babica gre na jug

Tukaj sem bil še v petek zjutraj...

Tukaj pa v soboto (danes) dopoldan:



Petek, 20. februar 2009

Sovražim čudeže in "čudeže", sploh ker se dogajajo samo, ko njim to paše, nikakor pa, ko meni.
V templju sem ostal še za "house meeting" in čaj s posladki, delno zato, da se poslovim od vseh skupaj, delno zaradi posladkov... in poljak se mi je nasmehnil! In začel pogovor! Vprašal kam grem, kako in tako dalje, small talk, ampak... Zakaj ljudje najprej rabimo brco, da šele potem cenimo, ko nas nekdo poboža?
Sneži kot utrgano, zgubil sem rokavice, kupil (=nisem kupil ampak sem dobil zastonj v zameno za dobrodelni prispevek) sem meniško obleko in moktak, v templju so me obložili še z nekimi koledarji in revijami, nerodno mi je vse pometat stran in zato tovorim še to, kot da nimam dovolj svojih stvari.
Babica gre na jug - ampak z vlakom. Cene so smešne.

Sobota, 21. februar

Sonce! In tako, da imam faco čisto rdečo in nos se mi lupi - temperature pa še vedno okoli nule. Morje! Edini problem je, da vse zaudarja po ribah... tudi ljudje, ali vsaj njih obleke.
Danes srečal korejskega muslimana, drugo tovrstno srečanje zaradi želje po konverzaciji v angleščini. Prvo je bilo včeraj zvečer, me je na ulici ogovorila srednješolka in sva poklepetala, nakar sem - zaradi vloženega truda - pohvalil njeno znanje angleščine, čeprav bi ji v šoli rekel "Sedi, odlično dva!" In danes spet, hodim po obali in me nagovori tip, vpraša, če mi je tukaj všeč, kam grem, od kod prihajam... in se mi pridruži in hodiva skupaj. Mornar brez službe, tudi Koreja sledi svetovnim trendom krize in odpuščanja, zato se intenzivno uči jezika, da bi imel boljše možnosti. Vzamem si čas in se pogovarjava debelo uro, nakar me zvije, ko mi pove, da ima 58 let - mislil sem, da je moj vrstnik ali mogoče celo mlajši. Tu zvem, da je muslim, pove, da sta njegova starša stara preko 90, on pa upa, da bo preko 100, ampak da to sicer samo bog ve. In potem avtomatično doda "inšallah".
Kasneje se spomnim moje ocene starosti opata Musang sa... ne, nočem vedet koliko je res star, sploh ker sem se spomnil, da je bil njegov prvi učitelj sam Seung Sahn sunim, ki je pokojni... In če je slučajno pobral še njegov smisel za humor, bi mu moral verjet na besedo katerokoli starost bi mi povedal. Seung Sahn sunim je namreč rekel zdravniku da pozna ljudi... Ne, moram povedat od začetka. Na zdravniškem pregledu so sunimu ugotovili neko srčno aritmijo in zdravnik je bil začuden, da nekdo, ki prakticira toliko meditacije, ne nadzoruje svojega srca. Sunim je odmeditiral in naslednji dan je imel srce kot novo, zdravnik pa je pokomentiral, da bi to moral počet bolj pogosto. Sunim pa: "A ti ko kupiš avto, ga daš v garažo, da bo dalj trajal ali ga voziš, ker ga rabiš? Poznam jogije v Tibetu, ki so stari 500 let in znajo letet, ampak ne počnejo drugega kot meditirajo. Kakšno življenje je to?" Se je zafrkaval? Nisem čisto prepričan, to je izjava človeka, ki je uspel kot učitelj zena zapustiti Severno Korejo z blagoslovom države (bil je povabljen na Japonsko) in od tam je odpotoval v ZDA, kjer se je zaposlil v laundromatu in iz popolnoma praznega dvosobnega stanovanja (edino "pohištvo" je bil rice cooker) naredil šolo, ki je v nekaj desetletjih obredla svet in polovica templjev v Koreji mu sledi kot največjemu vzorniku - Kwan Um School of Zen.
Sem ves polomljen, čutim hrbet (jp, EMŠO me daje...vsak dan bolj) in bogsigavedi zakaj me je začel zlomljen prst šele zdaj bolet, čeprav ga imam že ves čas imobiliziranega. Je popustil kak nenavaden vpliv templja? Sovražim razmišljat v tej smeri, ampak težko je verjet v taka naključja. In zen podpira verjetje v empirične izkušnje...
Še malo o Koreji. Folk je res neverjetno prijazen - sicer bulijo brez sarmu v glupega zahodnjaka, ampak nič zato. Mularija z veseljem pokaže svoje polomljeno znanje angleščine in na ulici veselo pozdravlaj "Hello" Hi, how are you?", marsikdo od starejše generacije pa me, meni nič tebi nič, kar v korejščini pozdravi in nadaljuje svojo pot...
Jaz tudi nadaljujem svojo pot.
Čeprav sem bil pred odhodom prepričan, da bom gurmansko preskusil vse korejske dobrote, zaenkrat še ni tako. V templju so me razvadili z bresmesno prehrano in ne znajdem se še dovolj, da bi si kjerkoli privoščil obrok brez mesa. Tako živim od tofuja in sadja, svojo kolerabo in repo sem že davno pojedel, tudi ko nisem bil žejen (Vzemiva le nekaj rep s seboj, za žejo bojo dobre...)
V glavnem, tofu je čisto v redu, s sojino omako nisem najbolj zadovoljen. Korejsko pivo je odlično, soju pa mi je nekaj preveč novega, da bi ocenjeval. Jogurt si prisluži 5+, čeprav tu nisem objektiven, ker sem kupil jogurt organske farme Sangha (sangha=budistična duhovščina). Čaji so itak neverjetni, dobiš tudi čaj iz koruznih laskov, čaj iz lavande in še marsikaj. Prav zdaj jem neke ogromne jagode, ki pa so res jagode, imajo vonj po jagodi in okus po jagodi, ne kot one vodene velikanke iz Merkatorja...