"Je, ampak ne tak, kot si ga ti predstavljaš."
"Ni važno, ni važno, tako pogrešam riž!" (V Evropi je skoraj en mesec)
Pa dobi on svojo rižoto z radičem in nekam žalostno gleda v krožnik: "Ja kaj pa je to?"
"To je tvoj riž."
"O ne, to pa že ni riž!"
Vseeno je pojedel, za tolažbo pa smo že naslednji dan viseli v kitajski restavraciji, kjer smo dobili nekaj, kar je res bilo podobno rižu.
Zanimivo, kaj mu je bilo najbolj všeč v Sloveniji (obiskali pa smo že omenjene jame, Ljubljano, Maribor, Trojanske krofe, Dragonjo, Socerb, Padno, Gažon, Koper, Sečovlje in Strunjan): na strunjanski plaži sva pila kavo in gledala morje in nikakor ga nisem mogel odvleč stran. To je bilo drugi dan in Slovenije ni videl še čisto nič, a je prepričano zatrdil, da je Slovenija lepša od Koreje. Zahvalil sem se za vljudnost in ga napizdil ko otroka, naj ne klobasa neumnosti.
Kot kaže se je včeraj dokončno končalo poletje. Mrzel in vlažen in vetroven dan... le kaj bi počel? Lahko bi kaj skuhal... sprva sem hotel naredit kimčoto, pa so ob omembi vsi pomislili, da gre za rižoto s kimčijem; tako je nastala kimčijota in požrl sem jo že cel lonec.
Kimčijota
Bolj preprosto kot tako... vzamem svoj priljubljeni recept za joto (od mame) in namesto kislega zelja ali repe uporabim kimči, vse ostalo delam nespremenjeno. mesojedci lahko dopustijo, da v kimčijoto stopi prasec, brezmesni pa lahko dodajo dimljen tofu...
