Spet nisem spal celo noč, delno zaradi krčev v nogah, delno zaradi srečanja z opatom in delno zaradi enega maila; kakorkoli, po 108 prostracijah, petju in meditaciji sem bil po zajtrku že zanič, zato sem namesto čaja po sestanku hišnega sveta začel mešati obsceno količino instant kave - bolj zaradi psihološkega učinka kot dejanske pomoči, pametneje bi bilo lokati kateregakoli izmed razpoložljivih čajev. Pa me gleda Ki Do Zen Master (Ki Do = umetnost petja), seveda iz Srbije, me gleda in se čudi... "Dag, zar ne bi nas dvoje jednu kafu, onu pravu?"
Zastrižem z ušesi, učke se zasvetijo, ob misli na kako turško kavico čutim skoraj erotično poželenje in samo prikimam. Izmed škatel na polici izvleče eno z nalepko "This is NOT instant coffee" in, ko jo odpre, se po prostoru razširi mamljivi vonj mlete kave... Mir, internet in zdaj še kava... Who cares about enlightment!
Zen hall:
Zdaj bom potegnil še eno primerjavo s pokojno JLA: oficirji. Če izvzamemo častne izjeme, je bilo pravilo (kot v vseh vojskah), da nižji čin kot ima oficir, bolj je zoprn. Najbolj grozni so bili ponavadi kadeti, ki so se morali šele dokazovati, višje ko si lezel po hierarhični lestvici, bolj so bili (načeloma) sproščeni. Če je bil poročnik prava zver, so bili vsi nad polkovnikom veliko prijaznejši z navadnim vojakom. Očitno to velja za vse hierarhije. Z vsemi "masterji" sem na enakovrednem nivoju, vsaj tako me tretirajo (ker sploh ne spadamm v njihovo hierarhijo) in ob čaju sproščeno klepetamo - s tem da se stalno trudim, da zadostim v največji možni meri vsem formalizmom, ki jih zahteva komunikacija v templju (pravilno naslavljanje, priklanjanje, vrstni red vstopanja, vrstni red pitja čaja itd).
Buddha:
Bikkhu in bikkhuni (menihi in nune)? Ti me sploh NE VIDIJO. Ne obstajam. V redu, taka malenkost me res ne prizadane, vračam z enako mero. Potem pa pride višek viškov: kandidati za menihe in nune, poljak, čehinja in američanka. Ajoj! Deklici sta še v redu, me pač ignorirata, nič hudega, a "polish plumber"... To je človek, ki je bolj papeški od Dalaj lame! In imam (ali pa ima on) to nesrečo, da pri večini dejavnosti sedi zelo blizu mene in tako lahko opazi vsako mojo napako. O, kako ubožček pri tem trpi in kakšen izraz gnusa se mu izriše na obrazu že samo da me vidi... pa da bi vsaj tiho bil... Saj me je tudi že odšli Roland velikokrat opomnil, a na čisto drugačen način, pa tudi ko me kak master "okara" to zgleda čisto nedolžno in mimogrede. Polish plumber pa stalno sika "You shouldn't sit like that!", "Don't do that ever again!", "This is the correct way!", "How can you forget to bow?" Vsakič ga milo pogledam, mislim pa si "Ma ne seri, idi bre u 3PM!" Očitno moja pozitivna energija blagodejno vpliva in namesto efekta "ne seri" je dosegla efekt "seri" in nad njegovo diarejo je obupal celo tempeljski akupunkturist in mu predpisal čisto običajna zdravila. In zdaj je polish plumber zaprt v svoji sobi, le da zelo pogosto teče po hodniku do stranišča.
Moktak (daje ritem ob prepevanju in kliče na vse aktivnosti):
Misel dneva (ki jo je v nedeljo v dharma talku izrekel Dae Bong): Only garbage becomes buddhist monks; garbage buddhist monks become zen monks and garbage zen monks become Buddha.
Software: Če si bo še kdo nabavil Asusov 3e netbook, naj kar pozabi na Firefox, danes sem namestil Opero (Etch debian) in zadeva ne samo da resnično dela vsaj dvakrat hitreje, tudi korejsko pisavo vidim!!!!! In zdaj dela tudi Picasa!
Bambusova palica, katere tlesk označuje začetek in konec meditacije:
Mislim, da imam vročino. In to je moja meditacijska blazina:
Ni komentarjev:
Objavite komentar