Kitajci letijo v nebo

Ko sem bil še mali in nisem imel pojma, kaj je to gravitacija, sem pa že vedel, da je Zemlja okrogla, mi nikoli ni bilo jasno, kako kitajci ne padejo s te kugle. Na to otroško anekdoto me je spomnil pogovor danes zjutraj, kot vedno v Tarzan angleščini.
"Dag, to gor..."
"Nebo?"
"Ne, spodaj."
"Aha, oblaki."
"Ja, oblaki. To ne oblaki."
Hm, seveda, zdaj mi je jasno...eee, oblačno.
"To ne oblaki, to kitajci."
A, kako da ne, to so oni kitajci iz mojega otroštva, ki so končno popadali z Zemlje in zdaj korejcem zakrivajo sonce...
In takoj zatem... O, shit! Ne me jebat! Spomnil sem se, kaj sem prebral na netu pred odhodom - strah in trepet korejcev, vsako pomlad. Vsako leto spomladanski vetrovi pripihajo s kitajske smeri nad Korejo in s sabo nosijo ogromne količine prahu in peska... in neverjetne količine izpustov nekontrolirane kitajske industrije, da o težkih kovinah ne govorimo. Kje je sonce? Ne, niti mrčasto ni nebo, sploh se ga ne vidi. Pa včeraj?
"Ja, tudi včera kitajci na nebu, ne toliko kot danes!"
In jaz ki sem bil na festivalu pogrebcev tako navdušen nad neverjetno rumeno dnevno svetlobo! AAAAAAA! Že sem čutil atome svinca, kadmija, urana, plutonija in ostale golazni, kako se mi usedajo v pljučnih mešičkih in me s svojo težo pritiskajo k tlom, pa so me potolažili: "Tukaj v redu, hribi - čist zrak! Seul, Seul... tam hudo!"
AAAAAAAAAAAAAAAA! Kako tam hudo, če se tukaj ne vidi sonca????
"Pa zakaj vsaj onih smešnih mask ne uporabimo?"
Smeh. Ker nič ne pomagajo. proti prahu malo ja, ma drugače pa čisto nič.
Kul. Zelo sem potolažen. Pa tako težko sem čakal pomlad.