Še en dan tukaj...

Danes sončen dan... sem že zjutraj oprezal za kitajci na nebu, pa jih ni bilo! Oljašanje! Da ki ja... so šli med hribovce! Na fotki se najbrž ne vidi ravno najbolje, ampak vseeno si lahko poskusite predstavljat... hribčki so na drugi strani te dolinice, reci piši kak kilometrček stran, bližnji so dokaj jasno vidni, takoj anslednji pa kot oviti v jutranje meglice... a megle nikjer. Delci. Koščki kitajcev, najbrž.


Noro. Danes je sem prišel paket - zame. Priority mail. From USA. Knjige. Pa komaj sem razdal svojo knjižno zbirko, mi že delajo novo? Ali mislijo, da je Slovenija tako zaostala, da se nikjer ne dobi literature o budizmu? Če bi mi bila poanta branje tovrstnih knjig, bi se zaprl doma v sobo in, ko bi jih prebral tisoč, bi stopil nazaj v svet, ves razsvetljen in pameten in tečen in zamorjen... no, tak sem znal bit brez 1000 knjig. Ne razsvetljen, tečen.
Angleščina s He In gre lepo naprej, s starši smo sklenili dogovor, da je bilo nedeljsko grdo gledanje le nesporazum, kratek stik v komunikaciji. Naj tako ostane. Danes ni mame in sem očetu z lahkoto razložil, da si želim le, da se He In zabava, da angleščino refleksno poveže z igro, smehom, piškoti, žgečkanjem in zganjanjem norčij. Komu mar, če se je štetja do 20 naučila z lomljenjem čokolade na koščke, ki sva jih potem pohrustala? Njej je bilo fajn, meni tudi, štet pa le zna. In tudi "jumping the rope" obvlada v vseh jezikih...





In še večerja.


Razsvetljenje pride na vrsto kak drug dan...