potem. Doživel sem dokaj neprijetno tuširanje s toplim napol prebavljenim mlekom in, četudi so dojenčki neverjetno sladki, je njih bruhanje smrdljivo kot od kogarkoli. Še dobro, da nisva bila sama in jo je babica počuvala, dokler sem se tuširal in preoblačil. In stavim, da se je stara krohotala ves čas, ko me ni bilo zraven. Ampak potem je steklo vse kot ponavadi, previjanje, malo igranja, spanje.


S Hae In sva potem šla lovit žabje paglavce v potok.


Dan pred tem sva odkolesarila v Lee Seung Bok Memorial Center in si privoščila kakav (ona) in kavo (jaz).

Ko se ne skriva v omari, čepi za mojim računalnikom ali spi pozno v dopoldan (med počitnicami), pa Hae In tudi popestva svojo sestrico.




Najbrž so bile te počitnice predolge. Danes zjutraj je Hae In spala še med zajtrkom.



Po zajtrku je odpujsala tudi Američanka, ki je zdržala wwoofing tukaj bore tri dni. Saj ni bila ne vem kako napačna, ampak ob njenem odhodu smo si vsi domačini oddahnili - imela je preveč učiteljskega in kulturno misionarskega duha. V Koreji ji čisto nič ni bilo všeč, ne hrana, ne ljudje, ne pokrajina. In je želela vse spremenit. Jaz sem bil, milo rečeno, zgrožen, ko nam je med kosilom začela predavat, če vemo, kako je kimči škodljiv za zdravje. Ko smo se igrali z Rattano smo poslušali, kako Korejci ne znajo delat z otroci in kako je v ZDA to drugače. Ko sem šel ven na kavo in cigaret je prišla za mano, si prižgala cigaret in začela nakladat, kako so ti Korejci grozni, ker vsi kadijo. Da zadeva postane absurdno tragikomočna: gospa že 7 let uči angleščino v Koreji. V tem času se ni naučila niti hangula, kljub temu pa mi je na dolgo in široko predavala o korejskem jeziku. Kako nemogoč jezik je, seveda. Dodatek absurdu: gospa se mi je zdela drugače čisto v redu, le to nesrečo ima, da je obtičala na (zanjo) napačnem koncu sveta. Mar bi ostala doma.
In tako sva danes zjutraj z Min Yeong (ena punca ki je tukaj kar tako)gledala za njo in sem zavzdihnil: "Ah, ti Američani." Min Yeong je samo prikimala in dodala: "Ne vem kako je drugod, ampak mi jih nikoli ne bomo razumeli."
Jaz vem kako je drugod :)