petek, 27. februar 2009

WWOOF Korea

Končno prava vukojebina, ovde čak ni Severina ne vuče, kamoli wireless, tuca se bundeve i dangubi.
"Woofers are expected to work 4-6 hours a day..."
4-6 hours my ass! Zajtrk ob 8.00, hop na kamion, idi simo, idi tamo, vzorči zemljo, čisti ono, naloži pumpkine, razloži pumpkine, vozi na skrajni sever, tik do meje s Severno Korejo, zgubi se okoli Soula in si nazaj ob 22.24. E, če to ni relativnost časa, potem pa res ne vem. Predvsem pa zato, ker bolj kot razmišljam manj mi je jasno, kaj smo v 14 urah uspeli naredit - nek sam jeben al uradili nismo baš ništa! Dejansko smo se cel dan delali, da delamo - in to je to. Žvakali "činčen in šugo" (=konglish za ginger in sugar) in se vozakali, največ zato, da me razkažejo, očitno je upu prom Slobenia (=woofer from Slovenia) prava cirkuška atrakcija. Celo v sosednjo alternativno (katoliško) šolo so me peljali (Nature High School), kjer sem pa srečal le učitelja umetnosti - e, dragi ženski del populacije, če bi ga spoznale, bi vse študirale umetnost - in pomočnika ravnatelja (šef seveda uživa v Španiji). In to je bil prvi dan. Drugi dan - okoli spet cel dan, do polnoči, delovni izkupiček celega dneva: naložili in razložili okoli 3 tone pumpkinov.
Tretji dan - public baths - well... po svoje zabavno, ko vidiš, koliko ljudi doma nima kopalnice, ker si pridejo tudi umivat zobe in se obrit... Myth confirmed: azijci imajo mičkene luleke.
Kakšna je tukaj hrana? Bi poskusili uganit? Boiled pumpkin, fried pumpkin, pumpkin soup, pumpkin jam, pumpkin tea...
Moj priljubljeni bend bodo postali Smashin' Pumpkins...
Zebe stalno, v hiši nimajo gretja, ne talnega ne stropnega, brez lastne spalke bi tenko piskal. V hiši je mogoče še hladneje kot zunaj, vsi so v bundah povsod. Moram pa priznat, da so precej bolj odporni na mraz od mene (in se ne smatram za ravno nekega občutljivega razvajenčka). Stat na mrazu in klepetat jim ni noben problem, to še preradi počnejo (za moje pojme, pred nalagnjem buč pol ure klepeta, po razlaganju pa najmanj cela ura s kupcem bla blablabla...).

Nekaj zanimivosti bolj na splošno:
Pritličja ni, začne se takoj s prvim nadstropjem, marsikje pa manjka četrto nadstropje. Ga ni. V dvigalu: 1,2,3,5,6...
Kako štejejo na prste sem že slišal prej, zdaj pa vidim, da je to res: mi iz zaprte pesti odpiramo prste, oni pa stegnjene prste zapirajo, ko štejejo.
Poštenost: seveda sem verjel Ivi, ko je povedala, kako so nasplošno pošteni, zato sem se navadil, da na železniški postaji nahrbtnik kar pustim v čakalnici, ko grem na sprehod po mestu do odhoda vlaka (seveda to počnem izključno v manjših vukojebinah, v Soulu niti pod razno). In pridem nazaj, vedno nekdo sedi tik ob nahrbtniku, čeprav je cela čakalnica prazna! WTF? Dokler to ni bil nek angleško govoreč stric, ki se mi je ponosno nasmehnil: "Nobody touch your bag!" Kar čuvajo moje reči, za vsak slučaj! Poštenost - myth confirmed!
No, ko sem omenil angleško govorečega strica: enega sem srečal v soulski podzemni. Je vprašal, na kateri postaji izstopim in, ko sem mu povedal, rekel naj se kar usedem, da je daleč in mi bo že on povedal kdaj izstopit. Nice, izstopit bi itak znal sam, sem pač štel postaje, če je tako daleč bom pa raje sedel. In nakar mi pove, zakaj ljudje dejansko toliko bulijo vame. Sem bil prepričan, da vem, zahodnjak pač, in to je to. A ne ne, to samo po sebi ni tako nenavadno, poglede privablja reč, na katero jaz pozabim, da jo sploh imam - "You have a very intersting beard, you must look strange to a lot of people," je povedal stric...
In nekaj ogabnega: to pljuvajo vsepovsod in vsevprek, katarijo sredi ulice, da se sliši 5 kilometrov stran, obup!

Končno sem začel redno uporabljat palčke, še kar gre, tudi ramyon in čadangmyon, včeraj mi je uspela neverjetna operacija, da sem tanko rezino rožnate redkve naložil z rižem, zavil in pojedel - vse s palčkami, brez prstov! Prav ponosen sem nase.



ponedeljek, 23. februar 2009

코레일 iliti korejske železnice

Zalo ugodne, če se ti nikamor ne mudi pretirano je na voljo 무궁화, me pa vseeno mika vsaj enkrat probat 한국고속철도ali na kratko KTX, "kopijo" TGV. Vsakič, ko je prestrelil dolino (dobesedno prestrelil, mu ne rečejo zastonj bullet train) pod Gyeryongom, se je slišalo kot reaktivec v nizkem letu...
Na vlakih je videt eno prijetno stvar, vsaj za moje oko: mladi imajo praktično vsi knjigo v roki in med vožnjo berejo; OK, resda medtem uporabljajo še vsaj 2 telefona in en ipod, ampak knjigo imajo vseeno!
Na končni postaji vsake vožnje pa vas v mehko prijetno počutje zaziblje neke vrste neuradna himna KORAILa, tradicionalni korejski inštrument 가야금 gayageum in malo manj tradicionalna skladba:

nedelja, 22. februar 2009

Insane asylum

When you look closely, this world is like a huge insane asylum. Everyone creates her or his own prison. We double and triple-lock ourselves in and cry out for freedom. As soon as we create ideas and concepts of freedom, we become unfree. In the momen t when we begin to think about completion, or about enlightenment, we become incomplete and unenlightened. A process of chasing after our own ideas begins. What we have created with our minds becomes so real that we must achieve and realize it.But Zen Master Seung Sahn'steaching is very simple. He taught us to put everything down, everything is as it is: whole and complete. So we don't even have to rush from one Kyol Che to the next and do thousands of prostrations. We just have to put down our ideas and concepts. Then the prison dissapear, the door open, and we see clearly. This is the best help we can give to the world. We don't even have to ask "How can I help you?" This is the greatest contribution we can make to our world.
At this point there is freedom from life and death.
At this point there is neither freedom, nor life, nor death.
Zen Master Ko Bong said, if you go one step forward from this point, you are dead. If you go one step backwards, you are dead. You can't stay at this point. Nobody can help you. How can you stay alive?
So, how can we stay alive?
Zen Master Chon at her Inka ceremony

sobota, 21. februar 2009

babica gre na jug

Tukaj sem bil še v petek zjutraj...

Tukaj pa v soboto (danes) dopoldan:



Petek, 20. februar 2009

Sovražim čudeže in "čudeže", sploh ker se dogajajo samo, ko njim to paše, nikakor pa, ko meni.
V templju sem ostal še za "house meeting" in čaj s posladki, delno zato, da se poslovim od vseh skupaj, delno zaradi posladkov... in poljak se mi je nasmehnil! In začel pogovor! Vprašal kam grem, kako in tako dalje, small talk, ampak... Zakaj ljudje najprej rabimo brco, da šele potem cenimo, ko nas nekdo poboža?
Sneži kot utrgano, zgubil sem rokavice, kupil (=nisem kupil ampak sem dobil zastonj v zameno za dobrodelni prispevek) sem meniško obleko in moktak, v templju so me obložili še z nekimi koledarji in revijami, nerodno mi je vse pometat stran in zato tovorim še to, kot da nimam dovolj svojih stvari.
Babica gre na jug - ampak z vlakom. Cene so smešne.

Sobota, 21. februar

Sonce! In tako, da imam faco čisto rdečo in nos se mi lupi - temperature pa še vedno okoli nule. Morje! Edini problem je, da vse zaudarja po ribah... tudi ljudje, ali vsaj njih obleke.
Danes srečal korejskega muslimana, drugo tovrstno srečanje zaradi želje po konverzaciji v angleščini. Prvo je bilo včeraj zvečer, me je na ulici ogovorila srednješolka in sva poklepetala, nakar sem - zaradi vloženega truda - pohvalil njeno znanje angleščine, čeprav bi ji v šoli rekel "Sedi, odlično dva!" In danes spet, hodim po obali in me nagovori tip, vpraša, če mi je tukaj všeč, kam grem, od kod prihajam... in se mi pridruži in hodiva skupaj. Mornar brez službe, tudi Koreja sledi svetovnim trendom krize in odpuščanja, zato se intenzivno uči jezika, da bi imel boljše možnosti. Vzamem si čas in se pogovarjava debelo uro, nakar me zvije, ko mi pove, da ima 58 let - mislil sem, da je moj vrstnik ali mogoče celo mlajši. Tu zvem, da je muslim, pove, da sta njegova starša stara preko 90, on pa upa, da bo preko 100, ampak da to sicer samo bog ve. In potem avtomatično doda "inšallah".
Kasneje se spomnim moje ocene starosti opata Musang sa... ne, nočem vedet koliko je res star, sploh ker sem se spomnil, da je bil njegov prvi učitelj sam Seung Sahn sunim, ki je pokojni... In če je slučajno pobral še njegov smisel za humor, bi mu moral verjet na besedo katerokoli starost bi mi povedal. Seung Sahn sunim je namreč rekel zdravniku da pozna ljudi... Ne, moram povedat od začetka. Na zdravniškem pregledu so sunimu ugotovili neko srčno aritmijo in zdravnik je bil začuden, da nekdo, ki prakticira toliko meditacije, ne nadzoruje svojega srca. Sunim je odmeditiral in naslednji dan je imel srce kot novo, zdravnik pa je pokomentiral, da bi to moral počet bolj pogosto. Sunim pa: "A ti ko kupiš avto, ga daš v garažo, da bo dalj trajal ali ga voziš, ker ga rabiš? Poznam jogije v Tibetu, ki so stari 500 let in znajo letet, ampak ne počnejo drugega kot meditirajo. Kakšno življenje je to?" Se je zafrkaval? Nisem čisto prepričan, to je izjava človeka, ki je uspel kot učitelj zena zapustiti Severno Korejo z blagoslovom države (bil je povabljen na Japonsko) in od tam je odpotoval v ZDA, kjer se je zaposlil v laundromatu in iz popolnoma praznega dvosobnega stanovanja (edino "pohištvo" je bil rice cooker) naredil šolo, ki je v nekaj desetletjih obredla svet in polovica templjev v Koreji mu sledi kot največjemu vzorniku - Kwan Um School of Zen.
Sem ves polomljen, čutim hrbet (jp, EMŠO me daje...vsak dan bolj) in bogsigavedi zakaj me je začel zlomljen prst šele zdaj bolet, čeprav ga imam že ves čas imobiliziranega. Je popustil kak nenavaden vpliv templja? Sovražim razmišljat v tej smeri, ampak težko je verjet v taka naključja. In zen podpira verjetje v empirične izkušnje...
Še malo o Koreji. Folk je res neverjetno prijazen - sicer bulijo brez sarmu v glupega zahodnjaka, ampak nič zato. Mularija z veseljem pokaže svoje polomljeno znanje angleščine in na ulici veselo pozdravlaj "Hello" Hi, how are you?", marsikdo od starejše generacije pa me, meni nič tebi nič, kar v korejščini pozdravi in nadaljuje svojo pot...
Jaz tudi nadaljujem svojo pot.
Čeprav sem bil pred odhodom prepričan, da bom gurmansko preskusil vse korejske dobrote, zaenkrat še ni tako. V templju so me razvadili z bresmesno prehrano in ne znajdem se še dovolj, da bi si kjerkoli privoščil obrok brez mesa. Tako živim od tofuja in sadja, svojo kolerabo in repo sem že davno pojedel, tudi ko nisem bil žejen (Vzemiva le nekaj rep s seboj, za žejo bojo dobre...)
V glavnem, tofu je čisto v redu, s sojino omako nisem najbolj zadovoljen. Korejsko pivo je odlično, soju pa mi je nekaj preveč novega, da bi ocenjeval. Jogurt si prisluži 5+, čeprav tu nisem objektiven, ker sem kupil jogurt organske farme Sangha (sangha=budistična duhovščina). Čaji so itak neverjetni, dobiš tudi čaj iz koruznih laskov, čaj iz lavande in še marsikaj. Prav zdaj jem neke ogromne jagode, ki pa so res jagode, imajo vonj po jagodi in okus po jagodi, ne kot one vodene velikanke iz Merkatorja...

četrtek, 19. februar 2009

Še malo o snegu (refleksija?)

Večina ljudi, ko je na toplem, si želi le ostati na toplem, ko skozi okno zagleda snežinke. Nisem jih sicer zagledal skozi okno, bil sem v gozdu nad templjem, med tipičnimi korejskimi grobovi. Pokopališča so v Koreji dokaj nova zadeva, ravno tako kremacija. Kdor pa ima svoj kos zemlje, svoje bližnje še vedno pokoplje na svoji zemlji, najraje na kakem lepem mestu in jih potem obiskuje z daritvami hrane in pijače. Ker ima to področje bojda najmočnejši qi v celi Koreji, je poleg obilice templjev v okoliških gozdovih precej grobnih gomil...
Zagldal sem snežinke in nekaj me je stisnilo v grlu, najbolj spomin na neko zasneženo novo leto v dolini Radovne... ne, nikakršno domotožje, ampak občutek utesnjenosti in ko sem čez dobro uro skozi okno gledal zasneženo dolino pod templjem, se mi je zdela tako odprta in tako mamljiva in tako je klicala, naj jo prehodim... Le kako naj se uprem? Vem pa, da se bom po poti ustavil v vsakem templju, ko bo čas za petje. To bom resnično pogrešal. Hipnotični občutek drdranja suter... Danes sem posnel jutranje petje z diktafonom, da nas bom lahko še kdaj poslušal. Ko najdem način za upload, bom linkal, zaenkrat linuxi ne prepoznajo teh Olympusovih voice recorderjev...
Malo prej je začelo spet snežit in pihat, če se bo sprevrglo v snežni metež, najbrž ne bom vztrajal in šel elegantno na vlak... ali pa tudi ne.
Po zajtrku
Pri odhodu iz jedilnice sem pokukal v kuhinjo in med posodo zagledal mojega nesrečnega poljaka in njegovo trpečo faco. Prešinilo me je, da se mu ta izraz trpljenja ni izbrisal niti za hip v celem tednu, kar sem bil tu, najbrž pa ga nosi že celo življenje! Človek trpi pri čisto vsakem opravilu, pri vsakem vdihu in izdihu, pri vsakem utripu srca! In sem se spomnil zapisa, najdenega na eni spletni strani, ne vem več kateri, zato bom napisal obnovo po spominu:
"Biti črn, biti gay in biti budist ni majhen izziv v ZDA, še dandanes. Nikoli nisem prenesel, da moram biti poln sočustvovanja do omejenih tepcev, ki so me žalili, šikanirali ali celo tepli. Dokler nisem nekega dne spoznal in dojel, kako močno me vsi ti ljudje ljubijo, a tega ne znajo pokazati. In sem jokal iz sočustvovanja do njih."
Neskončno sram me je postalo zaradi vseh mojih zapisov in misli o poljaku; hotel sem mimo s sklonjeno glavo, pa me je bilo tega še bolj sram, zato sem stopil do njega, se priklonil in mu zaželel vse dobro in veliko sreče v meniškem življenju. Objel bi ga, ampak telesni dotiki niso zaželjeni. Le odšel sem, s sklonjeno glavo. Tako bom najbrž danes nadaljeval pot.
Stvari so spakirane.

Pasta col pesto pred odhodom

Jp, čisto prava pašta (fusilli, najbrž celo Barilla, sem jo videl v trgovinah) in pesto genovese za večerjo (poleg riža, kimchija, alg,...), edino so malo zajebali, ker so dali še paradjz zraven, meni to nekako ne gre... nič zato.
Sneguje še bolj vztrajno. Upam, da se vidi kaj snegovanja na tej fotki:

Odločil sem se, med večerjo, ko sem gledal sneg skozi okno: jutri grem naprej, ne vem kam, na prvem križišču mečem kovanec. Lampjone sem naredil, vstavil listke z imeni meni dragih in 2. maja jih bodo tukaj prižgali in marsikdo v Sloveniji se bo v tistem trenutku nasmehnil, ne da bi vedel zakaj, ne da bi vedel, kaj se mu je lepega zgodilo.

Sneguje

Vreme: sneguje.
Vzdušje: melanhonično.
Počutje: mir.
Kar z lahkoto si predstavljam, da bi tu preživel naslednje leto in še kaj zraven. Poleti bi se mogoče zaposlil, ker iščejo vrtnarja za določen čas.
Kdaj drugič.
Poleti moram na Japonsko, je že dogovorjeno. pa še kaj drugega me prej čaka. V bistvu lažem, ko pravim, da je počutje "mir". Trenutno že, drugače pa me začenja razjedat "nemir": okoli mene Koreja, še cela za prehodit in pogledat. Resda imam ogromno časa na razpolago, pa vendar... Tista dva dneva poti do sem sta me samo zrajcala, zdaj pa tu že cel teden poslušam samo angleštino, še tisto malo kar sem znal korejščine hitro pozabljam. Najbrž ne bom v templju toliko, kot sem načrtoval, vsaj tukaj ne, saj se lahko še kje po poti ustavim.
Ko sem prišel, sem robo iz nahrbtnika zmetal v ogromno omaro, na razpolago imam še tri... ampak sem danes opazil, da imam stvari vedno bolj zložene in vedno bolj pripravljene za pakiranje. Očitno sam sebi dajem znak, da je še kak dan čisto dovoljk, potem pa pot pod noge.. čeprav sneguje. No, če nas bo zametel meter snega, potem odpade do otalitve...
"Polish plumber drama" dobiva čisto nove razsežnosti... Bil sem pohvaljen, ker sem včeraj kljub vročini opravil vsaj jutranje prostracije, danes pa je zame že normalen dan. Celo praktikantka Ana me je ogovorila in izrazila skrb, da bi mogoče raje še malo počival. Sem ji razložil, kako je bilo z mojimi bolniškimi, ko sem še delal.
"Oh, but here you're not on work! Here you do what you can, not what you must! Just relax!"
Mogoče se nenavadno slišijo te besede iz ust nekoga, ki vstaja ob 3.00 vsak dan... ampak vzel sem jih točno kot take. Just relax. Ja, tudi vstajanje ob 3.00 je lahko relax, če ne popivaš do polnoči ali preko, če greš spat pred 21.00 in ne ješ nič po 16.30 je perspektiva popolnoma drugačna.
No, polish plumber. Je pozelenel, ko je slišal pohvalo. In nekje je moral svoj bes zventilirat. OK, ko bi vsaj kaj izvirnega pogruntal, ne pa imnel neke take res otročje reakcije... mater, kak budistični menih bo to, če sem jaz v vsem svojem cinizmu in občasnem ljudomrzništvu, več budista kot on? Skratka, grem zjutraj v dvorano za sedeči zen, stopnišče vsaj meter in pol široko, nakar me poljak prehiti - najbrž mu je že misel, da bi vstopil za mano mrzka - in me pri tem krepko odrine... če me ne bi tako presenetil, bi ga gotovo zagrabil in vrgel po stopnicah. Wow, to pa bi bil dogodek v mestu Gogi, pretep v templju (nič novega, povem v nadaljevanju), kaj pretep, mesarsko klanje... Sem si pa privoščil nekaj drugega. Pred in med prisego sem treniral "outstaring". Zabodeno sem bulil vanj dokler ni umaknil pogleda in vsakič, ko ga je dvignil, je srečal mojega, vedno bolj namrščenega. Na koncu je odnehal. Že cel dan se me izogiba v širokem loku. Očitno moj "učiteljski pogled" še vedno deluje.
Pretep v templju: bojda Hwagye sa, nisem pa popolnoma prepričan, ker sem preslišal začetek pogovora masterjev ob zajtrku. Debata je tekla o meniških izpitih in beseda je nanesla na nekega meniha, ki naj ne bi zmogel opraviti nekih izpitov. Nakar druga plat zgodbe, litvanec ga osebno pozna: ne da ne more opravit izpitov, namenoma se je odrekel formalnostim in se jih izogiba. kaj se mu je zgodilo? Tip je kadilec in se ne more rešit te razvade pa so ga zalotili, ko je skrivaj kadil v templju in so ga masovno nabutali bratje menihi... tolko o miroljubnih budistih. prosim, ne izjav o izjemah, ker v tem primeru je izjema on, ne pa kup ostalih! In če pomislim, da sem uro pred zajtrkom chatal z Nejcem in sva ugotavljala, da bom zdaj kot "insider" lahko izvedel še kake pikantnosti...
Družbeno koristno delo: premikanje kamenja. Litvanec razlaga, kako se to dela v Sibiriji. Tukaj tudi opati poprimejo za delo.

sreda, 18. februar 2009

Danes bolniška

It is the same with bowing 108 times. At first people don't like this. Why do we bow? We are not bowing to Buddha, we are bowing to ourselves. Small I is bowing to Big I. Then Small I disappears and becomes Big I. This is true bowing
Seung Sahn


Čeprav me je že sinoči dobro začela kuhat vročina, sem, trmast kot vedno, vstal ob 3.00 in opravil vseh 108 prostracij - resda me je proti koncu že krepko zanašalo, ampak nisem hotel popustit na sredini in jih dokončat stoje... obstaja tudi ta možnost, če iz kakršnihkoli razlogov ne moreš opravit polnih prostracij, jih nadomestiš s stoječimi prikloni. Zmrazilo pa me je ob misli na petje - v ledeno hladni Buddha dvorani... Wu Bong ni prav nič kompliciral, ko sem se opravičil in odpujsal nazaj pod toplo odejo.
Včeraj zvečer pa... Po petju ponavadi sledi sedeči zen, vendar mi je Wu Bong povedal, da imajo ob torkih "long house meeting" in teče beseda o tempeljskih zadevah, zato mi ni potrebno bit prisoten, da se pa lahko pridružim po 19.15. Seveda sem se pridružil in naletel na kar precej šokantno sliko v jedilnici: družinske doze kokakole, pečejo se kokice, odpirajo razne slane palčke, čipsi in podobna svojat, menihovje poležava na blazinah in se maltene krega: House Master in njegov pomočnik navijata za češko komedijo, opat vztraja, da je Kung Fu Panda boljši - litvanec Wu Bong, sicer boksar in mojster vsaj 10 borilnih veščin, pa že veselo oponaša Pando in skače po jedilnici... Kam sem to padel? V torkov filmski večer... Na koncu ima nekdo debilen preblisk in predlaga demokratično glasovanje o tem, kateri film bomo gledali - seveda potem gledamo in se deprimiramo ob filmu The Mission... pa ne za dolgo, folk kar odkapljuje, z mojo vročino vred, s tem da sem jaz prej pojedel vse čipse z okusom kimcheeja.
Danes torej lenarim in sem v skladišču brskal za kakšno knjigo. Prava knjižnica se nahaja v Zen stavbi, jaz pa sem raje lenobno samo odpujsal po hodniku do naslednjih vrat, kjer je nekaj knjig na policah, najbrž mi ni potrebno razlagat, o čem je večina knjig... sem mi je pa zasmejalo in poznam nekoga, ki se bo tudi nasmejal, ko bo zagledal 4 knjige na spodnji levi polici... mislim, da se jih da prepoznat po hrbtišču, mar ne?

Popevka sezone, poje se dvakrat dnevno:

The Maha Prajna Paramita Hrdaya Sutra (Srčna sutra)

Avalokitesvara Bodhisattva
when practicing deeply the Prajna Paramita
perceives that all five skandhas are empty
and is saved from all suffering and distress.

Shariputra,
form does not differ from emptiness,
emptiness does not differ from form.
That which is form is emptiness,
that which is emptiness form.

The same is true of feelings,
perceptions, impulses, consciousness.

Shariputra,
all dharmas are marked with emptiness;
they do not appear or disappear,
are not tainted or pure,
do not increase or decrease.

Therefore, in emptiness no form, no feelings,
perceptions, impulses, consciousness.

No eyes, no ears, no nose, no tongue, no body, no mind;
no color, no sound, no smell, no taste, no touch,
no object of mind;
no realm of eyes
and so forth until no realm of mind consciousness.

No ignorance and also no extinction of it,
and so forth until no old age and death
and also no extinction of them.

No suffering, no origination,
no stopping, no path, no cognition,
also no attainment with nothing to attain.

The Bodhisattva depends on Prajna Paramita
and the mind is no hindrance;
without any hindrance no fears exist.
Far apart from every perverted view one dwells in Nirvana.

In the three worlds
all Buddhas depend on Prajna Paramita
and attain Anuttara Samyak Sambodhi.

Therefore know that Prajna Paramita
is the great transcendent mantra,
is the great bright mantra,
is the utmost mantra,
is the supreme mantra
which is able to relieve all suffering
and is true, not false.
So proclaim the Prajna Paramita mantra,
proclaim the mantra which says:

gate gate paragate parasamgate bodhi svaha
gate gate paragate parasamgate bodhi svaha
gate gate paragate parasamgate bodhi svaha.

MP3 Srčne sutre v angleščini
in v korejščini

torek, 17. februar 2009

O kavi, prevzetnosti in softveru

Braća Srbi... resda je nekdanja skupna domovina klavrno in krvavo propadla, a srečanja v Koreji...
Spet nisem spal celo noč, delno zaradi krčev v nogah, delno zaradi srečanja z opatom in delno zaradi enega maila; kakorkoli, po 108 prostracijah, petju in meditaciji sem bil po zajtrku že zanič, zato sem namesto čaja po sestanku hišnega sveta začel mešati obsceno količino instant kave - bolj zaradi psihološkega učinka kot dejanske pomoči, pametneje bi bilo lokati kateregakoli izmed razpoložljivih čajev. Pa me gleda Ki Do Zen Master (Ki Do = umetnost petja), seveda iz Srbije, me gleda in se čudi... "Dag, zar ne bi nas dvoje jednu kafu, onu pravu?"
Zastrižem z ušesi, učke se zasvetijo, ob misli na kako turško kavico čutim skoraj erotično poželenje in samo prikimam. Izmed škatel na polici izvleče eno z nalepko "This is NOT instant coffee" in, ko jo odpre, se po prostoru razširi mamljivi vonj mlete kave... Mir, internet in zdaj še kava... Who cares about enlightment!
Zen hall:

Zdaj bom potegnil še eno primerjavo s pokojno JLA: oficirji. Če izvzamemo častne izjeme, je bilo pravilo (kot v vseh vojskah), da nižji čin kot ima oficir, bolj je zoprn. Najbolj grozni so bili ponavadi kadeti, ki so se morali šele dokazovati, višje ko si lezel po hierarhični lestvici, bolj so bili (načeloma) sproščeni. Če je bil poročnik prava zver, so bili vsi nad polkovnikom veliko prijaznejši z navadnim vojakom. Očitno to velja za vse hierarhije. Z vsemi "masterji" sem na enakovrednem nivoju, vsaj tako me tretirajo (ker sploh ne spadamm v njihovo hierarhijo) in ob čaju sproščeno klepetamo - s tem da se stalno trudim, da zadostim v največji možni meri vsem formalizmom, ki jih zahteva komunikacija v templju (pravilno naslavljanje, priklanjanje, vrstni red vstopanja, vrstni red pitja čaja itd).
Buddha:

Bikkhu in bikkhuni (menihi in nune)? Ti me sploh NE VIDIJO. Ne obstajam. V redu, taka malenkost me res ne prizadane, vračam z enako mero. Potem pa pride višek viškov: kandidati za menihe in nune, poljak, čehinja in američanka. Ajoj! Deklici sta še v redu, me pač ignorirata, nič hudega, a "polish plumber"... To je človek, ki je bolj papeški od Dalaj lame! In imam (ali pa ima on) to nesrečo, da pri večini dejavnosti sedi zelo blizu mene in tako lahko opazi vsako mojo napako. O, kako ubožček pri tem trpi in kakšen izraz gnusa se mu izriše na obrazu že samo da me vidi... pa da bi vsaj tiho bil... Saj me je tudi že odšli Roland velikokrat opomnil, a na čisto drugačen način, pa tudi ko me kak master "okara" to zgleda čisto nedolžno in mimogrede. Polish plumber pa stalno sika "You shouldn't sit like that!", "Don't do that ever again!", "This is the correct way!", "How can you forget to bow?" Vsakič ga milo pogledam, mislim pa si "Ma ne seri, idi bre u 3PM!" Očitno moja pozitivna energija blagodejno vpliva in namesto efekta "ne seri" je dosegla efekt "seri" in nad njegovo diarejo je obupal celo tempeljski akupunkturist in mu predpisal čisto običajna zdravila. In zdaj je polish plumber zaprt v svoji sobi, le da zelo pogosto teče po hodniku do stranišča.
Moktak (daje ritem ob prepevanju in kliče na vse aktivnosti):

Misel dneva (ki jo je v nedeljo v dharma talku izrekel Dae Bong): Only garbage becomes buddhist monks; garbage buddhist monks become zen monks and garbage zen monks become Buddha.
Software: Če si bo še kdo nabavil Asusov 3e netbook, naj kar pozabi na Firefox, danes sem namestil Opero (Etch debian) in zadeva ne samo da resnično dela vsaj dvakrat hitreje, tudi korejsko pisavo vidim!!!!! In zdaj dela tudi Picasa!
Bambusova palica, katere tlesk označuje začetek in konec meditacije:

Mislim, da imam vročino. In to je moja meditacijska blazina:

ponedeljek, 16. februar 2009

O verskem fanatizmu?

Zlomljen prst
Prav mi bodi, pa naj bom "glupi slovenac" in najbrž edini v zgodovini, ki si je zlomil sredinec med jutrabjimi prostracijami... Ko bi si ga vsaj na nogi, mogoče bi bilo bolj razumljivo, da se to zgodi pri dviganju iz klečečga položaja... Ne, kje pa, Dag je itak unikat. V vsej "verski gorečnosti" sem pač hitel oponašati okolico in je naredilo "krck", ko sem se hotel dvigniti s pomočjo enega samega prsta... Te jutranje prostracije se namreč delajo malo hitreje, kot sem si predstavljal, vseh 108 se opravi v približno 12 minutah, zdaj pa računajte, 720 sekund deljeno 108 je enako... čas za eno prostracijo, brrrr, 6,66 sekunde (dobra cifra!). Da ne bi kdo mislil, da sem nehal, a ne, trma na prvem mestu (raje trma kot verska gorečnost!), opravim do konca, potem sem si nudil prvo pomoč in imobilizacijo. In sredinec ima zdaj novo "naravno" držo...


Dae Jin
Še ko so me pri trinjastih zasačili, kako z bencinom polivam osnovno šolo, ki sem jo obiskoval, in sem moral čakat na "razgovor" pri ravnatelju, se nisem tako počutil. Ravnatelj itak ni bil neka avtoriteta, ki bi jo spoštoval, le bali smo se ga in ga zato toliko bolj sovražili in je bil v pogovorih vedno trača najbolj pikrih in gnusnih pripomb.
"Tri priklone," je rekel Mojster Meditacije. "Že že, ampak a je mislil stoječe priklone ali polne priklone? Fak, je rekel še kaj drugega kar sem pozabil? Še kak drug formalni pozdrav? Ga naslavljam samo s'nim? Ga sploh lahko naslavljam?"
No, tisti ki me poznate, poskusite si me predstavljati v situaciji, ko sem povabljen na čaj in klepet ob 8.30. Ker nočem zamudit, pridem ob 8.20 v Zen Building, kjer v prvem pritličju živijo menihi in začnem čakat pri vhodu Mojstra Meditacije, da me pospremi k opatu in v teh 10 minutah premlevam kaj vse gre lahko narobe. In me je tega panično strah! Le zakaj? Dae Jin (opat) niti ne zna levitirat niti ga nisem videl hodit po vodi, pa vendar... Strašno simpatičen obraz, rahlo okrogel, vsaj pet let mlajši od mene, z blaznim smislom za humor v stilu zenovskih dovtipov... in jaz kurim tremo kot nek šolarček pred njegovimi vrati? Halo? Pa kaj, če kaj zajebem? Who the fuck cares za vse te formalnosti? In če mu nisem pogodu, naj mi reče pa se poberem! Ja, saj se lahko sam poberem v tem trenutku, če hočem... ampak nočem. Čeprav me noge bolijo za crknit in si želim običajnega stola za sedet, nočem še nikamor. Od danes sem edini laik v templju, vsi ostali so odšli. Mojster Meditacije mi je rekel, naj se ne sekiram, kako sedim med zenom in da bova zdaj lahko vsak popoldan delala skupaj na moji meditaciji. Ne, ni mi do tega da bi šel kamorkoli stran. Tudi zato, ker se je včeraj vreme spet obrnilo in je temperatura padla pod nulo. Ampak vseeno, odkod taka nervoza (da ne rečem nevroza) pred opatovimi vrati? To sem ugotovil kasneje, po razgovoru: bal sem se, kaj bo videl. Čeprav ne leti in ne hodi po vodi, nekako verjamem, da ima več in globlje sposobnosti dojemanja kot običajni ljudje. Imel sem prav.
Končno (točno ob 8.30) se je prikazal Mojster Meditacije, samo zato, da je potrkal na opatova vrata, jih odprl in me spustil v majhno majhno sobico, kjer je Dae Jin sedel na svoji blazinici. Da bo slika popolna: tisti, ki me poznate, si predstavljate Daga na kolenih, kako s čelom tolče po tleh pred komerkoli? Nemogoče je mogoče... in kitajski fermentiran zeleni čaj je fenomenalen, škoda, ker sem ga pil že prejšnji dan pri Zen Mojstru, sicer bi bil najin pogovor polnejši presenečenj. Začuda ve, da je Slobenia former Yuogoslavia... sledi small talk, zanimajo ga novice iz Italije, kako kaj Tae Hye in njegov tempeljček, razveselim ga z novico, da pride aprila sem. Nato kot iz topa: "Hočeš postat menih?" In jaz še bolj odločno:"Ne."
"Zakaj ne?"
"Ker to ni zame. Ker mi je Tae Hye rekel, da to sploh ni zame."
"Veš kaj pomeni njegovo ime? Neskončna modrost. Ti je še kaj rekel?"
"Naj grem naprej. In sem šel. In evo mene tukaj."
"Torej si na duhovnem popotovanju (spiritual quest) po Aziji. Veš kaj moraš najt?"
Tu me je malo ulovil. Gre za praktično vprašanje ali zen zanko? Poskusimo z "don't know attitude", ki jo je hvalil veliki Seung Sahn s'nim.
"Ne vem."
"Ti misliš, da boš tu našel odgovor na svoja vprašanja. Narobe. Tukaj moraš najti vprašanje. Izkoristi čas v Aziji in najdi svoje vprašanje! Obišči vse učitelje, o katerih slišiš, osebno ti svetujem Hong Kong; v Koreji jih je več, vendar skoraj nobeden ne zna angleško."
"Jaz upam, da se bom naučil korejščine."
"Aaaah, potem pa ostani v Koreji, potuj od templja do templja, čimveč različnih obišči, ni vse izključno v zenu, poslušaj vsakega učitelja in eden ti bo dal tvoje vprašanje. In če misliš, da ti jaz lahko kako pomagam, pridi kadarkoli sem."
"Hvala, prečastiti!" sem se priklonil.
"Dag, najdi svoje vprašanje," je še rekel in vrnil priklon, kar sem razumel kot odslovitev. Vstal sem, se še enkrat priklonil in stopil k vratom.
"Dag," me je še enkrat poklical, "ko boš našel vprašanje, ne grebi (struggle) se za iskanje odgovora, ne uniči si življenja z iskanjem odgovora: odgovor že imaš."
Priznam, medtem, ko sem se obračal, da se ponovno priklonim v zahvalo, mi je skozi glavo šinilo: "A si tud ti bral Adamsa?"

Buddha Hall

Notranjost

Seung Sahn s'nim, utemeljitelj Kwan Um Zan šole

Zjutraj je zimsko sonce posvetilo v sobo in najprej osvetlilo Manjusrijevega leva


Wow, danes celo wireless obratuje tudi v templju!

nedelja, 15. februar 2009

Musang sa...

Valentinovo

Drugi daaaan... mje ma prav za se ubit... bi rekel Mlakar, jaz pa nisem tukaj še dva dni, kvečjemu dan in pol in sem crknjem kaj pes...Ura 20.24 in sem se že zvalil na yu, Roland spi že dve uri, kyol-che ("retreat") ga je tako zdelal, da je moral k zdravniku, ki mu je ugotovil sesutje imunskega sistema - pa naj še kdo reče, da je meditacija zdrava! No, najbrž je Šved izjema, ki potrjuje pravilo.
Mene bo meditacija naredila invalida, nogovje imam čisto fuč. Jutranjih 108 prostracij je prava malenkost v primerjavi s sedečim zenom...
Popoldan sem iskal vrh z razgledom iz reklame pa sem zalutal in končal v nekem vojaškem območju - rešilo me je čudežno sivo oblačilo! Celo vojaček hlaček se je avtomatično priklonil, nato pa me je z žuganjem prsta zarotiral za 180 stopinj in napotil tja, od koder sem prišel. Ista štorija s prikloni v templju, je vikend in se tle zbira ful folka, vsak, ki me je videl se je globoko priklonil... khm, imet eno tako sivo oblačilo za pohod čez podeželje postaja mikavna zamisel.
Aja, vsem zaljubljenim srečno valentinovo za nazaj... tudi na vas se spomnim pri jutranjem prepevanju Srčne sutre.
Drugače pa vsakdanjik tukaj zgleda takole:
Ob 3.00 se po templju sprehodi četica najpogumnejših in ob udarjanju na moktak veselo prepeva "Naša četica koraka, strumno in veselo..." To je tempeljski ekvivalent budilke, vsekakor je bolj prijetno od elektronskega piskanja. Ob 3.25 se zberemo v zen dvorani, damo štiri velike zaobljube
Sentient beings are numberless
We vow to save them all
Delusiosns are endless
We vow to cut through them all
The teachings are infinite
We vow to learn them all
The Buddha Way is inconceivable
We vow to attain it

in začnemo s prostracijami, tj. priklon s čelom do tal, dlani obrnjene navzgor, nazaj na noge i tako 108 puta. Ob 4.00 v Buddha (Dharma) dvorani začnemo z Jutranjim zvončkom (Tina, točno isti kot sem ti ga poslal!), Dae Darani etc etc popevkami, ob 4.40 nazaj v Zen dvorano za jutranjo inkvizicijo... ups, meditacijo. Ob 6.05 zajtrk, jupi, spet kimchi, I really love it! Po zajtrku hišna opravila (ribanje tal, pucanje wcjev... tisti, ki ste bili v JLA poznate rutino. Ob 7.30 sestanek hišnega sveta, sledi čaj s sladicami. Potem se nam najde neko delo, da ne dangubimo... tisti, ki ste bili v JLA poznate rutino.
Od 10 do 11 Daritev riža = spet prepevanje v Buddha dvorani. Ob 11.10 kosilo, yeeee, kimchi! Po kosilu - znajdi se. Večina gre kar spat, jaz bluzim naokoli, stalno se motam okoli kuhinje, če rabijo pomoč za pomivat krožnike, karkoli, ne jebejo me pet posto.
Tako zdolgočasen dočakam večerjo ob 16.30 - le kako niste uganili čea si nadevam? Ja kimchi, valjda! Ob 18.00 pa Večerni zvon in ostale uspešnice prepevajo naši angelski glasovi... yeah, dream on. Ob 19.00 druga dnevna inkvizicija, tokrat samo 40 minut, zame 39 minut preveč.
Ob 21.00 se ugasnejo luči in spanje - to bo čez dve minuti. Lahko noč!

Nedelja, 15. februar 2009
Meglen dopoldan

Kaj sem sinoči napisal o 108 prostracijah? Lažnivec! Al je blo danes grozno... v bistvu prav mi bodi - kaj sem pa včeraj še v hribe rinil, mišice imam čisto skurjene, fizično gledano danes nisem bil sposoben prostracij, naredila jih je izključno moja trma.
O stereotipih
Pozno sinoči je prispel sem nek sunim (=učitelj, prečastiti), rus. In kom danes ves čas zvoni telefon v žepu, še med zajtrkom? No, še sreča, da ne pri meditaciji. A to da je stereotip? No, kaj če se istočasno začne na veliko govorit o denarju in neki bankovci kar začnejo menjevat lastništvo? Holly mother of Buddha, kam sem jaz prišel????
O književnosti
Terry Prattchet: Thief of Time
Se kdo spomni "Sweeperja"? Mogoče mu je bil podoben, tole je sicer "Roland the Sweeper"...

Ampak sweeperji so nule brez mene, danes sem postal kar "Master of Brooms", še kaka čarovnica bi se lahko zglasila pri meni za popravilo svoje leteče metle....

sobota, 14. februar 2009

Musang sa

Musang sa - končno

Petek 13.2.2009
Odlašanje mi je prineslo samo dež. Zjutraj sem se še enkrat vprašal, če je to res tisto kar hočem. Odgovor je bil - ne. To je nekaj kar nujno rabim, pa če hočem ali nočem. In zdaj sem tu. Zunaj dežuje in pihuje, v sivi obleki sedim na svojem "yo" in pišem, še 15 minut do večerje. Ogledal sem si nekaj malega, po tem vremenu se nobenemu nič ne da. Še nogavice si moram preobut, da bom barvno usklajen.
Med večerjo ugotovim, da je ta tempelj praktično opustošen, pred tremi dnevi se je zaključil tromesečni kyolche ("odmik", 16 ur meditacije na dan) in vsi so pobegnili domov. Ogromno spalnico (brez talnega gretja, damn!) si delim s švedom Rolandom, ki pa odhaja čez dva dni - tudi on se je udeležil "odmika". Tukaj dela (ali živi ali kakorkoli se temu že reče) tudi menih iz Srbije - ko to kaže, ko to laže.....
Naslednje na dnevnem redu je večerno petje (1 ura), nato sedeči zen (45 minut). Hm, da nisem pomotoma zašel v nek pevski zbor?
Ampak Tinči je že uganila in napovedala, da bom petju dodal svoj žametni glas... hehe, seveda znam vse "popevke" že na pamet, saj sem jih toliko časa poslušal...

Sobota, 14.2.2009
Da ne začnem takoj preveč hvalit - strašansko me moti odnos do hrane. Ne da je slaba, daleč od tega, široka palete izbire za vsak obrok, privoščim si kimchi za večerjo kot za zajtrk pa alge pa korenine pa kalčki pa tofu pa zelenjava pa bogsigavedi kaj še vse. Kje je problem? Da se v templju meče hrano stran. Izbirčno govedo enostavno ne vzame kar je ostalo od včeraj in brska po trenutno skuhani hrani. Post pa s palco po hrbtu! Pa klinc pravilo "kolikor is vzel, si vzel"! Naloži se dvakrat, trikrat, kolikor hočeš... da o tišini med hranjenjem ne bi izgubljal besed... jih preveč oni.
Druga pritožba: prekleta propaganda! Takole zgleda pogled iz templja: cesta.

Za reklamno fotko moram it na vrh sosednjega (!) hriba in pogledat na drugo stran. Grem danes, mogoče jutri, zdaj se že sonček nekaj prikazuje.
Dopoldanska pavza, končali pometanje, še malo do "daritve riža", potem kosilo ob 11.00.
No, konec pritoževanja. Maksimalno navdušeno sem not padu, ob 3.00 sem bil vzhičeno na nogah (zbudil sem se sicer že 4 ure prej) in v zen hali opravil 108 priklonov - medtem sem si uspel celo zlomit prst na roki, ko sem zapuščal dvorano meditacije pa sem zaradi tresočih kolen skoraj telebnil po stopnicah. Nato sem spet posodil svoj žametni glas pri jutranjih popevkah, nato pa skoraj umrl od bolečin med dvournim sedečim zenom - in ko sem zapuščal meditacijsko dvorano sem zaradi bolečin v neobčutljivih nogah skoraj telebnil po stopnicah.
Ob 6.00 zajtrk, po zajtrku delovna praksa, ob 7.30 delovni sestanek in sestavljanje dnevnega reda, nato čas za čaj in sladice... njami! In strašno lepo mi je bilo, ko sem zavohal ingverjev čaj, me je kar za nekaj dni v preteklost poneslo... in butli so si raje delali instant kavo kot pa pili tak dober čaj že skuhan... če se ne bi skoraj zadavil z njim bi ga najbrž vsega vrgli stran...
Damn, celo v sobi dobim signal brezžičnega, ampak pri povezovanju vrže napako "No working leases in persistent database - sleeping.
run-parts --verbose /etc/network/if-up.d"
Upam, da je PC, ki sem ga videl v sprejemni pisarni namenjen tudi pošiljanju mailov in podobnega.
OK, še malo smeha iz hišnega reda:
Rule 3: Men and women are not to go into each other's room.
The exeption to this is when teachers need to give private consultations or hold meetings for temple bussines.
Ma to je že tako ofucano, da ne rabi niti mojega zlobnega komentarja.
Rule 4: Men and women are not to go for walks outside alone with each other.
That is, one man with one woman.
Hahaha, prekticirajmo v troje pa navzgor do manjših orgij v gozdu?
Rule 5: Movies are to be watched together on Tuesday nights unless othervise announced.
Dag is speechless. Movies? Are we serious? With popcorn? Possibly some stupid movies? C'mon, give me a break! Zulejka, se spomniš, da si se spraševala kako bi zgledali menihi, ki gledajo muvije? E, ti bom lahko povedal!

Kinky tus za dva z ogledalom


To sem pa jaz


Koleraba zaradi mene, v repo pa so me prisili Compe

Na koncu manjkajoci sumniki pomenijo, da sem zapiske koncal na korejskem PCju!

torek, 10. februar 2009

Istanbul, Carigrad, Konstantinopolas

Načrt namestitve "easy peasy" Ubuntu distribucije za Asusov EEE PC (ki si ga po novem ponosno lastim) je neslavno spodletel, nikakor ni hotel prebrati namestitvenega USB ključka... čeprav sem v biosu omogočil funkcijo namestitve OS (res wicked zadeva, da moraš v biosu dovolit "Installing OS - Started in po zaključku vrnit na Finished...)... Očitno sem obsojen na default Xandrosa in prej kot se privadim,prej bo laufalo.
Trenutna situacija: Efes pivo na letališču Ata Turk v Istanbulu, drago ko svinja, ampak poleg wirelessa (ki je itak dosegljiv po celem letališču) ima bar Green Point še vtičnico za elektriko na vsaki mizi... Do leta za Incheon International še dobre 4 ure, komaj čakam. Ne morem verjet, da sem očitno danes pri vkrcanju na letališču Jožeta Pučnika (Who is Jožeta Pučnika?) odvrgel tudi strah pred letenjem. Ko sem prvič letel v istanbul (in nazaj), sem dodobra osramotil Sabino s svojim paničnim strahom - če bi bil takratni let tako "razgiban" kot današnji, bi zagotovo umrl od strahu. Danes sem pol leta prespal, zbudil sem se samo, ko so kake stvari padale po tleh in so se ljudje polivali z vrelo kavo - jp, zelo buren let je bil, vremenske prilike pa pravšnje za zračne luknje in neprijetno tresenje letala.
Hrana na letalu: "Sorry, we have nothing for vegetarians, but the meal is pig-free." Jp again, I'm that free pig. Sendvič torej pustimo ob strani, solata skoraj pripravi do smeha: sir, paradižnik... začnem iskati 7 oliv, shit, niti ene! Aja, ni čas za zajtrk, me prav zanima, če bo na letalu tudi tipični turški zajtrk - jutro nabašem nekje pred Afganistanom. No, solata čisto OK, zeytin olje pripomore k izboljšanju vseh okusov, ampak sladica... mmmmmmm! V jebeno majhni, jebeno škrto majhni, jebeno orto škrto majhni posodici pa drugi najboljši čokoladni mousse, kar sem jih kdaj jedel! Če sem prvega najboljšega dozo v posodi družinskega sladoleda zmazal v 15 sekundah, sem tega boleče počasi lizal, da je trajal nekje 20 sekund...
Potem pa čas za kavico... Sabina, se spomniš tiste nagrawžne kave na trajektu ? E, nimaš pojma, tisto je bla kavica kot se šika, slurp, za se oblizat! Ta brozga danes pa je bila dobra res samo za to, da se je par folka opeklo, ko so se polili z vrelo črno tekočino neznanega izvora med turbulencami. Ma zakaj so jo sploh stregli, saj je pilot že dosti prej opozoril "fasten your seat belts, don't leave your seats, we're experiencing weather troubles".
Ah, še eno pivo! Mmmm, ta Efes ima v Turčiji čisto drugačen okus kot v Sloveniji! Đizs, hzdaj je tle zraven mene en ruski mlad hipi, ki ima težave z omrežjem - ma kaj mi piše na čelu PC Doktor???? No, pa smo ga rešli, mora imet miljarde spywera, ker mu isti wireless dela 20x počasneje kot meni, ma zdaj že veselo gejma... Dag, Dag, staraš se, niti gejmerjev ne štekaš več...
Me prav zanima koliko te današnje brezskrbnosti po jutri v meni ob 16.50 po lokalnem času, torej okoli 10.00 dopoldan v Sloveniji... jaoo... ampak tudi takšna odlašanja so najbrž čisto v redu!
Naslednji zapis bo že iz Koreje, najbrž si ga bom privoščil takoj po prihodu na letališče, potem pa pot pod noge....

STATISTIKA