Enkrat sem zapisal, da je edini pravi kulturni šok zame bil - škarje v kuhinji. Za rezanje mesa, kimčija in ostalih zelenjav... Mislil sem, da se na kaj takega ne bom nikoli navadil, a sem bil - kot ponavadi - v popolni zmoti. Samo nekajkrat sem med kuhanjem pomislil, koliko lažje bi bilo to ali ono razrezat s škarjami namesto z nožem. In škarje že visijo med ostalimi kuhinjskimi pripomočki. Za buče so bile škarje neuporabne, je kar prav prišel ta velik zelenjavni nož. Buče v paradižnikovi omaki buča oljčno olje čebula paradižnikova omaka sol poper lovorov list Količine? Po želji ;-) Bučo olupim in izkoščičim in narežem na kocke. Na olju popražim narezano čebulo in dodam bučne kocke. Ko se za silo zmehčajo, dodam paradižnikovo omako domače pridelave, ampak najbrž je dobra tudi sosedova, in lovorov list. Pred par dnevi sem bil na jurčkanju v Krmi, danes grem ponovno. No, takih prizorov pa res ni v Koreji... In ne, takih gob nisem nabiral, le slikal sem jih In še pogled na talno gretje, skrivnosti ne nameravam izdajat...
Kimči je - končno! - uspel. Mi je malce nerodno priznat, da šele v tretje. Ampak zdaj je res ta pravi, skoraj tak kot od mame. Za nianso bolj pekoč, ampak saj je namen kimčija bit pekoč, mar ne? Recepti se mi razmnožujejo s celično delitvijo... zdaj se moram naučit delat buče, ampak o tem kdaj drugič, za danes dva druga recepta.
Špinača s kolerabo in sezamom 500g špinače manjša koleraba česen sezam sol oljčno olje Špinačo poparim v obilici slanega kropa, odcedim in ožamem, stisnem v kepo in narežem na tanke trakove. Na vročem olju popražim nasekljan česen in na tanke koščke narezano kolerabo. Ko koleraba zarumeni, dodam špinačo in sezamova semena in kuham še 5 minut.
Špageti s tofujem 100g špagetov 100g tofuja 100g oliv sol česen pekoč feferon oljčno olje Špagete skuhamo kot smo jih vajeni. Taki so nam najboljši, ponavadi. Na vročem olju popražimo česen in dodamo olive, tofu in feferon. Pražimo dokler tofu ne porumeni in zmešamo s špageti. Trik: tofu je za ta recept veliko bolj primeren, če ga dan prej damo v slanico skupaj z olivami.
Olive se ne vozi s podzemno zgodaj zjutraj. Olive tudi ni njeno pravo ime. Ima lepo korejsko ime, a se ji zdi, da se ne sklada z njenimi pobeljenimi lasmi. Lasti si hostel, kjer se lahko vsakodnevno druži s tujci in se pogovarja o tuji glasbi in tujih filmih. Odločno premajhne prsi se skladajo z otroškim obrazom, a oči se ji vse prej kot otroško svetijo, ko se pogovarja z dolgolasim turškim študentom. Nizozemec Tim se zgodaj zjutraj odpravlja na izlet v demilitarizirano območje med Korejama. Z modrimi očmi opreza za korejskimi nasmehi in dekolteji. Nekateri se ob temu skrijejo, drugi postavijo še bolj na ogled. Neka babica ga zagrabi za rit. Kasneje bo v šali povedal, da bo ostal travmatiziran celo življenje. Gotovo pogreša svojo sonarodnjakinjo, manekenko, ki jo je zapeljal v Nagasakiju. Starejši možakar prodaja drobnarije. Ponošena obleka in njegovo delo izdajata socialno stisko. V vagon privihra mljaši prodajalec krame na podzemni, konkurent, in mu razmeče prodajne artikle. Rokavice, cenene okraske in plastične igrače. Nihče ne vidi ničesar, takšne patetične scene spadajo zgolj na filmsko platno. In ob gledanju filma so vsi ganjeni nad krutim življenjem. Goreč krščanski prozelit ni ganjen, ko mu zahodnjak pokaže malo, budistični rožni venec. Ne gre mu v glavo, kako je lahko budist nekdo, ki prihaja s konca sveta z večinskim krščanskim življem. Dejstvo, da je sam kristjan v zgodovinsko budistični deželi, zanj ni nikakršen protiargument. Edina rešitev pred njim je beg, a do naslednje postaje je še daleč. Neutrudno bo skušal zablodelo ovčico popeljati nazaj v čredo. Rdečelasi Američan se priduša, da nima niti kaplje irske krvi, ob tem pa radodarno deli jutranje sladkarije, Dunkin Donuts, s sogovornikom, ki ga prvič vidi. Sedemnajstletni mladenič je začuden, kako je lahko nekdo na deževen dan v Seulu brez dežnika. Trikrat mora ponoviti: V Seulu si. Kje imaš dežnik? želi si postat simultani prevajalec. Ima prijeten britanski naglas, gotovo mu bo uspelo. Starejši gospod me pocuka za rokav: Do katere postaje greš? Sadang. Dolga vožnja, sedi tukaj. O, ne, ni govora, ne morem prevzet sedeža starejšemu. Nahrbtnik zgleda težek in, ker sem starejši, me moraš ubogat. Kaj mi drugega preostane? Sedim med telefonskimi pogovori, i-podi in predvajalniki vseh vrst. Bulim v tla ali skozi okno ali oprezam za nasmehi in dekolteji. Prodajam cenene drobnarije in jih razmečem, odhajam v službo ali domov, čakam, da izstopim na postaji, kjer resničnost ni več pomembna. (Soul, junij 2009)
Gažon, september 2009 Včeraj je bil prvi dan, odkar sem prišel v Slovenijo, ko se je dalo normalno dihat. In sem začel z izkopavanji, ne arheološkimi ampak grelnimi. Nečak mi je na vsak način želel zrihtat kakšnega manjšega kopača, ki bi delo opravil v nekaj minutah. Na koncu se je moral sprijaznit z mojo trmo in lastno jezo ter užaljenostjo. Delo se bo vršilo ročno. Veš, mi Azijci si vzamemo čas za takšne stvari, sem mu razložil. Mi je sicer pribil nazaj, da - vsaj zaenkrat - še vedno zgledam kot belec, je pa vsaj sprejel moj "azijski duh".
Peresniki s cvetačo (seveda za 1 osebo) 1/4 cvetače 1 paradižnik sušen vložen paradižnik čebula sol, poper, olivno olje peresniki (ali kakšna druga pašta)
Čebulo prepražim na vročem olju in dodam na koščke narezano cvetačo, paradižnike in suhe vložene paradižnike. Solim in popram. Kuham toliko časa, da paradižnik razpade, cvetača pa ostane še hrustljava. To je to.
No, če pa slučajno koga zanima v kakšni kuhinji po novem obratujem...
V torek zjutraj sem se zbudil še bolj zgodaj kot običajno. Prekladal sem se sem ter tja, brez prave volje za karkoli. Dela pa ogromno. In sem se - po kdo ve koliko časa - odločil za krvodajalsko. Na transfuzijski v izolski bolnici sem bil že pred sedmo in sem čakal kot bebec do 7.30, spumpal tistega pol litra krvi, preskočil klobaso in se odpravil proti Sečovljam, ko je zazvonil telefon. Brez jasnovidnosti sem zaslutil, zakaj me brat kliče ob taki zgodnji uri. Kljub temu nisem razumel niti besede, kaj mi govori - najbrž nisem hotel razumet. Trikrat je moral ponovit. V trenutku smrti očetu ne bi mogel bit bliže, ob sedmih zjutraj ne dovolijo obiskov. V tej situaciji mi je še bolj žal, da nismo v Koreji. Tam namreč pokojnega pokopljejo na svojo zemljo, kdor jo seveda ima. Na lepe lokacije v hribih, v gozdovih - in ob poljih, ki jih je umrli imel najraje. Vem, kje bi naš nono najraje imel gomilo. Pod katero figo. Danes zjutraj sem nabiral njegove fige in jih raznosil družini. Mama jih bo pojedla, konjada bo naredila marmelado. V zameno za fige mi je dala paradižnike. Vlagal bom sušene. V domače - družinsko - oljčno olje. Kimči se dela v bratovi kleti, starejši nečak komaj čaka, da bo gotov. Pravi, da mu ful diši. Upam, da bo kimči uspel. Zaradi nečaka. Mazohistično sem si sprintal sliko iz templja Woljeong sa, kjer sva bila s He In na izletu (tam me je okarala, ker sem se pozabil prikolnit demonom, ki varujejo tempelj). Zdaj je med nama cel planet, ne le deblo. In spomini so zalaufali. Kako je bila vesela, kadar sem ji skuhal ramyon. S kakšnim veseljem ga je pojedla! In to popolnoma iskreno - ko sem enkrat zajebal čačangmyon, ga ni hotela jest. In sem si tako zaželel shim ramyon... Komur se ne da brat celega članka na wiki: In 1958, instant noodles were invented by the late Momofuku Ando, the Taiwanese-Japanese founder and chairman of Nissin Foods. Named the greatest Japanese invention of the 20th century in a Japanese poll, instant ramen allowed anyone to make this dish simply by adding boiling water. Beginning in the 1980s, ramen became a Japanese cultural icon and was studied from many perspectives. At the same time, local varieties of ramen were hitting the national market and could even be ordered by their regional names. A ramen museum opened in Yokohama in 1994. In sem si kupil noodlse, pa čeprav kitajske. Mater, korejskega pa se razen avtov in monitorjev tukaj ne da dobit nič drugega? In nastala je mediteransko - azijska juha. Za eno osebo (večinoma pač kuham le zase...): 1 manjši paradižnik (pelat) 1 majhna čebula 1 majhen korenček (kako sem skromen, vse je majhno...) pol pesti mlade koruze nekaj listov peteršilja ingver pekoč feferonček (po želji, ni nujno) sol, poper, lovor, rožmarin, origano, oljčno olje instant noodlsi
V 1 liter vode na koščke narežem paradižnik, čebulo in korenček, naribam za pridih ingverja, dodam koruzo, peteršilj, lovorov list, malo rožmarina ter origana, feferon in nekaj kapljic olja. Še sol in poper in kuham, dokler ne izhlapi polovica vode. Nato vkuham noodlse, ki so nared v nekaj minutah, običajno treh. Sicer pa piše na vrečki. 맛있어요 !
Če bi hoteli ribo poučiti, da je voda sestavljena iz dveh delov vodika in enega dela kisika, bi umrla od smeha. Al Chuang-Liang Huang Kakšna dobrodošlica? Ja taka tipična zahodnjaška, evropska ali pa slovenska... Portugalsko zastavo, ki je označevala figo ob poti na njivo, so spizdili po treh dneh. Bravo. In potem mi bo še kdo solil pamet, da kaj rinem nazaj na one čudne konce sveta? Bodimo resni. Imam težave z zaklepanjem avta in puščanjem stvari vsepovsod. Ampak prijatelji se pa izkažejo. Sinoči me je obiskal Dejan in mi prinesel prekrasno darilo, korejsko zastavo. Resnično ganljivo, za nekaj hipov sem odvrgel ves svoj sarkazem. Aja, sem upošteval bratov nasvet in menjal njivo. Prostorsko sicer ni primerljiva, je pa bistveno lažje kar se dostopnosti tiče. Mi je rahlo dopizdilo nošenje vode v breg. Razvajeno civilizirano dete... V glavi mi dozoreva knjiga. Kuharska knjiga, seveda. S kakšnim azijskim utrinkom, kakšno globoko mislijo ali dobrim štosom. In na blogu bom izdajal skrivnosti. Curry omaka iz jabolk Tri dni štopanja brez hrane. Mazohistično se spominjam dobrot, ki smo jih jedli v Nodong-riju. Najbolj se mi cedijo sline, ko pomislim na curry omako s krompirjem, ki smo jo uporabljali kot preliv za riž. Instant zadeva iz vrečke, a meni neverjetno okusna, čeprav nikoli nisem bil hud curryfil. Spet narabutam jabolk zvrhan koš... na pekočem soncu sedim ob cesti in glodam jabolka, gledam jabolka... hmm... to bi veljalo poskusiti! Ni bilo potrebno niti zapiska narediti, saj je recept tako preprost! Za dve osebi: 2 jabolki 2 krompirja 2 stroka česna oljčno olje sol poper curry riž Olupljena krompirja narežemo na kocke in ju le polovično skuhamo. Česen prepražimo na olju in dodamo na koščke narezani jabolki. Zalijemo z vodo in med dušenjem pogosto mešamo, da jabolka popolnoma razpadejo. Ko nastane kaša, dodamo sol, poper in curry po okusu (sam dam zvrhano jedilno žlico) ter odcejene kocke krompirja, ki se v jabolčni kaši skuhajo do konca. Prelijemo čez riž in uživamo!
Boleči spomini He In ima deset let in pozimi razpokano kožo na rokah in licih. A se ne pritožuje nad mrazom. Pri obedu je, kot vsa družina, v bundi, peč je na drugem koncu prostora in toplota ne seže do mize. Pred vsakim obrokom sklene dlani v zahvalo in šele nato prime palčke na svoj poseben, otroški način. Ima rožnato šolsko torbico, hlače in čevlje. Njena najljubša barva je rožnata. Z Japonske je dobila rožnato obleko in rožnate otroške hashi, palčke. Jedla bo izključno z njimi, nobene druge palčke niso več primerne zanjo. Ponosno pokaže, kako ona meditira. Prekriža noge in zavzame popoln lotosov položaj, dlani si položi v naročje in palca sklene točno pred popkom. Je že odločena, v življenju bo ali slikarka ali pa budistična nuna. Ko se vrnem z Japonske, mi najprej razmrši že tako skuštrane lase. Vajena me je s pobrito glavo, zato so njene prve besede "Tvoji lasje..." Šele nato me objame in zašepeta "Rada te imam". Tudi jaz jo imam rad, mojo princesko v rožnati obleki.
Ferus Mustafov je sinoči nastopil v Izoli. Sem si privoščil obisk,še najbolj zato, ker ga je ozvočeval Trooly. Ferus - svaka mu čast - je še vedno King ciganske glasbe. Se pa vidi, da je zvezda. Zvezda v zatonu, najbrž. Zvezda - ker je bilo njegovega virtuoznega razkazovanja le ščepec. Samo nekaj trenutkov si je vzel za sočasno pihanje v klarinet in saksofon. V zatonu - hja, ker je sploh prišel v Izolo... Kakorkoli, glasba mi je vsaj za kratek čas razkadila oblake in razvedrila dan. Zaradi glasbe sem tudi prenesel množico okoli sebe. Ne maram imet ljudi okoli sebe. Nikoli jih nisem posebno maral, zdaj se samo stopnjuje. (Da ne bo pomote: vesel sem snidenja s prijatelji.) Zato sem se kratko malo naselil na bratovi njivi na Gažonu. Si postavil šotor, pravzaprav dva. Brez vode in elektrike a v - ironično - dometu dveh dostopnih točk alterneta. Si bom moral omislit kakšne sončne celice za netbook. Ko se zjutraj zbudim, gledam srne, kako se sprehajajo po oljčniku. Vem, da bi jih moral odgnat z nive, a mi ni do tega. Jih raje gledam, v tišini zarje. In premlevam. Moj odhod je bila najpametnejša odločitev v življenju. Kot sem že napisal: zdaj vem, kam spadam. Prvič v življenju imam resnično trden cilj, za katerega sem pripravljen storiti karkoli. Čim rešim tukajšnje težave - kar ne bo ravno lahko in kratko - bom odfrčal nazaj domov. Kjer je pravi dom. Kjer je kimči. Naslednji teden dam delat kimči. Ene skrbi, da je prevroče za kaj takega. Hehe, ma je bil Tata Dag v Koreji in ga je Nandida (jupi, je noseča, He In bo dobila bratca ali sestrico!) naučila, kaj storiti, da kimčiju ni prevroče ali prehladno... V ta namen sem nabavil 50 litrsko posodo. Javim, ko bo pripravljen. Se je komu že zgodilo, da je nekaj rabil in, ko je to glasno omenil, je 99% znancev zastokalo: Pizda, kaj nisi prej povedal ki sem lih včeraj to dal/prodal/vrgel stran... Meni se to dogaja kronično. Zato zdaj zatežim vsakemu, ki ga srečam, in bom zatežil še tukaj. V končni fazi vas je kar nekaj, ki to bere... Kot rečeno, sem se naselil v šotoru. In mislim tam ostat ves čas bivanja v Sloveniji. Sem sicer nor, nisem pa bedak in ne nameravam v šotoru preživet zime. Načrtujem hiško, sicer bolj barako, miniaturnih dimenzij, tako da bo celo legalna glede na površino njive. Rabim les. Ima kdo kake tramove, deske, karkoli? Pridem iskat. Aja, pa kak star plinski štedilnik vzamem z veseljem. Saj se bom spomnil še česa... lahko pa me spomni kdo drug. Najbolj zabavno bo delanje korejskega talnega gretja. Sonbop mi je pokazal načrte in maketo. Če mi bo uspelo, bom objavil načrte. A le, če bo uspelo, nočem blamaže. Vesel sem obiskov. Če kdo nima kaj pametnega počet, naj se zapelje po stari šmarski cesti. Nekje pod Gažonom bo zagledal ob cesti črno Opel Astro. Na drugi strani ceste pa figo, na kateri visi portugalska zastava. Jebat ga, nimam korejske. Tam rini navkreber, v klanec, ki jemlje sapo. Če ti bo hudo, pomisli name, kako nosim gor kante z vodo, in boš kar poletel. Pa še to, fuck privacy, tako je najlažje: imam novo tel.številko, tu pa tam sem dosegljiv na 030 399 556.
All things to him were the visible forms /
Of early and precious dreams /
Familiar visions that mocked his quest /
Beside the western streams /
Or gleamed in the gold of the clouds unrolled /
In the sunset's dying beams.
BAYARD TAYLOR
