Pomlad, pomlad!

Jp, v par urah (dobesedno, brez mojega običajnega pretiravanja) se je pojavila pomlad, še dopoldan smo v mrazu dokončali panje, pred kosilom pa sem v kratkih rokavih obešal perilo. Nočne bevihte so celo kitajce sprale z neba, dan je bil enkraten za sestanek vaške skupnosti in tako sem v čudovitem vremenu ostal brez dela. Hitro na sosednji hrib!
Najbrž se bo marsikomu zdelo rahlo noro, ampak šele danes sem videl nekaj vsaj za silo "eksotičnega"... Do danes je bila vsa eksotika v znaku antropocentrizma: seveda tukaj živijo korejci, ja kaj pa je drugega za pričakovat, vsi govorijo in pišejo korejsko in za ta konec je tipična arhitektura povsod. Kaj pa narava? Bolj strokovno - geomorfološko gledano, bi lahko ves ta čas bil v Sloveniji. Sneg si je podoben po celem svetu ;-) In zimski gozdovi tudi. No, naša mala vas, Nodong-ri, zgleda s hriba takole (puščica kaže na naš kmečki turizem):

A ne bi to lahko bilo kjerkoli v dolini Dragonje?

In potem (končno!) naletim na skrotovičene iglavce, ki vsaj približno spominjajo na kakšne azijske risbe s tušem!


Da je res prišla pomlad, me je opozorilo moje poznavanje japonske haiku poezije. Tam se namreč pogosto uporablja kigo oziroma "beseda letnega časa". In to za pomlad ni zgolj kako cvetenje češenj, ampak so tudi žabe. Joj, kako je ta golazen glasna in kako čudno se tukaj dere - jp, nič čudnega, saj imajo najbrž besedilo napisano v hangulu...seveda so tu tudi žabe nezaupljive do sumljivih zahodnjakov in so vse poniknile, ko sem se približal mlakuži, polni mresta. Niti 10 minut nepremičnosti ni bilo potrebne, da se je spet začel kažin, kako so reagirale na prvi premik, pa se vidi in sliši (oz se ne sliši več...)

Še en dan brez posebnosti, če odštejemo, da je poleg sonca na nebu popoldan posijalo še eno sončece v mojo sobo in mi prineslo piškote...