nedelja, 25. januar 2009

무상사

Nekaj novega... dobil mail iz Hwa Gye sa, ki me je malce iztiril... so mi dali "prekomando", ker po njihovem mnenju mi Hwa Gye sa ne bi najbolje odgovarjal in me pošiljajo na goro Piščančji Zmaj (Gyeryong-san). Ironično, tempelj se imenuje Mu Sang, tako kot prvi tempelj korejskega zen budizma, ki sem ga obiskal v Italiji. Po prvotnem šoku (in razočaranju) sem se odločil poslušat Janjin nasvet, naj jim zaupam in se jim prepustim - navsezadnje sem v Italiji na lastni koži izkusil njihovo neverjetno intuicijo (da ne uporabim kakga močnjšega izraza).
Pogled s Piščančjega Zmaja:

Vsekakor lepši razgled kot iz Hwa Gye sa, od koder se vidi samo nepregledni Seoul...

Kako zen mojster Mumon komentira "rojstvo" zena:
Na gori Grdhrakuta je Buddha med prsti zavrtel cvet in ga dvignjenega pridržal pred poslušalci. Nihče ni spregovoril besede.
Le Mahākāśyapa se je, čeprav se je trudil obvladovati obraz, nasmehnil ob tem razodetju.
Buddha je rekel: "Jaz imam oko pravega učenja, srce Nirvane, pravi videz ne-oblike in dolgi nezmotljivi korak Dharme. To se ne izraža z besedami, ampak se prenaša na poseben način, onstran učenja. To učenje je dobil Mahākāśyapa."
Mumon komentira: Gautama zlatega obličja je mislil, da lahko prevara vsakogar. Enako je sodil tako dobre kot slabe poslušalce, pasje meso je prodajal kot ovčje. In menil je, da je to nekaj čudovitega. Kaj bi se zgodilo, če bi se vsi poslušalci začeli krohotati? Kako bi Buddha prenesel učenje? In še, če se Mahākāśyapa ne bi nasmehnil, kako bi Buddha prenesel učenje? Če pravi, da se udejanjanje lahko prenaša, je kot mestni slepar, ki prepetnajsti vaškega naivneža in če pravi, da se ne more prenašati, zakaj odobrava Mahākāśyapo?
Z vrtenjem cveta
je bilo njegovo sprenevedanje razkrinkano.
Ne na nebu ne na zemlji nihče ne prekaša
obraza Mahākāśyape.

(iz 無門關)

sreda, 14. januar 2009

WWOOF!

No, pa sem se odločil: Takaitirou Hutori. Poleg tega, da ima voljo učit japonščino, je z gosti pripravljen deliti tudi znanje akupunkture in pelinoterapije - moxibustion, ne poznam primernega slovenskega izraza. Pa da ne bi kdo mislil, da gre za pitje pelinkovca! Zadeva zgleda dokaj barbarska, saj se žge na pacientovi koži; samo upam lahko, da me ne bodo uporabljali za poskusnega zajčka!
Druga stvar, ki mi je bila všeč pri opisu, je bilo prehranjevanje:
Normally WWOOFers cook breakfast and dinner for themselves using ingredients we give them. We have lunch together. In pa we do not eat at fast food restaurants
Sicer je dovolj jasno povedano, da ne ponujajo vegetarjanske prehrane, ampak bo zagotovo zanimiva izkušnja pripravljati sam njihovo hrano, v upanju, da mi bojo v pomoč z nasveti in recepti.
Ravno tako bom lahko uporabljal njihov internet, se pravi, da se bom od tam kar pogosto oglašal - razen če ne bodo res vsi dnevi minili v nabiranju tare (tarota? - če kdo ve, naj pusti komentar!) in se mi najbrž ne bo dalo vsak dan pisat posta: Danes smo spet nabirali taro (tarot?)...
Delavnik imajo 6 urni, kar je običajno za Japonsko, drugod po svetu se wwoofa po 4 ure dnevno. Japonci, pač. Produktivnost uber alles.
Če to bere kak japonolog, prosim za pomoč (babelfish prevajalnik ni ravno koristna zadeva):
当方日本の鹿児島県の徳之島という離島です。年中暖かくマリンスポーツなどに興味のある方の來島お待ちしております。

Še šest dni dopusta, še šestkrat v službo. I hate my job every day more and more.

ponedeljek, 12. januar 2009

大島郡 (Tokunoshima)

Danes sta mi pisala Noriko Yoneda in Takaitirou Hutori - otok Tokunoshima, prefektura Kagoshima. WWOOFerji. Samo odločit se moram. Maj, junij in julij sem dobrodošel, Noriko celo želi, da pridem čimprej, ker je zdaj sezona žetve sladkornega trsa. Hutori bi me rabil za nabiranje tare (Colocasia esculenta).
AAAAAAAAARGH. Zdaj pogledal na wiki... Hiking is discouraged because of the snake...
Hm, očitno gre za ultimativni spopad z vsemi fobijami, ki so me mučile, religija, letenje, kače... kaj še pride na vrsto?
Slišal sem bedast štos na račun svojega odhoda, da gre za nek moj "practical joke", na katerega so vsi nasedli... Če bi folk vedel, kako malo mi je do duhovičenja...

Naj bo mera polna, prosim, bodite pozorni na označeni del pogodbe o nakupu vozovnice:

Danes sem končno imel domačo nalogo narejeno in sem se naučil kupit svinčnik, radirko, knjigo in zvezek; naročit limonin čaj, zeleni čaj, pivo in vodo (za kavo in 소주 bi se znašel tudi prej), nakar se mi je začelo mešat pri števnikih oziroma pri števnih členih, ki so različni za različne stvari, posebej za knjige, posebej za papir, da o ljudeh, drevesih, rožah ali šopkih rož ne govorimo... in, da ne bi mislili, to še niso vsi. Po treh urah sem obnemogel in sem poskusil Ivo podkupit z vročo čokolado... kje pa, ne pozna milosti!

nedelja, 11. januar 2009

대한민국


Dobil novi, biometrični, potni list. Z grozno fotografijo. Stari potni list je imel veljavnost do 2013 in mi je to bilo premalo, novi je do 2019. Pričakujem, da se vrnem kaj prej - če se seveda ne odločim ostati.
Aha, mali nasvet za vse ubožčke, ki še vedno uprabljate okenski operacijski sistem in v naslovih vidite samo kvadratke: pojdite v Control Panel in kliknite Regional settings, tam vam bo ponudilo podpore za East Asian pisave, vstavite Windoze CD (seveda imate vsi originale, mar ne?) in lahko boste uživali v hangulu in ostalih. Če bi uporabljali kak Ubuntu, sploh ne bi imeli teh težav!
Turkish Airlines so - kako znano - ukinili moj let v Seoul, tako da grem še en dan prej. Malo mi je v tolažbo, da ne bom vzletal v petek trinajstega... bom pa v petek trinajstega pristajal... brr. In valentinovo - v templju. Wow, it will be real fun.
Danes me cinizem preganja že cel dan.


Musang am je tempelj korejskega seon budizma v Italiji, ob ligurski obali. Fotke v diaprojekciji so od tam, obiskal sem jih 29. novembra 2008 in se pozanimal, kako je dejansko s to rečjo, imenovano "Temple Stay". Preživel sem dva krasno umirjena dneva in se učil meditacije, ob 5.00 zjutraj molitve in prostracije, prav fajn je bilo. V nedeljo mi je opat Tae hye s'nim (=prečastiti) za jutranjo individualno učno uro budizma pripravil tri knjige: eno s kuharskimi recepti iz 74 korejskih templjev, drugo s kuharskimi recepti iz korejske kulturne zakaldnice in tretjo s klasičnimi korejskimi kuharskimi recepti. Prejšnji večer sem bil kar vzhičen, ko sem izvedel, da bom kuhal kosilo za opata, to sem vzel za silno čast. No, čast se mi je še vedno zdela, vendar tudi iz trenutka v trenutek večja muka. Ko sem že stotič iskal navdih v napisu, kako ravnati z zelenajvnimi listi, mi je bilo preprosto dovolj vsega, še najbolj lastne neodločnosti in sem se preprosto prepustil svojemu kuharskemu instinktu. Pred sabo sem imel vrečo špinače, kuhano zelenjavo in riž od prejšnjega dne, konzervo koruze, dve bučki, kos tofuja. Vsako odmetavanje hrane je že kar velik greh. Praviloma se mora uporabiti vse, kar se uporabiti da, npr tudi liste od repe ali redkvic. Sprva se mi je to zdelo malce noro, po nekaj poskusih pa sem hitro ugotovil, da se da z lahkoto.
Tae Hye sunim mi je še enkrat zabičal, da lahko za daritev dam samo sveže pripravljeno hrano, nikakor ne tiste od včeraj. V redu, za riž je jasno, ne gre. Tofu in špinača gresta v daritev. Kaj pa zelenjava? Nekaj jo je od včeraj in nekaj od danes...
“Pa lahko ločiš, katera je od danes in katera ni?” je vprašal opat.
“Seveda lahko, koruza in bučke so današnje!” sem odgovoril.
“Kaj torej kompliciraš? Daj tisto od danes za daritev!”
“Aha. Seveda. Logično,” sem hitel brskati koruzna zrna iz lonca. “Ampak kaj pa, če bi bilo tako zmiksano, da se ne bi ločilo?”
“Nimamo mikserja." je odrezavo odgovoril in čez hip dodal: "Zdaj tudi vem zakaj.”

torek, 06. januar 2009

CHAN - ZEN - SEON 禅/禪 - ぜん - 선



Nekega dne so menihi pripovedovali legendo o rojstvu Buddhe in govorili o procesijah bogov, spoštljivih demonih, dežju rož, o čudesih in čudežih vseh vrst.
Njihov učitlj jih je poslušal, nato pa rekel: "Če bi jaz bil priča takem rojstvu, bi malega pobil s palico."



Če se ne bi smejali, ne bi bila Pot.
Laozi 老子

Mojstra Jōshūja je učenec prosil, naj mu pokaže Pot. "Jaz moram še scat it sam," je odgovoril Jōshū.


NOTRANJOST

"Če ga ne najdeš v sebi, kam ga boš šel iskat?"
Zenrinkushu

Prav zato moramo Buddho ubiti, če ga srečamo na naši poti. Kajti ne iščemo njega: naše iskanje je iskanje narave stvari, je naša lastna narava. In če je ne iščemo v sebi, kje drugje jo lahko iščemo?
"Kam greš?" pravi Rajneesh. "To, kar iščeš, je na dosegu roke. Če boš še hodil, da najdeš, kar ti je na dosegu roke, se boš izgubil. Ustavi se in opazuj. Da uresničiš, kar ti je blizu, je dovolj, če se ustaviš in opazuješ."
"Vsi Buddhe so v umu," pravi zen reklo. "Samo tisti, ki se slepijo, jih iščejo izven sebe."
Bistvo meditacije naj bi bilo to "ustavi se in opazuj".
Slep sem in iščem izven sebe, ne ustavim se in grem dalje. Zakaj bi moral poslušat tistega, ki mi pravi, da ne smem nikogar poslušat? Ko me bojo naučili molčanja, bom mogoče želel koga poslušat. Tudi Taeri sunim je bil navdušen nad napisom iz Doline Sv. Duha pod Maiello - pred (kristjanskim) samostanom je bila tabla z besedami: "Ne trudi se molčati - poslušaj." Takrat sem z lahkoto. Odložil nahrbtnik in odložil del sebe, sedel na skali nad prepadom, pod mano je bučala reka Sv. Duh, za mojim hrbtom so se slišali zvoki violine iz samostanske kapele, nekje nad mano so se slišale ptice in najbližje sebi sem slišal lastno dihanje. Ustavil sem se in opazoval in nisem doživel prav nikakršne mistične izkušnje, ampak nekaj trenutkov spokojnosti na dolgi poti.

Od takrat je minilo več kot 10 let.

Nekega dne je Wuhzao delal kot tenzo v samostanu v Wutajskih gorah, ko se mu je nenadoma nad loncem prikazal bodhisattva Manjusri (Mañjuśrī, 文殊師利菩薩 , मंजुश्री ). Wuhzao je pograbil kuhalnico in ga mahnil. Kasneje je dejal: "Če bi se mi prikazal nad loncem Shakyamuni, bi usekal tudi njega!"

Za vsako zrno riža, ki ga potrebujete, vzemite natanko eno zrno riža. Ko delite zrno je rezultat lahko dve pol-zrni ali celo tri ali štiri. Z druge strani pa je lahko eno zrno enako pol-zrnu ali mogoče dvem pol-zrnom. In spet, dve pol-zrni lahko smatramo za eno celo zrno.
Dogen zenji: Tenzo kyokun

Ko mi bo to o riževih zrnih res pomagalo pri kuhanju, se bom lahko mirno vrnil. Ali pa bom ravno zato ostal tenzo.

한국어 in 한글

한국어 (hangugeo)- korejščina
Umestitev korejščine kot jezika je sporna, nekateri jezikoslovci jo smatrajo kot del altajske jezikovne skupine, drugi pa kot izoliran jezik. Sintaktično spada med S-O-V jezike (subject-object-verb), morfološko pa med aglutinacijske. Tako kot japonščina in vietnamščina je tudi korejščina bila pod vplivom kitajščine, saj okoli 60% korejskega besednega zaklada sestavljajo sino-korejske besede.

한글 (hangul) - pisava

Hangul pisava je, v nasprotju s hanjo, izvorna korejska pisava, ki je nastala v času četrtega kralja Joseon dinastije, Sejonga Velikega, in je bila dokončana v decembru 1443 ali januarju 1444. Kralj Sejong je potrebo po novi pisavi razložil z dejstvom, da so hanja kitajski znaki, neprimerni za korejski jezik in ker jih znajo uporabljati samo aristokrati, pa še ti predvsem moškega spola. Novi sisitem, hangul, je bil dovolj enostaven, da se ga lahko nauči kdorkoli.
Tudi jaz! Dozdeva se mi, da se moje napiše takole, a nisem najbolj prepričan, če ne potrebuje polglasnega zaključka...

Najbolj zanimivo se mi je zdelo, da so samoglasniki razdeljeni na yin samoglasnike, yang samoglasnike in na nevtralne.
Kakorkoli, včeraj zvečer sem spet imel inštrukcije z Ivo, spet me je okregala, ker sem bil brez domače naloge, še bolj pa zato, ker sem dosti pozabil in je bilo potrebno precej ponavljanja. Začela sva z osnovnimi dialogi in teoretično naj bi se znal že predstavit. Imam še en mesec časa. Ni takšna nuja, da bi brz znanja oplel - v Zen Centru še najmanj, vendar želim pokazat spoštovanje do njihovega jezika in kulture. zadnja stvar, ki si jo želim je, da bi me zamenjevali za američana.

Molitev ob Dragonji


Reka – mati, voda – mati.
Vedno si enaka, vedno si drugačna.
Vedno si ista, vedno si neka druga.
Tvoje modrosti ni mogoče razumeti.
Tvoje dobrote ni mogoče imeti.
Veš, da sem k tebi vedno hodil s čistim srcem, da sem vedno vse pustil daleč stran od tebe. Danes ne morem. Danes sem žalosten in moje srce ni čisto, ker je polno željà. In tem željam se ne nameravam odreči, s temi željami želim sanjati in te sanje deliti s tabo. Prosim te, varuj mi njo, ker jaz je ne smem več.

Definitivno - končno!


Danes je postalo res definitivno - ne, niti za trenutek nisem dvomil, da ne grem, ampak šele danes imam letalsko vozovnico. Malo reklame: v agenciji Palma so mi jo zrihtali zelo ugodno in to iz Ljubljane, niti v Munchen se mi ne bo treba cijazit z vlakom. In spet me čaka mučenje na Turkish Airlines ;-)
Noro. Šele zdaj me je postalo zares strah, to kar sem občutil pred približno enim mesecem, ni bilo nič... Zakaj strah, če pa mi vsi zavidajo in pravijo, kako mi bo dobro? Ker jih zelo malo razume, da ne grem na žur v Korejo ali na Japonsko ali v bližnjo okolico. Tja grem, ker se mi je utrgalo in puščam dosedanje življenje za sabo, grem brez sigurnosti, brez prepričanj, brez načrtov. Po 44 letih nekega načina življenja je to hud preskok... in da ne govorimo, kako me je groza razmišljat o skoraj 18 urah na letalu, če sem samo do Istanbula skoraj umrl od straha...
Zamisli imam sicer ogromno, a ne vem, kako se bodo stvari razvijale. Zaenkrat sta samo dve stvari gotovi: za prva dva meseca grem v Seoul International Zen Center, definitivno, sem že najavljen, poleg tega pa smo dogovorjeni, da me aprila prideta tja pozdravit Tae hye sunim in Taeri sunim (o njiju mogoče kaj več v kakem drugem zapisu). Druga stvar, za katero sem prepričan: 22. julija bom na kakšen južnem japonskem otočju in spremljal dobrih 6 minut zatemnitve sonca. Za si olajšat bivanje na Japonskem sem se celo vpisal v WWOOF Japan (splošno o "woofanju") in bi si želel dobit delo v slaščičarni na Okinawi.
Vse ostalo je neznanka, vse ostalo je zavito v meglo prihodnosti, vse ostalo je - kar bo, bo.

“Kaj je zen?” so vprašali mojstra.
“Ješ, ko si lačen, piješ, ko si žejen, se pokriješ, ko te zebe, se hladiš, ko ti je vroče.”
Huang-po ima modrost tudi za ta trenutek... Zavedaj se, kar je bilo zaznano, ne more biti ponovno zaznano. Izkušenj se ne da ponavljati, občutij in občutkov ne moremo obnavljati, čustev ne moremo ukleniti. Vsako izkustvo je edinstveno, tudi ljubezen.

Pravi čudež ni leteti po zraku ali hoditi po vodi, temveč hoditi po zemlji.
Lin-chi (Rinzai)
Ne iskat vizij, ne iskat “nadnaravnega” ali čudežnega, pomembno je zavedanje, kašen čudovit in prekrasen čudež je hoditi, jesti, spati, ljubiti... Nikakršen nadnaravni dogodek, nobena naša umetelnost ali umetnost se ne more primerjati s čudežem gledanja, sedenja, dihanja... bivanja.

STATISTIKA