"Kulturni šok"

Mislim, da ni več kot par dni odkar me je nekdo vprašal, če preživljam kulturni šok, pa sem mirno odvrnil, da ni nobenega kulturnega šoka... recimo.
Najbrž se za odsotnost pravega kulturnega šoka lahko zahvalim obilici konzumiranih korejskih filmov in vsem pogovorom z Ivo ob inštrukcijah. Na splošno vzbujam začudenje zaradi "malenkosti" kot je prejemanje in dajanje z obema rokama, pa da si nikoli ne smeš natočit sam, pozdravljanje s prikloni itd.
No, žal sem tak, da sem želel izkoristit tujo nesrečo - korejski won je napram $ tako padel, da je dosegel najnižjo točko v zadnjih 11 letih in ker imam še nekaj zelencev, sem jih hotel čimprej zamenjat, preden se won spet dvigne. Gremo v mesto - pol jure vožnje, zgodaj zjutraj, sneži. Pridemo v banko, še zaprta, ampak že odprta - če razumete. Niso še delali ampak je bila vseeno odprta, lahko smo čakali na toplem, že z listki v roki - ta sistem z vrstnim redom je nekaj enkratnega, ker izniči vsakega Murphyja, ne čakaš kot osel v eni vrsti, v kateri si je idiot pred tabo vzel ves dan časa, da se krega z blagajničarko, ampak čakaš v vseh vrstah. Čez minuto pa mislim, da sem res kar debelo pogledal oziroma nevljudno bulil v uslužbenko... se spomnite machotov iz javne kopeli, ki se pridejo tja obrit in si zobe umit? E, bančna uslužbenka je prikopitljala v službo, oddirjala za šalterje in čez hip tekla nazaj, že v copatih in z zobno ščetko in brisačo, v smeri wcjev... V redu, priznam, da sem bulil, ker sem glupi zahodnjak, je pa freč hudičevo praktična. Murphyja pa se nisem rešil, ker je najbližja banka z menjalnico kakih 100 km oddaljena, nič z mojo devizno špekulacijo.
Nakar doživim drugi "šok" z malo In. Danes sem ji zakrpal majčko, je umrla od smeha, ker sem si nataknil očala za vdet sukanec v iglo, potem sva se učila - začela sva dvosmerno učenje, jaz njo angleščino, ona mene korejščino, in sva obdelala sadje in zelenjavo. Dvosmerno učenje je bila njena ideja. Kot sem že napisal, In je čudovit otrok (zvečer se dere, ker jo v sobi brat maltretira!), z izjemnim darom opažanja (je mami rekla, da sem ji všeč, ker imam lepe oči), lepše vzgojena kot večina otrok, ki jih poznam... skratka, ko sem se popoldan vrnil iz templja je sijalo čudovito toplo sonce in sva se zmenila, da se greva igrat ven, nakar se In ustavi in zakatari kot 80 letni kadilec niške Morave (brtez filtra) in pljune... ne, še nisva bila zunaj. Resda smo v jedilnici z lesenim podom in brez talnega gretja obuti, ampak pljuvanje... in tega ni storila iz neke ihte, nagajivosti, vzbujanja pozornosti, pač pa kot nekaj samoumevnega, saj tudi nihče ni temu posvečal nobene pozornosti... Seveda mi ni preostalo drugega, kot da se počutim popoln tepec (= glupi zahodnjak).
Vožnja. Do sedaj sem bil prevažan v treh različnih vozilih - eno z avomatskim menjalnikom, dve z ročnim. Zakaj je to pomembno? Ker še nisem doživel speljevanja v prvi, vedno v drugi. In, če bi jaz moral vozit, bi na prvem križišču povzročil nesrečo. Torej: pri rdeči luči smeš zavijat desno (OK, to poznam, to pravilo imajo tudi v ZDA), pri zeleni luči smeš desno in ravno, ne pa levo, kar za to moraš čakat levo zeleno... Ker pa sem večinoma na podeželju, ne velja nobeno od teh pravil, skozi križišče greš, ko ti uspe, če pa že moraš ustaviti pri rdeči luči, potem obvezno prižgi vse 4 žmigavce... Varnostni pas - a je to kaj za jest?
No, ko smo že pri hrani - pri tej budistični družini mi je všeč, da ni razmetavanja s hrano. Niste pojedli vse ribje kimči juhe včeraj za večerjo? Nič zato, smo jo dobili danes za zajtrk. Niti otroci se ne pritožujejo, prav zabavna sta mi, kako se za zajtrk nažreta čebule, ultra pekočega kimčija, feferonov in že omenjene ribje juhe... in tečeta na šolski avtobus.
Na svoje veliko zadovoljstvo sem v zadnjih dveh dneh naletel na hrano, ki mi ni niti malo všeč, raje bi rekel, da je prav škifo. Zakaj zadovoljstvo? Ker zdaj lahko mirno trdim, da pri mojem navdušenju ne gre za sindrom "sosedove trave, ki je vedno bolj zelena in bolj zadene".
First failed chopsticks mission: s palčkami primeš listič praženih alg, cca 5cm X 5cm, ga položiš na vrh riža v skodelici, razširiš palčke do robov alge, potisneš navzdol in nazaj skupaj in teoretično dobiš mali kimbap za pohrustat. Dag: s palčkami prime listič praženih alg, ga položi na vrh riža v skodelici, razširi palčke do robov alge, potisne navzdol in raztrga algo. Dvakrat. Trikrat. Folk se že glasno smeje - nikakor ne moji nerodnosti ampak trmi. Seveda me reši In - vzame algo v roko, riž naloži kar s prstki, zarola in mi potisne "kimbap" v usta...
Tukaj čakajo severni veter, ker prinese pomlad. Tu so zelo ponosni na svoje letne štiri čase, to mi ves čas ponosno razlagajo in sprašujejo, če vem kako to zgleda... Hell no, kako bi le vedel, kaj ni bil Vivaldi korejc?
Ko sem prišel v snegu, so mi rekli: "You are very lucky, never snow in March!"
Maybe it's just the winter, the eternal winter in my heart...