Olive se ne vozi s podzemno zgodaj zjutraj. Olive tudi ni njeno pravo ime. Ima lepo korejsko ime, a se ji zdi, da se ne sklada z njenimi pobeljenimi lasmi. Lasti si hostel, kjer se lahko vsakodnevno druži s tujci in se pogovarja o tuji glasbi in tujih filmih. Odločno premajhne prsi se skladajo z otroškim obrazom, a oči se ji vse prej kot otroško svetijo, ko se pogovarja z dolgolasim turškim študentom.
Nizozemec Tim se zgodaj zjutraj odpravlja na izlet v demilitarizirano območje med Korejama. Z modrimi očmi opreza za korejskimi nasmehi in dekolteji. Nekateri se ob temu skrijejo, drugi postavijo še bolj na ogled. Neka babica ga zagrabi za rit. Kasneje bo v šali povedal, da bo ostal travmatiziran celo življenje. Gotovo pogreša svojo sonarodnjakinjo, manekenko, ki jo je zapeljal v Nagasakiju.
Starejši možakar prodaja drobnarije. Ponošena obleka in njegovo delo izdajata socialno stisko. V vagon privihra mljaši prodajalec krame na podzemni, konkurent, in mu razmeče prodajne artikle. Rokavice, cenene okraske in plastične igrače. Nihče ne vidi ničesar, takšne patetične scene spadajo zgolj na filmsko platno. In ob gledanju filma so vsi ganjeni nad krutim življenjem.
Goreč krščanski prozelit ni ganjen, ko mu zahodnjak pokaže malo, budistični rožni venec. Ne gre mu v glavo, kako je lahko budist nekdo, ki prihaja s konca sveta z večinskim krščanskim življem. Dejstvo, da je sam kristjan v zgodovinsko budistični deželi, zanj ni nikakršen protiargument. Edina rešitev pred njim je beg, a do naslednje postaje je še daleč. Neutrudno bo skušal zablodelo ovčico popeljati nazaj v čredo.
Rdečelasi Američan se priduša, da nima niti kaplje irske krvi, ob tem pa radodarno deli jutranje sladkarije, Dunkin Donuts, s sogovornikom, ki ga prvič vidi.
Sedemnajstletni mladenič je začuden, kako je lahko nekdo na deževen dan v Seulu brez dežnika. Trikrat mora ponoviti: V Seulu si. Kje imaš dežnik? želi si postat simultani prevajalec. Ima prijeten britanski naglas, gotovo mu bo uspelo.
Starejši gospod me pocuka za rokav: Do katere postaje greš? Sadang. Dolga vožnja, sedi tukaj. O, ne, ni govora, ne morem prevzet sedeža starejšemu. Nahrbtnik zgleda težek in, ker sem starejši, me moraš ubogat. Kaj mi drugega preostane? Sedim med telefonskimi pogovori, i-podi in predvajalniki vseh vrst. Bulim v tla ali skozi okno ali oprezam za nasmehi in dekolteji. Prodajam cenene drobnarije in jih razmečem, odhajam v službo ali domov, čakam, da izstopim na postaji, kjer resničnost ni več pomembna. (Soul, junij 2009)
Gažon, september 2009
Včeraj je bil prvi dan, odkar sem prišel v Slovenijo, ko se je dalo normalno dihat. In sem začel z izkopavanji, ne arheološkimi ampak grelnimi. Nečak mi je na vsak način želel zrihtat kakšnega manjšega kopača, ki bi delo opravil v nekaj minutah. Na koncu se je moral sprijaznit z mojo trmo in lastno jezo ter užaljenostjo. Delo se bo vršilo ročno. Veš, mi Azijci si vzamemo čas za takšne stvari, sem mu razložil. Mi je sicer pribil nazaj, da - vsaj zaenkrat - še vedno zgledam kot belec, je pa vsaj sprejel moj "azijski duh".
Peresniki s cvetačo (seveda za 1 osebo)
1/4 cvetače
1 paradižnik
sušen vložen paradižnik
čebula
sol, poper, olivno olje
peresniki (ali kakšna druga pašta)
Čebulo prepražim na vročem olju in dodam na koščke narezano cvetačo, paradižnike in suhe vložene paradižnike. Solim in popram. Kuham toliko časa, da paradižnik razpade, cvetača pa ostane še hrustljava. To je to.
No, če pa slučajno koga zanima v kakšni kuhinji po novem obratujem...
