Druga kulturna lekcija današnjega dne pa je, da se moram naučit pravilno zastavljat vprašanja (mar nisem prav jaz vedno trdil, da neumno vprašanje zahteva neumen odgovor???) ali zgolj razumet drugačen smisel za humor... Torej, ko smo rešili zagate z izvirsko vodo (niti pod razno nisem šel sam lutat med to hribovje), me je čakal prost dan. Jupi, leden a sončen dan, idealen za doooooolg sprehod; veselo pobašem dva paketa in v izogib morebitnim nevšečnostim odvihram skozi kuhinjo z vprašanjem za domače, če je pošta ob sobotah odprta, nikoli se ne ve. O, seveda, če greš v Jinbu je pošta ob sobotah odprta. In gre bebo Dag na 30kilometrski sprehod (tja in nazaj) v Jinbu. Slikovno pot (nazaj) zgleda nekako takole (sorry za prekurjene fotke, sem imel isažo na 1000, kar za snežne razmere ni najbolj strokovna nastavitev...).
Jinbu kake 3 km za mojim hrbtom, puščica kaže na prelaz
Malo čez prelaz, spust v dolino
Zdaj sem v dolini in moram prit samo še do podnožja onih zasneženih hribov
No, pripujsam jaz v Jinbu, z lahkoto najdem pošto - zaprto. Nekako 3 sekunde sem totalno popizdeval, nakar sem se potolažil "ah, well" in v celih 10 minutah prehodil cel Jinbu, šel v trgovino in ajdi nazaj v rovte s paketi, bebo! V čemu je bil problem? Danes je nek praznik, a nisem opazil, da He In in Čin nista šla v šolo? Khm. Ampak načeloma je pošpta ob sobotah odprta. Uf, a me kdo tle jebe u glavo? Tudi to me je minilo hitro, saj sem bil vseeno vesel, ker sem kupil čokolado in jangkeng za He In. Najprej sem izvlekel čokolado in ji jo ponudil (seveda z obema rokama) in me je samo debelo gledala. Pomislil sem, da ji mogoče sploh ni všeč, zato sem se poslužil ene najinih lekcij "Do you like chocolate?" Pa se ji je zaiskrilo v iskrivih učkah in je skoraj zavriskala "Yes, I do!" in takoj razumela, kam pes taco moli...eee... čokolado. Seveda jo je vzela z veseljem (in obema rokama!). Grem jaz podkurit pod sobe, ko čez čas, čepeč v luknji pred pečjo, začutim, da nekdo stoji nad mano. Pogledam, seveda je He In, takoj se mi polepša delo in dan in nariše se mi velik nasmeh, ko opazim, da je nekaj narobe. Tako tipično otroško, stoji tam, gleda v tla, z nogo riše po tleh. Se mi samo zdi ali so njena od mraza večno pordela lička za odtenek bolj rdeča? V hipu je kurjenje pozabljeno, meni so tla itak prevroča,za druge mi je malo mar. V teh dveh tednih sva neverbalno komunikacijo tako izpilila, da se lahko cel dan smejeva, se tolaživa, igrava, učiva, greva na sprehod - brez besede. S kakšnim olajšanjem ugotovim, da ji je samo strašansko nerodno. Njej pa nerodno? Še ko jo je mama vprašala, če sem njen fant, je nasmejano odgovorila "Ne!" (v korejščini seveda, kar pomeni ja). Potem je le pokazala, zakaj ji je nerodno. Za hrbtom je skrivala mandarino in eno malo mleko, njeno skromno darilo zame. In to ne kakršnokoli mleko, ampak Highclass Home Milk! Sploh mi ni rabilo glumit veselja, bil sem prav iskreno ganjen, in kako veselje sem njej s tem naredil! Kar skočila je v luknjo, no, v moj objem, ta moja sassy girl...
Ni komentarjev:
Objavite komentar