Prav mi bodi, pa naj bom "glupi slovenac" in najbrž edini v zgodovini, ki si je zlomil sredinec med jutrabjimi prostracijami... Ko bi si ga vsaj na nogi, mogoče bi bilo bolj razumljivo, da se to zgodi pri dviganju iz klečečga položaja... Ne, kje pa, Dag je itak unikat. V vsej "verski gorečnosti" sem pač hitel oponašati okolico in je naredilo "krck", ko sem se hotel dvigniti s pomočjo enega samega prsta... Te jutranje prostracije se namreč delajo malo hitreje, kot sem si predstavljal, vseh 108 se opravi v približno 12 minutah, zdaj pa računajte, 720 sekund deljeno 108 je enako... čas za eno prostracijo, brrrr, 6,66 sekunde (dobra cifra!). Da ne bi kdo mislil, da sem nehal, a ne, trma na prvem mestu (raje trma kot verska gorečnost!), opravim do konca, potem sem si nudil prvo pomoč in imobilizacijo. In sredinec ima zdaj novo "naravno" držo...
Dae Jin
Še ko so me pri trinjastih zasačili, kako z bencinom polivam osnovno šolo, ki sem jo obiskoval, in sem moral čakat na "razgovor" pri ravnatelju, se nisem tako počutil. Ravnatelj itak ni bil neka avtoriteta, ki bi jo spoštoval, le bali smo se ga in ga zato toliko bolj sovražili in je bil v pogovorih vedno trača najbolj pikrih in gnusnih pripomb.
"Tri priklone," je rekel Mojster Meditacije. "Že že, ampak a je mislil stoječe priklone ali polne priklone? Fak, je rekel še kaj drugega kar sem pozabil? Še kak drug formalni pozdrav? Ga naslavljam samo s'nim? Ga sploh lahko naslavljam?"
No, tisti ki me poznate, poskusite si me predstavljati v situaciji, ko sem povabljen na čaj in klepet ob 8.30. Ker nočem zamudit, pridem ob 8.20 v Zen Building, kjer v prvem pritličju živijo menihi in začnem čakat pri vhodu Mojstra Meditacije, da me pospremi k opatu in v teh 10 minutah premlevam kaj vse gre lahko narobe. In me je tega panično strah! Le zakaj? Dae Jin (opat) niti ne zna levitirat niti ga nisem videl hodit po vodi, pa vendar... Strašno simpatičen obraz, rahlo okrogel, vsaj pet let mlajši od mene, z blaznim smislom za humor v stilu zenovskih dovtipov... in jaz kurim tremo kot nek šolarček pred njegovimi vrati? Halo? Pa kaj, če kaj zajebem? Who the fuck cares za vse te formalnosti? In če mu nisem pogodu, naj mi reče pa se poberem! Ja, saj se lahko sam poberem v tem trenutku, če hočem... ampak nočem. Čeprav me noge bolijo za crknit in si želim običajnega stola za sedet, nočem še nikamor. Od danes sem edini laik v templju, vsi ostali so odšli. Mojster Meditacije mi je rekel, naj se ne sekiram, kako sedim med zenom in da bova zdaj lahko vsak popoldan delala skupaj na moji meditaciji. Ne, ni mi do tega da bi šel kamorkoli stran. Tudi zato, ker se je včeraj vreme spet obrnilo in je temperatura padla pod nulo. Ampak vseeno, odkod taka nervoza (da ne rečem nevroza) pred opatovimi vrati? To sem ugotovil kasneje, po razgovoru: bal sem se, kaj bo videl. Čeprav ne leti in ne hodi po vodi, nekako verjamem, da ima več in globlje sposobnosti dojemanja kot običajni ljudje. Imel sem prav.
Končno (točno ob 8.30) se je prikazal Mojster Meditacije, samo zato, da je potrkal na opatova vrata, jih odprl in me spustil v majhno majhno sobico, kjer je Dae Jin sedel na svoji blazinici. Da bo slika popolna: tisti, ki me poznate, si predstavljate Daga na kolenih, kako s čelom tolče po tleh pred komerkoli? Nemogoče je mogoče... in kitajski fermentiran zeleni čaj je fenomenalen, škoda, ker sem ga pil že prejšnji dan pri Zen Mojstru, sicer bi bil najin pogovor polnejši presenečenj. Začuda ve, da je Slobenia former Yuogoslavia... sledi small talk, zanimajo ga novice iz Italije, kako kaj Tae Hye in njegov tempeljček, razveselim ga z novico, da pride aprila sem. Nato kot iz topa: "Hočeš postat menih?" In jaz še bolj odločno:"Ne."
"Zakaj ne?"
"Ker to ni zame. Ker mi je Tae Hye rekel, da to sploh ni zame."
"Veš kaj pomeni njegovo ime? Neskončna modrost. Ti je še kaj rekel?"
"Naj grem naprej. In sem šel. In evo mene tukaj."
"Torej si na duhovnem popotovanju (spiritual quest) po Aziji. Veš kaj moraš najt?"
Tu me je malo ulovil. Gre za praktično vprašanje ali zen zanko? Poskusimo z "don't know attitude", ki jo je hvalil veliki Seung Sahn s'nim.
"Ne vem."
"Ti misliš, da boš tu našel odgovor na svoja vprašanja. Narobe. Tukaj moraš najti vprašanje. Izkoristi čas v Aziji in najdi svoje vprašanje! Obišči vse učitelje, o katerih slišiš, osebno ti svetujem Hong Kong; v Koreji jih je več, vendar skoraj nobeden ne zna angleško."
"Jaz upam, da se bom naučil korejščine."
"Aaaah, potem pa ostani v Koreji, potuj od templja do templja, čimveč različnih obišči, ni vse izključno v zenu, poslušaj vsakega učitelja in eden ti bo dal tvoje vprašanje. In če misliš, da ti jaz lahko kako pomagam, pridi kadarkoli sem."
"Hvala, prečastiti!" sem se priklonil.
"Dag, najdi svoje vprašanje," je še rekel in vrnil priklon, kar sem razumel kot odslovitev. Vstal sem, se še enkrat priklonil in stopil k vratom.
"Dag," me je še enkrat poklical, "ko boš našel vprašanje, ne grebi (struggle) se za iskanje odgovora, ne uniči si življenja z iskanjem odgovora: odgovor že imaš."
Priznam, medtem, ko sem se obračal, da se ponovno priklonim v zahvalo, mi je skozi glavo šinilo: "A si tud ti bral Adamsa?"
Buddha Hall
Notranjost
Seung Sahn s'nim, utemeljitelj Kwan Um Zan šole
Zjutraj je zimsko sonce posvetilo v sobo in najprej osvetlilo Manjusrijevega leva
Wow, danes celo wireless obratuje tudi v templju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar