"Woofers are expected to work 4-6 hours a day..."
4-6 hours my ass! Zajtrk ob 8.00, hop na kamion, idi simo, idi tamo, vzorči zemljo, čisti ono, naloži pumpkine, razloži pumpkine, vozi na skrajni sever, tik do meje s Severno Korejo, zgubi se okoli Soula in si nazaj ob 22.24. E, če to ni relativnost časa, potem pa res ne vem. Predvsem pa zato, ker bolj kot razmišljam manj mi je jasno, kaj smo v 14 urah uspeli naredit - nek sam jeben al uradili nismo baš ništa! Dejansko smo se cel dan delali, da delamo - in to je to. Žvakali "činčen in šugo" (=konglish za ginger in sugar) in se vozakali, največ zato, da me razkažejo, očitno je upu prom Slobenia (=woofer from Slovenia) prava cirkuška atrakcija. Celo v sosednjo alternativno (katoliško) šolo so me peljali (Nature High School), kjer sem pa srečal le učitelja umetnosti - e, dragi ženski del populacije, če bi ga spoznale, bi vse študirale umetnost - in pomočnika ravnatelja (šef seveda uživa v Španiji). In to je bil prvi dan. Drugi dan - okoli spet cel dan, do polnoči, delovni izkupiček celega dneva: naložili in razložili okoli 3 tone pumpkinov.
Tretji dan - public baths - well... po svoje zabavno, ko vidiš, koliko ljudi doma nima kopalnice, ker si pridejo tudi umivat zobe in se obrit... Myth confirmed: azijci imajo mičkene luleke.
Kakšna je tukaj hrana? Bi poskusili uganit? Boiled pumpkin, fried pumpkin, pumpkin soup, pumpkin jam, pumpkin tea...
Moj priljubljeni bend bodo postali Smashin' Pumpkins...
Zebe stalno, v hiši nimajo gretja, ne talnega ne stropnega, brez lastne spalke bi tenko piskal. V hiši je mogoče še hladneje kot zunaj, vsi so v bundah povsod. Moram pa priznat, da so precej bolj odporni na mraz od mene (in se ne smatram za ravno nekega občutljivega razvajenčka). Stat na mrazu in klepetat jim ni noben problem, to še preradi počnejo (za moje pojme, pred nalagnjem buč pol ure klepeta, po razlaganju pa najmanj cela ura s kupcem bla blablabla...).
Nekaj zanimivosti bolj na splošno:
Pritličja ni, začne se takoj s prvim nadstropjem, marsikje pa manjka četrto nadstropje. Ga ni. V dvigalu: 1,2,3,5,6...
Kako štejejo na prste sem že slišal prej, zdaj pa vidim, da je to res: mi iz zaprte pesti odpiramo prste, oni pa stegnjene prste zapirajo, ko štejejo.
Poštenost: seveda sem verjel Ivi, ko je povedala, kako so nasplošno pošteni, zato sem se navadil, da na železniški postaji nahrbtnik kar pustim v čakalnici, ko grem na sprehod po mestu do odhoda vlaka (seveda to počnem izključno v manjših vukojebinah, v Soulu niti pod razno). In pridem nazaj, vedno nekdo sedi tik ob nahrbtniku, čeprav je cela čakalnica prazna! WTF? Dokler to ni bil nek angleško govoreč stric, ki se mi je ponosno nasmehnil: "Nobody touch your bag!" Kar čuvajo moje reči, za vsak slučaj! Poštenost - myth confirmed!
No, ko sem omenil angleško govorečega strica: enega sem srečal v soulski podzemni. Je vprašal, na kateri postaji izstopim in, ko sem mu povedal, rekel naj se kar usedem, da je daleč in mi bo že on povedal kdaj izstopit. Nice, izstopit bi itak znal sam, sem pač štel postaje, če je tako daleč bom pa raje sedel. In nakar mi pove, zakaj ljudje dejansko toliko bulijo vame. Sem bil prepričan, da vem, zahodnjak pač, in to je to. A ne ne, to samo po sebi ni tako nenavadno, poglede privablja reč, na katero jaz pozabim, da jo sploh imam - "You have a very intersting beard, you must look strange to a lot of people," je povedal stric...
In nekaj ogabnega: to pljuvajo vsepovsod in vsevprek, katarijo sredi ulice, da se sliši 5 kilometrov stran, obup!
Končno sem začel redno uporabljat palčke, še kar gre, tudi ramyon in čadangmyon, včeraj mi je uspela neverjetna operacija, da sem tanko rezino rožnate redkve naložil z rižem, zavil in pojedel - vse s palčkami, brez prstov! Prav ponosen sem nase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar