Življenje, pravzaprav ljudje v mojem življenju, so me hoteli naučit, da je laž nekaj povsem dobrega, če si prepričan, da počneš nekaj dobrega. Pa čeprav si edini, ki to verjame. Neke plemenite laži, bojda. Ne vem zakaj nisem nikoli padal na te finte. Da je nekaj plemenitega v lažeh? Dvomim.
Mene ni sram lagat. Ne počutim se plemenitega, če se iz laži kaj dobrega izcimi, samo žalosten sem, da moram živet v takšnem svetu, med takšnimi ljudmi s takšnimi pravili igre. Če pa se zraven dobro nasmejim, toliko bolje.
Letališče Marco Polo, Benetke, dan OF. Check in za let do Istanbula, odložim nahrbtnik s par kilami čokolade, olivnim oljem, sirom in malvazijo. Malvazija in olje sta zaščitena v plastičnih kanalizacijskih ceveh, najbrž bo pod rentgenom izgledalo, kot da je nahrbtnik poln raketnih cevi z izstrelki sumljive oblike. Natehtajo 21 kilogramov, nihče ne komplicira zaradi enega odvečnega.
"To pa je vaša ročna prtljaga?" pokaže uslužbenka na potovalko, ki za nekaj centimetrov presega predpisane mere. Ne vprašajte o teži.
"Ja."
"Lahko preverimo težo?"
"Seveda!" se že potim.
Natehta 16, natanko dvakrat preveč.
"Ja, to je pa res preveč."
"Ja, vem," vzdihnem, "ampak vi ne veste, koliko otrok bo zaradi tega žalostnih."
"Kako to mislite? Kaj pa nosite?"
Odprem zadrgo na potovalki.
"Madonna santa!" zavpije uslužbenka in hitro priteče še druga, gotovo misli, da sem začel kaj grozit, in tudi ona obstane s krikom: "Porca miseria!"
V potovalki s 16 kilogrami se nahaja prenosnik s težo 2 kg in brisača. Ostalo: čokolade. Pa še malo čokolade. Na koncu še nekaj čokolade.
Obe me začudeno gledata, jaz pa brezsramno odvrnem: "To nesem za korejske sirote."
V zadregi sta, gledata se med sabo, gledata mene, ki začnem jalovo tlačit osem kilogramov čokolade v žepe hlač in jakne, obenem pa preglasno momljam, kako so bile uboge sirote vesele, ko sem pisal, da jim prinašam čokolado. Dosti čokolade.
Ne zdržita. Prtljago označita kot neoporečno ročno prtljago in mi zaželita prijeten let. Toplo se zahvalim in zatrdim, da sta naredila veliko uslugo korejskim otrokom.
Pred vzletom pozorno spremljam pozive potnikom, kdaj me bodo klicali zaradi raketnih izstrelkov. Ne kličejo.
Vkrcan na letalo se spomnim svojega prvega leta, komaj štiri leta so minila od takrat, ko sem mislil, da bom od groze umrl. Ob spominu na strah pred letenjem se sam sebi prizanesljivo nasmehnem, komaj čakam, da poletimo. Misel na vzlet še bolj konkretno podžge misel, da se vračam domov, razmišljam, če me bo princeska pričakala z vriskanjem "Ajeossi!" ali pa dostojanstveno in tiho, kot ob povratku z Japonske. Ne vem kaj bi mi bilo bolj prisrčno, vsaka iskrena dobrodošlica ima svoj čar. Misli samo okrepijo nasmeh. Med letom do Istanbula ni bil postrežen ne božanski jogurt ne mousse, le neka presušena potica, narejena v času bitke pri Galipoliju, resnično obupen pristanek, voda na letališču po 2 evra, na butastem računalniku mi ne dela wireless - nasmeh ne jenja.
Med letom v Korejo nasmeh zamre, ko zagrizem v turški kimči. Na bibimbap raje niti ne pomislim. Mar bi ostali pri ponudbi baklav in burekov! Prespim dobre 4 ure deseturnega poleta, skoraj dokončam Prattchetov "Nation". Za spremembo je prizemljitev v Incheonu izjemno gladka.
Najbrž me izda moja teroristična fizionomija, ko hočem nonšalantno smuknit skozi "No Custom Declaration" in me budno oko koj napoti na pregled, spet rentgeniziranje moje svete osebe, žal pa tudi prtljage. Le kaj hudiča da nosim s sabo? Ne vem kje bi začel naštevat, najbolj varno se mi zdi, da najprej omenim vino. Tri steklenice. In izvem, da lahko v Korejo nesem samo eno. Načnem debato o vsebnosti alkohola, da to ni žganje, da ni iz brezcarinske prodajalne, da je to slovenski proizvod (modro zamolčim, da je varjeno doma) in skozi razpravo se prebijemo do neizogibnega zaključnega plačila carine, olupijo me za bajnih 6 evrov, seveda med tem pozabijo na vso ostalo "sumljivo" vsebino - olivno olje, cel kolut sira in nekaj malega čokolade.
V Seoulu je Namee točen do sekunde (jaz pol ure prezgodaj), najprej večerja z obilico dobrot, kimči je moja prva žrtev, in mehkim sojuem - pvič poskusil soju z borimi 16% alkohola.
Zunaj je okoli 6 stopinj in neusmiljeno dežuje. Ko naju dober ponaredek burje zalije s kislo deževnico, Namee zastoka, da je to skoraj poletje. Kako poletje, človek božji, se ti je čisto sfuzlalo? Hja, temperature so sicer čisto zimske, ampak ta dež je prav za poletje!
No, to zgodnje poletno noč si privoščim 14 urni spanec.
Danes načrtujem obisk muzeja kimčija.
Vzlet nad laguno
Rodopi
Nebeški pogled - kje angeli igrajo harpe?
