torek, 31. marec 2009

Namesto o snegu...

Ne bom preveč pisal o snegu, najbolje, da bi kar nehal omenjat to bedno zadevo.. bom raje par vrstic posvetil svojemu računalniku.
Easy-peasy je super zadeva, ampak videz mi je bil vedno rahlo butast, pa sem mu ga spremenil v Ubuntu default, vsaj ozadje se lahko spremeni pa Main menu je - vsaj meni - klasičen in veliko bolj pregleden.
Druga stvar, ki je Ušota danes zanimala - kao zgleda moja tipkovnica, odkar sem jo počečkal s hangulom...

Sem se pa pri prepisovanju tipkovnice zajebal, ker imajo QWERTY tipkovnice in imam zdaj zamenjana ㅅ in ㅛ - no ja, kolkor pač uporabljam hangul tipkovnico... Včeraj sem jo pridno, ko sem poslal naslov, da bo He In kmalu dobila kak paketek z zabavnimi Milkami not.. ne boste verjeli, do sedaj sem v Koreji videl dve (2!) različni čokoladi...
Tipkovnice... korejske zgledajo nekako tako kot moja, le da imajo preslednico krajšo, da je na vsako stran pred Alt tipko vrinjena še tipka za menjavo črkovenega vnosa.
Jaz imam ravno tako easy-peasy, ko sem na kakršnem polju za črkovni vnos, se pojavi tak SCIM menu

OK, hanja je izbrana lih za foro, da pokažem, da jo imam... med načinom vnosa pa se enostavno izbira s kombinacijo CTRL+SHIFT.
Uf, najbolj beden blog. Najbrž kaže na dan, ki je za mano. Za zaključek zelo poduhovljeno razmišljanje o stvarniku, iz ust Buddhe:

"I count you Brahma one th'unjust among,
Who made a world in which to shelter wrong."
Bhuridatta Jataka (543)

"If there exists some Lord all powerfull to fulfill
In every creature bliss or woe, and action good or ill;
That Lord is stained with sin. Man does but work his will."
Mahabodhi Jataka (528)

nedelja, 29. marec 2009

Moje asketsko življenje v korejskih hribih

Če bi napisal, da nesreča nikoli ne pride sama in se potem vprašal, zakaj korejska dekleta prihajajo v paketih po tri, bi gotovo dobil očitek šovinizma in še s kakim virtualnim polenom po buči v komentarjih, zato tega ne bom zapisal.
Danes je spet cel dan snežilo, pa sem s trebušnimi plesalkami (no joke) odplesal v hribe na kosilo... eh, kaj čmo, šarm eksotike... da ne govorimo o občudujočih pogledih, ko sem jim povedal, da sem bil v Turčiji.
No, da se še malo hvalim... iz templja v hribe, samotarsko in asketsko življenje... khm...


sobota, 28. marec 2009

Na morje! Na morje!

Danes smo odpujsali s tremi novimi znankami in He In v Gangneung 강릉 - in da se pohvalim, sem končno SCIM prepričal, da imam tudi hangul tipkovnico in prvič, da zapis v hangulu ni copy-paste ampak sem ga zares natipkal - in dan bi lahko bil popoln, če... če se ne bi imeli tako dobro, kot smo se...

V teh dveh mesecih sem se že navadil, da si me ljudje ogledujejo z zanimanjem in da bulijo vame. Danes sem bil prvič deležen grdih, da ne rečem sovražnih pogledov. Zaradi scen na sliki. Smo zgledali kot happy family - z napako. Z mano namreč. Pa so mi punce rekle, naj se ne sekiram in sem se delal, da se ne. Smo se šli raje igrat šolarje v nek muzej.

Ob brodetu in sojuju so nekateri hitro omagali...


...eni pa postali bolj veseli...

In presenečenj nikoli konec - že tako ali tako me je šokiralo, da He In bere znanstveno fantastiko, ko pa sem danes ugotovil, kaj jo še zanima... ajoj, ma to je res idealna punca zame!


In če kdo dvomi, da smo res šli na morje...


četrtek, 26. marec 2009

Was Buddha an asshole?

Najprej: kdo je bil Buddha je najbrž jasno vsem: princ, ki je živel v izobilju, se mu odrekel in fural totalno askezo, nato pa izbral "srednjo pot" in doživel razsvetljenje.

Nikakršno božanstvo, noben božji sin, nikakrša inkarnacija Višnuja; človek, ki je s svojimi lastnimi silami in sposobnostmi dosegel "nedosegljivo". Do tu vse lepo in prav. Problem se v moji glavi začne, ko preberem:
Namo Tassa Bhagavato, Arahato, Samma-sammbuddhassa.
Homage to Him, the Blessed One, the Worthy One, the Perfectly Enlightened Buddha.

Seveda Him z veliko začetnico, pa Lord pa King pa svašta še se mu reče. No, saj Elvis je tudi King za marsikoga, in še vedno živ... (zame je edini King - Stephen). Hm, recimo, da si Shakyamuni zasluži tako hvalo in zahvalo, ker je ostal med nami (no, med njimi) kljub razsvetljenju in je svoje znanje in vedenje tako radodarno razdelil med zainteresirane. Pa je res?
Ko je po razsvetljenju sedel pod svojim fikusom (banyan) in razmišljal, če naj ostane "tu" in izpili do popolnosti svoje vrline, je ugotovil, da ni nikgar na svetu, ki bi bil bolj vreden od njega in bi ga torej lahko učil (skromnost je bila ena njegovih odlik). Ugotovil je, da je edino, kar lahko še tukaj počne, da sam časti Dhammo, ki jo je sam realiziral. Toliko o dobrohotnem učitelju. Seveda se je vmešal Brahmā Sahampati, ki mu je bral misli, in se je materializiral iz svoje Brahma dimenzije pred Nijim s prošnjo, naj ostane in širi svoje znanje. Đabe. Trikrat je moral ponovit vajo in vmes skromnemu Buddhi krepko pihat na dušo in sladke besede podkupovanja in prilizovanja uporabljat, da je On končno blagovolil rešiti ljudi iz neznanja...Ah, such a noble spirit...
The Blessed One... Ko je Buddha prvič po razsvetljenju obiskal svoj dom (in sina in ženo, ki ju je tako "nesebično in ljubeče" zapustil), se je njegov polbrat Nanda ravno poročil s prelestno Janapado Kalyani. Buddha ga je z nizkotno prevaro zvlekel od ljubeče žene in ga s podkupovanjem naredil meniha. Nanda je namreč svojega polbrata zelo cenil že pred razsvetljenjem. Po poročnem slavju je Buddha dal Nandi svojo skodelo in odšel, ne da bi jo vzel. Nanda je stekel za njim v uapnju, da jo bo vsak trenutek vzel, Buddha pa nič. Iz spoštovanja mu je Nanda sledil z ono bedasto skodelo in nato ostal z njim (cepec). Kot menih je strašno trpel, ker je pogrešal ženo, zato je to tudi povedal Buddhi. In kaj je naredil ljubeči Buddha? Popeljal ga je v Tavatimsa nebesa in mu pokazal nebeške ninfe. "Nanda, so lepše te ninfe ali tvoja žena?" ga je vprašal.
"Prečastiti, Janapada je kot opica v primerjavi s temi ninfami."
"Veseli se, Nanda, zagotavljam ti, da jih boš imel, če boš vztrajal v vsemu, kar zahtevam od tebe."
A ugibamo Nandin odgovor? Prase jedno, pa še videl je svojo ženo, kako je jokala, ko je odhajal.
The Blessed One, indeed.
How about The Worthy One? Pa gremo z zgodbico...
Maha Kassapa, Njegov učenec, mu je bil bojda zelo zelo podoben.

Ko sta enkrat skupaj žicala (kralji ulice), se je neka ženska zmotila in dala miloščino Buddhi, ker ga je zamenjala za Kassapo. Ko je ugotovila napako, je brž vzela nazaj (o, ti predrznica ti!) iz Buddhove sklede in dala Kassapi. Zgodba bi se lahko končala tukaj, a modri viri navajajo, da je ta ženska eden izmed redkih ljudi, do katerih Buddha ni pokazal dobrote v nebenem življenju. WTF? Pa kaj ti je, prokleta gnida zamerljiva? Predvsem pa pozor na besede "ena izmed" - a torej ni bila edina? Izjeme, ki potrjujeo pravilo? Ne me basat, nekdo, ki sebe okliče za najboljšega med vsemi, ne sme poznat izjem, še najmanj, če to zahteva od drugih. Vsi epiteti o svetosti odpadejo že pri eni izjemi, kaj šele pri eni izmed... Tako smo razsvetljeno dobri prav vsi - dobri smo s tistimi, s katerimi hočemo (ali pač kaj pričakujemo od njih). Worthy? Ja, ene krepke pedagoške zauišnice!
The Perfectly Enlighted... hehe, postaja zabavno. Veliko se govori in piše o zgodovinskem pomenu Buddhovega enakopravnega odnosa do žensk, ker jim je kot prvi omogočil vstop v neko versko organizacijo in ker naj bi jim na splošno dvignil veljavo. Khm.
Ananda: Kako naj se obnašamo, o Gospod, glede žensk?
Buddha: Se delamo, da jih ne vidimo, Ananda.
Ananda: Ampak, o Gospod, če pa jih le vidimo?
Buddha: Potem ne govorimo z njimi, Ananda.
Ananda: Kaj pa če one govorijo z nami, o Gospod?
Buddha: Potem pa bodi previden, Ananda.


Ženske so lahko postale bikkhuni (nune) šele potem, ko je Buddha to željo (na Anandino prigovarjanje) izpolnil - kot prvi - svoji mačehi in teti (v isti osebi) in še to šele po neskončnem prigovarjanju, da ga je mačeha posvojila in dojila po smrti Njegove matere. S težko muko je emancipirani Buddha to sprejel in takoj postavil osem pravil za nune, ustavimo se le pri prvem in zadnjem:
1. Bikkhuni (nuna), čeprav ima za sabo 100 let Višje Posvetitve, mora pozdraviti, častiti in opraviti vse potrebne dolžnosti do bikkhuja (meniha), pa čeprav je ta šele isti dan prejel Višjo Posvetitev.
8. Bikkhune ne smejo oporekati bikkhujem, bikkhuji lahko oprekajo bikkhunam (težave s sklanjanjem, zaradi tujk, ne zarad hrbta).
Well well...
Was He, the Blessed One, the Worthy One, the Perfectly Enlightened Buddha - an asshole? Naj si vsakdo misli svoje in najde odgovor, vprašanjen ostaja moje.
In ne glede na odgovor, Pot - Srednja Pot ostaja vredna truda, njegova načela vredna spoštovanja, njegov moralni nauk vreden upoštevanja.

Spring? My ass!

Kateri cepec je že pred par dnevi blogal o žabah, pomaladi in podobnih oslarijah? Da bi mu prsti odpadli, tudi tisti pohabljeni!
Včeraj popodan je kazalo na dobro, sneg se je stalil, zapihal je močan veter s severa (tisti, ki prinaša pomlad, da ki ja...) in premikal avte, sonček je sijal... kaj lepšega.
Nakar danes zjutraj odprem vrata...

"Pa pizda, kje jaz živim?" je rekel zmaj v pravljici, isto se sprašujem jaz. Korejsko Babno polje?




Ampak za šolarje je to dan kot vsak drugi, zjutraj vstat in v šolo... Moja zlata zvezdica zaspanka:


Kaj pa tisti, ki ne grejo v šolo? Sonbop si ob peči brusi zobe, ne svoje, na ketni od motorke. Jaz sem si izbral dan za žehto...

Če se že dolgočasim, vam bom predstavil še svoj brlog in moj lajf v njem.. Čim je bilo jasno, da se bom tukaj kar zadržal, sem si malo prilagodil sobo, najprej napeljal štrik za perilo, potem pa sem si omislil še par visečih polic. kajti, kot kaže, so mi vsaj knjižne police usojene, ne glede na življenje, ki si ga izberem...

Tako je nastal tudi viseči oltar za tri Buddhe

Ležišče je sicer bilo v drugem kotu sobe, točno nad pečjo, a nisem zdržal, sem ga raje premaknil tik pred kopalnico, kjer so tla manj vroča. Kljub vsemu mojemu stokanju nad vročimi tlemi, pa je princip resnično dober, daleč najbolj všeč mi je občutek, da lahko spim v (vedno) topli "postelji", hkrati pa diham svež ali celo mrzel zrak, ko je soba dobro prezračena.

Pa fajn je, ker se zvečer lahko samo vznak zvalim od računalnika in se zavijem v spalno vrečo (saj ne, da tukaj nimajo odej, sem vse razpoložljive dal podse, da se izoliram od vročine). Zjutraj pa si ležišče samo zarolam in imam svoj "blogerski kotiček".

Kmalu bo kosilo. V naslednjem blogu berite napeto razodetje: Was Buddha an asshole?

sreda, 25. marec 2009

Skrivnostna Azija

Najbrž je večina že prebrala ali slišala zavarovalniške anekdote o tem, kaj vse ljudje napišejo v opis nezgode oziroma pri iskanju krivca...
Pravilno sem vozil po svojem voznem pasu, ko se je nenadoma parkiran kamion zaletel vame...
Hahaha.
Kaj pa, ko se na parkirišču zaletita dva parkirana avtomobila? Tudi če bo prišlo v zavarovalniške anale, tega ne boste znali prebrat, ker bo zapisnik v korejščini. No zapisnika ne bo, bo pa Nandida možu kakšno poleno zalučala v glavo. Zakaj pa? Ker sta se njuna parkirana avta zaletela na parkirišču. Seveda je kriva ona, ker je pustila avtop doma, ko je šla v Suwon, da bi bil kriv on, ker ni zategnil ročne niti dal v prestavo, ne pride v poštev. Sicer pa, zakaj bi to storil na res ravnem parkingu? Ker so sunki vetra tako močni, da so premaknili njegov pickup - seveda direkt v njenega terenca. Rezultat:

Bjelo govno padalo i sinoć... Danes dopoldan ob 10.00, temperatura -6:


홍삼
oziroma rdeči ginseng je eden izmed zelo značilnih proizvodov za Korejo. Tukaj se ne ukvarjajo z gojenjem, ampak z nabiranjem divjega ginsenga, ki je bojda bistveno učinkovitejši od goejenega in zato tudi nesramno drag. Priprava za prodajo:




Včasih nismo najboljše volje, sploh ko je treba delat domačo nalogo matematike in ta cepec ki slika ne zna pomagat pri besedilnih nalogah...ne še, vsaj ;-)

ponedeljek, 23. marec 2009

Ada Lovelace Day - Милева Марић

I subscribed the Ada Lovelace Day pledge and thus here I am writing on my blog about woman in technology. But, being Dag, I choose my approach to this.
* http://findingada.com
* http://www.pledgebank.com/AdaLovelaceDay
* http://twitter.com/FindingAda
* http://groups.yahoo.com/group/findingada
* http://www.facebook.com/event.php?eid=47550446005


Mileva Marić (1875 - 1948) was born in Titel, Serbia. In 1891 her father obtained special permission to enroll Marić as a private student at the all male Royal Classical High School in Zagreb. She passed the entrance exam and entered the tenth grade in 1892. She won special permission to attend physics lectures in February 1894 and passed the final exams in September 1894. Her grades in mathematics and physics were the highest awarded. That year she fell seriously ill and decided to move to Switzerland, where on the 14th November she started at the "Girls High School" in Zurich. In 1896 she started studying medicine at the University of Zurich for one semester. In the winter of 1896, Marić switched to the Zurich Polytechnic (later Eidgenössische Technische Hochschule (ETH)). She enrolled for a diploma course to teach physics and mathematics in secondary schools at the same time as Albert Einstein. She was the only woman in her group of six students, and only the fifth woman to study mathematics and physics at the Polytechnic.
(vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Mileva_Mari%C4%87)

The work of her husband, Albert Einstein, is known worldwide and will remain in history, not only in history of science.
Her work will not. Because there isn't any. She, on the other hand, never published anything... (ibid)
She is eventually mentioned in relation to Einstein only because The question whether (and if so, to what extent) Marić contributed anything at all to Einstein's Annus Mirabilis Papers is controversial. However, the overwhelming consensus, among professional historians of science, is that she did not. (ibid)
I really don' care if she contributed a single iota to her husband's work. The real point is, what the science has lost because of her marriage to Einstein to become only and just a wife and mother? She most certainly was an extraordinary mind just to enter the all-male world of physics (oh yes, that reminds me, all the "professional historians of science" that claim her non-contribute are all-male and only a woman historian - I know I probably should say herstorian, but I don't like the word - supports the idea that Mileva helped Albert developing his (their?) theories).
In my opinion isn't that important what she have done, but what she couldn't do - only for being a woman.

jebote, danas ujutro opet padalo ono bjelo govno...

nedelja, 22. marec 2009

Opica in kurnik, zarečen kimči in spet zima

Včeraj smo šli opici delat kurnik. Ne kurnik, v katerega bi dali opico, ampak neki opici, ki ima v lasti kure, smo šli zgradit kokšji dom. Jp, we go tu d monki, bild houm for čikn. Khm. Wot? A se ne spomnim opice, ki je bla tukaj prejšnji teden? Urgh. Aha, seveda se spomnim, čim začnem razmišljat v konglishu in odbijem zaključni samoglasnik... na fiši for lanči sem se hitro navadil, rupu mi je delal malo več težav, dokler nisem P zamenjal s F... In končno je monki postal monk in smo menihu šli delat kurnik... Al majke mi, za kak trenutek sem čisto resno razmišljal kaka opica je bla tukaj na obisku... V končni fazi pa bi raje delal pri opici, kajti ta menih (japonskega zena, je namreč poročen) je tečen ko sto vragov, pa še zadirčen in nesramen do žene. E, ma se mu gospa ni pustila in mu ni ostala dolžna niti vejice, še bolj pa mi je postala všeč, ko je poleg kave prinesla svež sok iz redkve.
Redkev. Pudu iliti food... večkrat sem se namnenil kaj blogirat o hrani, pa je ponavadi pobegnila misel. Kimči, my favourite, še vedno. Prepričan sem, da bi izključno ob kimčiju in korejskem tofuju zdržal več kot mesec, brez se dolgočasit oziroma naveličat. Čenamul, kimči style redkev, pekoče osvežilo. Pražena soja. Popečene alge. Juha s slivami, kostanjem in divjim ginsengom - pojedel sem jo za okoli 100 eurov. Se mi je kar zaletelo, ko so mi povedali, da vsaka koreninica stane 50.000 wonov. Sezamovi listi. Tofu - svež, kuhan, pečen. Bosot - gobe na 1001 način. Barilla s korenčk... a ne, to ne spada sem. Skratka, vsa hrana je mašissojo - zelo zelo dobra. Ker se že več let izogibam pekočinam, je bilo sprva malce težko se privadit, da je čisto vsa hrana pikantna, izjema je riž, če ni slučajno v kakem kimči bokkumbapu. Je pa res, da ni urnebesno pikantna. Lažem, pražena sojina zrna niso pikantna. In rice cake, itak da ne more bit pikanten, ker hrane, ki bi bila bolj brez kakršnegakoli okusa, ne poznam. Mogoče stiropor. In danes za večerjo neka nedoločljiva zadeva v veliki ponvi, obvezne rdeče barve (hrana, ne ponev) od peklenske paste, kot jaz imenujem zadevo, ki se v kilskih pakungah valja v vsakem korejskem gospodinjstvu. Nekaj ribjega, nič hudega, včasih pojem tudi kak košček mesa, pač iz spoštovanja do kuhinje, če so me že skoraj posvojili... Jaoj meni, kuku lele, ko me je to usekalo po brbončicah, udarilo direktno skozi sinuse v možgane in se nabilo v lobanjo... Ne, to ni bila najbolj pikantna hrana, kar sem jo zaužil, je pa ta pikantnost resnično delovala kot sem opisal, nisem si vzel nobene pesniške svobode. V istem hipu sem začel točiti krokodilje solze in se mi je vsulo iz nosa, čeprav nisem več niti rahlo prehlajen. Mater, mi je postalo nerodno... dokler nisem zagledal identičnega prizora za celim omizjem. Vsi objokani, šmrcajoči, potni in z izbuljenimi očmi. In vsi narežani do ušes, ko se gledali mene. Pogumno sem vrnil režanje (a bi raje kričal od hudega) in naskočil samo rahlo pekoči kimči, da si oljašam ustne muke. Napaka! Za večerjo smo imeli kimči opd sosede... nič kaj samo rahlo pekoč, ampak pravi peklenski zvarek, ki ga ta čarovnica vsako jesen gotovo pripravlja v španoviji s Satanom! Ojoj! Kje je kak bančan (side dish), ki jih je ponvadi vsaj 5? Ni jih... argh, spet zarota! Ostal je le še vrel riž, za potolažit ustno votlino... Z obilo šmrkanja, glasnega vdihovanja skozi usta in potenja smo se prebili skozi obrok - in da ne bi kdo mislil, da otroci dobijo kaj drugega. He In je bilo strašno zabavno, ker mi je še čpol ure po večerji brisala pot z obraza... ah, sladka mala! Aha, da ni nič poetičnega v mojem opisu učinka, mi je potrdil Čin (brat od He In), ko je povedal, da ga po vsakem takem obroku boli glava.
Ker se je včeraj začela pomlad, je He In že menjala garderobo in skače okoli v kratkih hlačah in majčki. Deževalo je celo noč in temperatura je krepko padla, zjutraj obvezen pulover in bunda... ne zanjo. Mali hudič vztraja v kratkih rokavih...

Vreme škifo - se nič ne dela. Popoldanski sprehod, igranje s fotoaparatom. Tu pa tam kak soliden posnetek.




petek, 20. marec 2009

Pomlad, pomlad!

Jp, v par urah (dobesedno, brez mojega običajnega pretiravanja) se je pojavila pomlad, še dopoldan smo v mrazu dokončali panje, pred kosilom pa sem v kratkih rokavih obešal perilo. Nočne bevihte so celo kitajce sprale z neba, dan je bil enkraten za sestanek vaške skupnosti in tako sem v čudovitem vremenu ostal brez dela. Hitro na sosednji hrib!
Najbrž se bo marsikomu zdelo rahlo noro, ampak šele danes sem videl nekaj vsaj za silo "eksotičnega"... Do danes je bila vsa eksotika v znaku antropocentrizma: seveda tukaj živijo korejci, ja kaj pa je drugega za pričakovat, vsi govorijo in pišejo korejsko in za ta konec je tipična arhitektura povsod. Kaj pa narava? Bolj strokovno - geomorfološko gledano, bi lahko ves ta čas bil v Sloveniji. Sneg si je podoben po celem svetu ;-) In zimski gozdovi tudi. No, naša mala vas, Nodong-ri, zgleda s hriba takole (puščica kaže na naš kmečki turizem):

A ne bi to lahko bilo kjerkoli v dolini Dragonje?

In potem (končno!) naletim na skrotovičene iglavce, ki vsaj približno spominjajo na kakšne azijske risbe s tušem!


Da je res prišla pomlad, me je opozorilo moje poznavanje japonske haiku poezije. Tam se namreč pogosto uporablja kigo oziroma "beseda letnega časa". In to za pomlad ni zgolj kako cvetenje češenj, ampak so tudi žabe. Joj, kako je ta golazen glasna in kako čudno se tukaj dere - jp, nič čudnega, saj imajo najbrž besedilo napisano v hangulu...seveda so tu tudi žabe nezaupljive do sumljivih zahodnjakov in so vse poniknile, ko sem se približal mlakuži, polni mresta. Niti 10 minut nepremičnosti ni bilo potrebne, da se je spet začel kažin, kako so reagirale na prvi premik, pa se vidi in sliši (oz se ne sliši več...)

Še en dan brez posebnosti, če odštejemo, da je poleg sonca na nebu popoldan posijalo še eno sončece v mojo sobo in mi prineslo piškote...

STATISTIKA