Redkev. Pudu iliti food... večkrat sem se namnenil kaj blogirat o hrani, pa je ponavadi pobegnila misel. Kimči, my favourite, še vedno. Prepričan sem, da bi izključno ob kimčiju in korejskem tofuju zdržal več kot mesec, brez se dolgočasit oziroma naveličat. Čenamul, kimči style redkev, pekoče osvežilo. Pražena soja. Popečene alge. Juha s slivami, kostanjem in divjim ginsengom - pojedel sem jo za okoli 100 eurov. Se mi je kar zaletelo, ko so mi povedali, da vsaka koreninica stane 50.000 wonov. Sezamovi listi. Tofu - svež, kuhan, pečen. Bosot - gobe na 1001 način. Barilla s korenčk... a ne, to ne spada sem. Skratka, vsa hrana je mašissojo - zelo zelo dobra. Ker se že več let izogibam pekočinam, je bilo sprva malce težko se privadit, da je čisto vsa hrana pikantna, izjema je riž, če ni slučajno v kakem kimči bokkumbapu. Je pa res, da ni urnebesno pikantna. Lažem, pražena sojina zrna niso pikantna. In rice cake, itak da ne more bit pikanten, ker hrane, ki bi bila bolj brez kakršnegakoli okusa, ne poznam. Mogoče stiropor. In danes za večerjo neka nedoločljiva zadeva v veliki ponvi, obvezne rdeče barve (hrana, ne ponev) od peklenske paste, kot jaz imenujem zadevo, ki se v kilskih pakungah valja v vsakem korejskem gospodinjstvu. Nekaj ribjega, nič hudega, včasih pojem tudi kak košček mesa, pač iz spoštovanja do kuhinje, če so me že skoraj posvojili... Jaoj meni, kuku lele, ko me je to usekalo po brbončicah, udarilo direktno skozi sinuse v možgane in se nabilo v lobanjo... Ne, to ni bila najbolj pikantna hrana, kar sem jo zaužil, je pa ta pikantnost resnično delovala kot sem opisal, nisem si vzel nobene pesniške svobode. V istem hipu sem začel točiti krokodilje solze in se mi je vsulo iz nosa, čeprav nisem več niti rahlo prehlajen. Mater, mi je postalo nerodno... dokler nisem zagledal identičnega prizora za celim omizjem. Vsi objokani, šmrcajoči, potni in z izbuljenimi očmi. In vsi narežani do ušes, ko se gledali mene. Pogumno sem vrnil režanje (a bi raje kričal od hudega) in naskočil samo rahlo pekoči kimči, da si oljašam ustne muke. Napaka! Za večerjo smo imeli kimči opd sosede... nič kaj samo rahlo pekoč, ampak pravi peklenski zvarek, ki ga ta čarovnica vsako jesen gotovo pripravlja v španoviji s Satanom! Ojoj! Kje je kak bančan (side dish), ki jih je ponvadi vsaj 5? Ni jih... argh, spet zarota! Ostal je le še vrel riž, za potolažit ustno votlino... Z obilo šmrkanja, glasnega vdihovanja skozi usta in potenja smo se prebili skozi obrok - in da ne bi kdo mislil, da otroci dobijo kaj drugega. He In je bilo strašno zabavno, ker mi je še čpol ure po večerji brisala pot z obraza... ah, sladka mala! Aha, da ni nič poetičnega v mojem opisu učinka, mi je potrdil Čin (brat od He In), ko je povedal, da ga po vsakem takem obroku boli glava.
Ker se je včeraj začela pomlad, je He In že menjala garderobo in skače okoli v kratkih hlačah in majčki. Deževalo je celo noč in temperatura je krepko padla, zjutraj obvezen pulover in bunda... ne zanjo. Mali hudič vztraja v kratkih rokavih...
Vreme škifo - se nič ne dela. Popoldanski sprehod, igranje s fotoaparatom. Tu pa tam kak soliden posnetek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar