torek, 13. oktober 2009

Kimčijota

Obisk iz Koreje je odpujsal, bolje rečeno odgrčil (v Grčijo, pač). Nič manj kot jaz je bil presenečen, ko sva ob obisku Postojnske jame dobila zloženko v korejščini... meni so jo hoteli podtaknit v nekem nerazumljivem podalpskem jeziku, pa sem se hitro uprl, da jaz žal ne znam slovensko in naj dajo tudi meni tako lepo korejsko zloženko. Moj kimči je doživel (in preživel) kritiko da je "overdone" - jasno, a kaj ko nimam hladilnika! Kljub temu ga je jedel trikrat dnevno. Malce več težav je bilo z rižem. Prvi dan njegovega obiska sva obiskala Istranovo in v jedilnem listu je zasledil "risotto" (z radičem) in vprašal, če je to riž.
"Je, ampak ne tak, kot si ga ti predstavljaš."
"Ni važno, ni važno, tako pogrešam riž!" (V Evropi je skoraj en mesec)
Pa dobi on svojo rižoto z radičem in nekam žalostno gleda v krožnik: "Ja kaj pa je to?"
"To je tvoj riž."
"O ne, to pa že ni riž!"
Vseeno je pojedel, za tolažbo pa smo že naslednji dan viseli v kitajski restavraciji, kjer smo dobili nekaj, kar je res bilo podobno rižu.
Zanimivo, kaj mu je bilo najbolj všeč v Sloveniji (obiskali pa smo že omenjene jame, Ljubljano, Maribor, Trojanske krofe, Dragonjo, Socerb, Padno, Gažon, Koper, Sečovlje in Strunjan): na strunjanski plaži sva pila kavo in gledala morje in nikakor ga nisem mogel odvleč stran. To je bilo drugi dan in Slovenije ni videl še čisto nič, a je prepričano zatrdil, da je Slovenija lepša od Koreje. Zahvalil sem se za vljudnost in ga napizdil ko otroka, naj ne klobasa neumnosti.




Kot kaže se je včeraj dokončno končalo poletje. Mrzel in vlažen in vetroven dan... le kaj bi počel? Lahko bi kaj skuhal... sprva sem hotel naredit kimčoto, pa so ob omembi vsi pomislili, da gre za rižoto s kimčijem; tako je nastala kimčijota in požrl sem jo že cel lonec.

Kimčijota

Bolj preprosto kot tako... vzamem svoj priljubljeni recept za joto (od mame) in namesto kislega zelja ali repe uporabim kimči, vse ostalo delam nespremenjeno. mesojedci lahko dopustijo, da v kimčijoto stopi prasec, brezmesni pa lahko dodajo dimljen tofu...

petek, 9. oktober 2009

Gobe z bučnim pirejem

Gobe z bučnim pirejem

jurčki, grive (znane kot medvedje šape ali tačke)
buča
korenje
krompir
sol, poper, lovor, česen, oljčno olje

Jurčke in grive popražim na oljčnem olju, solim jih šele, ko so pripravljeni. Vsi sicer svetujejo grive pred kakršnokoli rabo prekuhavati in vodo odlivati... mojemu načinu sledite na lastno odgovornost. (PS: ta obrok sem pojedel pred dobrim tednom, še vedno sem živ)
Za pire: korenje, krompir in bučo (v razmerju 1:1:1) narežem na majhne koščke in kuham v slani vodi. Vodi dodam tudi strok česna in lovorov list. Ko so koščki mehki, odlijem vodo in odstranim lovor in česen. Pustim, da voda odteka precej časa, ker se rada zadrži v buči. Zmes zalijem s svežim oljčnim oljem, izdatno popopram in pretlačim.

sreda, 30. september 2009

Škarje v kuhinji

Enkrat sem zapisal, da je edini pravi kulturni šok zame bil - škarje v kuhinji. Za rezanje mesa, kimčija in ostalih zelenjav... Mislil sem, da se na kaj takega ne bom nikoli navadil, a sem bil - kot ponavadi - v popolni zmoti. Samo nekajkrat sem med kuhanjem pomislil, koliko lažje bi bilo to ali ono razrezat s škarjami namesto z nožem. In škarje že visijo med ostalimi kuhinjskimi pripomočki.
Za buče so bile škarje neuporabne, je kar prav prišel ta velik zelenjavni nož.
Buče v paradižnikovi omaki
buča
oljčno olje
čebula
paradižnikova omaka
sol
poper
lovorov list
Količine? Po želji ;-)
Bučo olupim in izkoščičim in narežem na kocke. Na olju popražim narezano čebulo in dodam bučne kocke. Ko se za silo zmehčajo, dodam paradižnikovo omako domače pridelave, ampak najbrž je dobra tudi sosedova, in lovorov list.


Pred par dnevi sem bil na jurčkanju v Krmi, danes grem ponovno. No, takih prizorov pa res ni v Koreji...


In ne, takih gob nisem nabiral, le slikal sem jih

In še pogled na talno gretje, skrivnosti ne nameravam izdajat...

sreda, 23. september 2009

Hrana, hrana...

Kimči je - končno! - uspel. Mi je malce nerodno priznat, da šele v tretje. Ampak zdaj je res ta pravi, skoraj tak kot od mame. Za nianso bolj pekoč, ampak saj je namen kimčija bit pekoč, mar ne?
Recepti se mi razmnožujejo s celično delitvijo... zdaj se moram naučit delat buče, ampak o tem kdaj drugič, za danes dva druga recepta.

Špinača s kolerabo in sezamom
500g špinače
manjša koleraba
česen
sezam
sol
oljčno olje
Špinačo poparim v obilici slanega kropa, odcedim in ožamem, stisnem v kepo in narežem na tanke trakove.
Na vročem olju popražim nasekljan česen in na tanke koščke narezano kolerabo. Ko koleraba zarumeni, dodam špinačo in sezamova semena in kuham še 5 minut.



Špageti s tofujem
100g špagetov
100g tofuja
100g oliv
sol
česen
pekoč feferon
oljčno olje
Špagete skuhamo kot smo jih vajeni. Taki so nam najboljši, ponavadi.
Na vročem olju popražimo česen in dodamo olive, tofu in feferon. Pražimo dokler tofu ne porumeni in zmešamo s špageti.
Trik: tofu je za ta recept veliko bolj primeren, če ga dan prej damo v slanico skupaj z olivami.

nedelja, 6. september 2009

Miniature s podzemne

Olive se ne vozi s podzemno zgodaj zjutraj. Olive tudi ni njeno pravo ime. Ima lepo korejsko ime, a se ji zdi, da se ne sklada z njenimi pobeljenimi lasmi. Lasti si hostel, kjer se lahko vsakodnevno druži s tujci in se pogovarja o tuji glasbi in tujih filmih. Odločno premajhne prsi se skladajo z otroškim obrazom, a oči se ji vse prej kot otroško svetijo, ko se pogovarja z dolgolasim turškim študentom.
Nizozemec Tim se zgodaj zjutraj odpravlja na izlet v demilitarizirano območje med Korejama. Z modrimi očmi opreza za korejskimi nasmehi in dekolteji. Nekateri se ob temu skrijejo, drugi postavijo še bolj na ogled. Neka babica ga zagrabi za rit. Kasneje bo v šali povedal, da bo ostal travmatiziran celo življenje. Gotovo pogreša svojo sonarodnjakinjo, manekenko, ki jo je zapeljal v Nagasakiju.
Starejši možakar prodaja drobnarije. Ponošena obleka in njegovo delo izdajata socialno stisko. V vagon privihra mljaši prodajalec krame na podzemni, konkurent, in mu razmeče prodajne artikle. Rokavice, cenene okraske in plastične igrače. Nihče ne vidi ničesar, takšne patetične scene spadajo zgolj na filmsko platno. In ob gledanju filma so vsi ganjeni nad krutim življenjem.
Goreč krščanski prozelit ni ganjen, ko mu zahodnjak pokaže malo, budistični rožni venec. Ne gre mu v glavo, kako je lahko budist nekdo, ki prihaja s konca sveta z večinskim krščanskim življem. Dejstvo, da je sam kristjan v zgodovinsko budistični deželi, zanj ni nikakršen protiargument. Edina rešitev pred njim je beg, a do naslednje postaje je še daleč. Neutrudno bo skušal zablodelo ovčico popeljati nazaj v čredo.
Rdečelasi Američan se priduša, da nima niti kaplje irske krvi, ob tem pa radodarno deli jutranje sladkarije, Dunkin Donuts, s sogovornikom, ki ga prvič vidi.
Sedemnajstletni mladenič je začuden, kako je lahko nekdo na deževen dan v Seulu brez dežnika. Trikrat mora ponoviti: V Seulu si. Kje imaš dežnik? želi si postat simultani prevajalec. Ima prijeten britanski naglas, gotovo mu bo uspelo.
Starejši gospod me pocuka za rokav: Do katere postaje greš? Sadang. Dolga vožnja, sedi tukaj. O, ne, ni govora, ne morem prevzet sedeža starejšemu. Nahrbtnik zgleda težek in, ker sem starejši, me moraš ubogat. Kaj mi drugega preostane? Sedim med telefonskimi pogovori, i-podi in predvajalniki vseh vrst. Bulim v tla ali skozi okno ali oprezam za nasmehi in dekolteji. Prodajam cenene drobnarije in jih razmečem, odhajam v službo ali domov, čakam, da izstopim na postaji, kjer resničnost ni več pomembna. (Soul, junij 2009)

Gažon, september 2009
Včeraj je bil prvi dan, odkar sem prišel v Slovenijo, ko se je dalo normalno dihat. In sem začel z izkopavanji, ne arheološkimi ampak grelnimi. Nečak mi je na vsak način želel zrihtat kakšnega manjšega kopača, ki bi delo opravil v nekaj minutah. Na koncu se je moral sprijaznit z mojo trmo in lastno jezo ter užaljenostjo. Delo se bo vršilo ročno. Veš, mi Azijci si vzamemo čas za takšne stvari, sem mu razložil. Mi je sicer pribil nazaj, da - vsaj zaenkrat - še vedno zgledam kot belec, je pa vsaj sprejel moj "azijski duh".


Peresniki s cvetačo (seveda za 1 osebo)
1/4 cvetače
1 paradižnik
sušen vložen paradižnik
čebula
sol, poper, olivno olje
peresniki (ali kakšna druga pašta)

Čebulo prepražim na vročem olju in dodam na koščke narezano cvetačo, paradižnike in suhe vložene paradižnike. Solim in popram. Kuham toliko časa, da paradižnik razpade, cvetača pa ostane še hrustljava. To je to.


No, če pa slučajno koga zanima v kakšni kuhinji po novem obratujem...

sobota, 29. avgust 2009

Iz dneva v dan, iz noči v noč

V torek zjutraj sem se zbudil še bolj zgodaj kot običajno. Prekladal sem se sem ter tja, brez prave volje za karkoli. Dela pa ogromno. In sem se - po kdo ve koliko časa - odločil za krvodajalsko. Na transfuzijski v izolski bolnici sem bil že pred sedmo in sem čakal kot bebec do 7.30, spumpal tistega pol litra krvi, preskočil klobaso in se odpravil proti Sečovljam, ko je zazvonil telefon. Brez jasnovidnosti sem zaslutil, zakaj me brat kliče ob taki zgodnji uri. Kljub temu nisem razumel niti besede, kaj mi govori - najbrž nisem hotel razumet. Trikrat je moral ponovit.
V trenutku smrti očetu ne bi mogel bit bliže, ob sedmih zjutraj ne dovolijo obiskov.
V tej situaciji mi je še bolj žal, da nismo v Koreji. Tam namreč pokojnega pokopljejo na svojo zemljo, kdor jo seveda ima. Na lepe lokacije v hribih, v gozdovih - in ob poljih, ki jih je umrli imel najraje. Vem, kje bi naš nono najraje imel gomilo. Pod katero figo.
Danes zjutraj sem nabiral njegove fige in jih raznosil družini. Mama jih bo pojedla, konjada bo naredila marmelado. V zameno za fige mi je dala paradižnike. Vlagal bom sušene. V domače - družinsko - oljčno olje.
Kimči se dela v bratovi kleti, starejši nečak komaj čaka, da bo gotov. Pravi, da mu ful diši. Upam, da bo kimči uspel. Zaradi nečaka.
Mazohistično sem si sprintal sliko iz templja Woljeong sa, kjer sva bila s He In na izletu (tam me je okarala, ker sem se pozabil prikolnit demonom, ki varujejo tempelj).

Zdaj je med nama cel planet, ne le deblo.
In spomini so zalaufali. Kako je bila vesela, kadar sem ji skuhal ramyon. S kakšnim veseljem ga je pojedla! In to popolnoma iskreno - ko sem enkrat zajebal čačangmyon, ga ni hotela jest.

In sem si tako zaželel shim ramyon... Komur se ne da brat celega članka na wiki:
In 1958, instant noodles were invented by the late Momofuku Ando, the Taiwanese-Japanese founder and chairman of Nissin Foods. Named the greatest Japanese invention of the 20th century in a Japanese poll, instant ramen allowed anyone to make this dish simply by adding boiling water.
Beginning in the 1980s, ramen became a Japanese cultural icon and was studied from many perspectives. At the same time, local varieties of ramen were hitting the national market and could even be ordered by their regional names. A ramen museum opened in Yokohama in 1994.

In sem si kupil noodlse, pa čeprav kitajske. Mater, korejskega pa se razen avtov in monitorjev tukaj ne da dobit nič drugega?
In nastala je mediteransko - azijska juha.

Za eno osebo (večinoma pač kuham le zase...):
1 manjši paradižnik (pelat)
1 majhna čebula
1 majhen korenček
(kako sem skromen, vse je majhno...)
pol pesti mlade koruze
nekaj listov peteršilja
ingver
pekoč feferonček (po želji, ni nujno)
sol, poper, lovor, rožmarin, origano, oljčno olje
instant noodlsi

V 1 liter vode na koščke narežem paradižnik, čebulo in korenček, naribam za pridih ingverja, dodam koruzo, peteršilj, lovorov list, malo rožmarina ter origana, feferon in nekaj kapljic olja. Še sol in poper in kuham, dokler ne izhlapi polovica vode. Nato vkuham noodlse, ki so nared v nekaj minutah, običajno treh. Sicer pa piše na vrečki.

맛있어요 !

torek, 25. avgust 2009

Kleva Rozarij Peter (22.4.1934 - 25.8.2009)

Srečno pot, očka!
Ne znam kad i ne znam gdje
ići ćemo istom stranom ulice...
U svjetu tajni, mi nismo sami...


Namo Amithaba! Namo Amithaba! Namo Amithaba!

STATISTIKA