Še malo o snegu (refleksija?)

Večina ljudi, ko je na toplem, si želi le ostati na toplem, ko skozi okno zagleda snežinke. Nisem jih sicer zagledal skozi okno, bil sem v gozdu nad templjem, med tipičnimi korejskimi grobovi. Pokopališča so v Koreji dokaj nova zadeva, ravno tako kremacija. Kdor pa ima svoj kos zemlje, svoje bližnje še vedno pokoplje na svoji zemlji, najraje na kakem lepem mestu in jih potem obiskuje z daritvami hrane in pijače. Ker ima to področje bojda najmočnejši qi v celi Koreji, je poleg obilice templjev v okoliških gozdovih precej grobnih gomil...
Zagldal sem snežinke in nekaj me je stisnilo v grlu, najbolj spomin na neko zasneženo novo leto v dolini Radovne... ne, nikakršno domotožje, ampak občutek utesnjenosti in ko sem čez dobro uro skozi okno gledal zasneženo dolino pod templjem, se mi je zdela tako odprta in tako mamljiva in tako je klicala, naj jo prehodim... Le kako naj se uprem? Vem pa, da se bom po poti ustavil v vsakem templju, ko bo čas za petje. To bom resnično pogrešal. Hipnotični občutek drdranja suter... Danes sem posnel jutranje petje z diktafonom, da nas bom lahko še kdaj poslušal. Ko najdem način za upload, bom linkal, zaenkrat linuxi ne prepoznajo teh Olympusovih voice recorderjev...
Malo prej je začelo spet snežit in pihat, če se bo sprevrglo v snežni metež, najbrž ne bom vztrajal in šel elegantno na vlak... ali pa tudi ne.
Po zajtrku
Pri odhodu iz jedilnice sem pokukal v kuhinjo in med posodo zagledal mojega nesrečnega poljaka in njegovo trpečo faco. Prešinilo me je, da se mu ta izraz trpljenja ni izbrisal niti za hip v celem tednu, kar sem bil tu, najbrž pa ga nosi že celo življenje! Človek trpi pri čisto vsakem opravilu, pri vsakem vdihu in izdihu, pri vsakem utripu srca! In sem se spomnil zapisa, najdenega na eni spletni strani, ne vem več kateri, zato bom napisal obnovo po spominu:
"Biti črn, biti gay in biti budist ni majhen izziv v ZDA, še dandanes. Nikoli nisem prenesel, da moram biti poln sočustvovanja do omejenih tepcev, ki so me žalili, šikanirali ali celo tepli. Dokler nisem nekega dne spoznal in dojel, kako močno me vsi ti ljudje ljubijo, a tega ne znajo pokazati. In sem jokal iz sočustvovanja do njih."
Neskončno sram me je postalo zaradi vseh mojih zapisov in misli o poljaku; hotel sem mimo s sklonjeno glavo, pa me je bilo tega še bolj sram, zato sem stopil do njega, se priklonil in mu zaželel vse dobro in veliko sreče v meniškem življenju. Objel bi ga, ampak telesni dotiki niso zaželjeni. Le odšel sem, s sklonjeno glavo. Tako bom najbrž danes nadaljeval pot.
Stvari so spakirane.