Včeraj popodan je kazalo na dobro, sneg se je stalil, zapihal je močan veter s severa (tisti, ki prinaša pomlad, da ki ja...) in premikal avte, sonček je sijal... kaj lepšega.
Nakar danes zjutraj odprem vrata...
"Pa pizda, kje jaz živim?" je rekel zmaj v pravljici, isto se sprašujem jaz. Korejsko Babno polje?
Ampak za šolarje je to dan kot vsak drugi, zjutraj vstat in v šolo... Moja zlata zvezdica zaspanka:
Kaj pa tisti, ki ne grejo v šolo? Sonbop si ob peči brusi zobe, ne svoje, na ketni od motorke. Jaz sem si izbral dan za žehto...
Če se že dolgočasim, vam bom predstavil še svoj brlog in moj lajf v njem.. Čim je bilo jasno, da se bom tukaj kar zadržal, sem si malo prilagodil sobo, najprej napeljal štrik za perilo, potem pa sem si omislil še par visečih polic. kajti, kot kaže, so mi vsaj knjižne police usojene, ne glede na življenje, ki si ga izberem...
Tako je nastal tudi viseči oltar za tri Buddhe
Ležišče je sicer bilo v drugem kotu sobe, točno nad pečjo, a nisem zdržal, sem ga raje premaknil tik pred kopalnico, kjer so tla manj vroča. Kljub vsemu mojemu stokanju nad vročimi tlemi, pa je princip resnično dober, daleč najbolj všeč mi je občutek, da lahko spim v (vedno) topli "postelji", hkrati pa diham svež ali celo mrzel zrak, ko je soba dobro prezračena.
Pa fajn je, ker se zvečer lahko samo vznak zvalim od računalnika in se zavijem v spalno vrečo (saj ne, da tukaj nimajo odej, sem vse razpoložljive dal podse, da se izoliram od vročine). Zjutraj pa si ležišče samo zarolam in imam svoj "blogerski kotiček".
Kmalu bo kosilo. V naslednjem blogu berite napeto razodetje: Was Buddha an asshole?
Ni komentarjev:
Objavite komentar