Zelo zelo pester dan

Danes bi (teoretično) moral biti moj zadnji dan tukaj, tak je pač bil osnovni dogovor z "upu opis" (=WWOOF office); panika se je začela že predvčerajšnjim z vsemi tistimi količinami sojuja, včeraj zvečer pa z makkolijem (riževo vino). Res ne bi nikogar mogel obtožit vsiljivosti ali nadlegovanja, naj ostanem, mi je pa res začelo počasi presedat, da so prav vsi to počeli. Še dobro, da sem večino dneva preživel s He In. In danes dobim telefonski klic iz L.A. Jp, prav napisano, Los Angeles, USA... naj zaboga ostanem tukaj! Halo? Koji ti je bre ku**c čoveče, koji si mi ti faktor u životu? Meni noben, je pa klical (po naročilu, seveda) duhovni učitelj Inine mame, iz L.A. Buddhist Union in me začel počasi obdelovat, me je celo zaintrigiral, na koncu pa si je zasral vse... Pri vprašanju o mojih izkušnjah sem omenil kratko bivanje v Musang sa, pa mu je izletelo, da je zen meditacija popolna izguba časa, da je zen čisto brez veze... E, mogoče je res, ampak prav zenovci so bili tisti, ki so mi rekli, da moraš poskusit vedno tudi kaj drugega in se ne obešat na neko svoje prepričanje. Pa je nadaljeval, da pri budizmu gre za ne verjeti. Vem, bučko, vem, ravno pri zenu so me tega naučili, zakaj bi ti potemtakem karkoli verjel? To cut a long story short, prišla nisva nikamor drugam kot do moje obljube, dane že par dni nazaj, da se avgusta zagotovo vrnem sem.
Ah, zarečeni kruh... Če zdaj rečem, da sem si kasneje premislil, bo najbrž hitro jasno, kdo me je prepričal... ja, moja punca, kdo pa drug... zlata zlata kokola He In.Ne vem v kolikšni meri so jo našuntali starši, sem pa prepričan, da ji ni rabilo dosti in je bila popolnoma iskrena, ko me je samo prijela za roko, gledala v tla in zamomljala "Dončgo". Če bi imel srce še vedno celo, bi mi najbrž počilo v tistem trenutku. Ko jebe celo Korejo, won budistični center, vse templje in vsa razsvetljenja, če sem lahko z njo. In zdaj, zvečer, ko to pišem, seveda racionaliziram svojo hipno odločitev s špekulacijami. Saj mi je opat v Musang sa rekel, da je v Koreji veliko učiteljev, ki pa ne znajo angleško. He In ne zna angleško, me pa že uči korejščine. In od nje bi se marsikdo lahko res veliko naučil: veselja, skromnosti, preprostosti, neposrednosti, iskrivosti...Ostajam, do maja. Sem pač zmenjen na Tokunoshimi in besede ne bom snedel, po mrku pa se vrnem in takrat mi bodo zrihtali tudi delovno vizo.
Nadaljujem z njenim foto albumom za vse zveste oboževalce.
Danes, obisk muzeja ginsenga:

 

 

Z očetom:

 

Na poti domov je kar zaspala:

 

Električarji, pozor, visoka napetost... Moram priznat, da ta način elektrifikacije doma pri meni ne vzbuja zaupanja ali občutka varnosti... Iz škatle, pogojno bi ji lahko rekli razdelilna doza, se napelje kup žic po celi bajti, pogojno jim lahko rečemo nadometna inštalacija, in kjer rabiš elektriko olupiš izolacijo in tam privežeš žici, ki napajata npr. luč...



Sumi (enkrat že omenjeni spletni novinar) se je tudi danes motal tod okoli in nadlegoval...