Čovječe, pa ti jedeš ugljen!

Je bil komentar na prvi ogled kolerabe v refošku. Zato najprej sledi najnovejši recept z gažonskega kulinaričnega templja "Moja mala Koreja"...

KOLERABA V REFOŠKU

Da ne bo pomote - gre izrecno za kolerabo V refošku in ne Z refoškom.
koleraba
začimbe - po okusu
refošk
oljčno olje
Kolerabo narežemo na debelejše kose in jo mariniramo v refošku vsaj 1 dan. Začinimo čisto po svojem okusu: v refošk lahko narežemo česen ali čebulo, solimo in popramo, dodamo sojino omako, pekoče feferone... Po 1 dnevu vsebino prelijemo v kozico in dodamo dve žlici oljčnega olja. Kuhamo, dokler refošk ne izhlapi in se začne koleraba pražiti na olju.

Pred nekaj dnevi sem se na otvoritvi fotografske razstave namenoma obregnil ob mladeniča in ga vprašal, če mu je že uspelo se sprehodit skozi zid. Prvi pogled, ki sem ga dobil, je bil popolno presenečenje, a že naslednji hip je bil jezen. Debate nisva nadaljevala, se je pa gotovo spomnil neke druge fotografske razstave, na kateri je imel to nesrečo, da sva sedela pri istem omizju. Takrat je alkoholno modroval o neobstoju vsega, sklicujoč se na kvazi znanstvene teorije o valovanju, enačaju med energijo in materijo in na ogromen prazen medatomski prostor. Revček ni vedel, da sem bil takrat na veliko višjem nivoju kot on, alkoholnem seveda. Ko sem iz njega izvlekel potrditev, da je zid okoli dvorišča le valovanje in iluzija, naša telesa pa tudi, sem ga povabil, naj se sprehodi skozi zid in tako potrdi svoje hipoteze. Zapletlo se je že tu, saj je vztrajal, da to niso hipoteze ampak dokazane teorije. Začuda sem popustil, sprehod skozi zid pa sem še vedno zahteval. Samo pomilovalno me je pogledal, odkimal z glavo in zamomljal, da itak ne razumem nič.
Budizem pravi, da vse obstaja. Pravzaprav, ni čisto tako. V nasprotju z modernimi duhovnostmi, ki zanikajo obstoj vsega in trdijo, da obstaja le "jaz", budizem zanika ravno obstoj tega "jaza" in neke nesmrtne duše. Poleg našega sveta oz vesolja, kot ga poznamo, obstaja kar nekaj nivojev obstoja. Prvi štirje so nivoji trpljenja, vendar ne v smislu večnega pekla iz judaistično krščanske tradicije. Potem imamo sedem nivojev sreče (mednje sodi naš nivo obstoja), nato šestnajst Brahmanskih nivojev in končno še štiri popolnoma nematerialne nivoje oziroma Arupaloka. Nikjer ne zanika obstoja materije v tem našem svetu. Trdi sicer podobno kot moj nesrečni prijatelj, da je materija sestavljena iz energije, lastnosti in odnosov, ki so v konstantnem gibanju in mešanju, nikjer pa ne zanika obstoja. Zen mojster Seung Sahn sunim je v trenutku razsvetljenja dojel osnovno resnico: Stvari so točno takšne, kot so. Nek drug zen mojster, čigar imena se trenutno ne spomnim, je to povedal bolj duhovito: Mi lahko imamo različne percepcije in različne predstave o neki stvari, vendar to stvar prav malo briga, kako jo mi dojemamo in bo, ne glede na ves naš trud, ostala točno takšna, kot je.

Uspelo je. Zaenkrat. In držim pesti, da bo streha držala. En dan dežja je mimo, trenutno še ni poplave v moji baraki s korejskim pridihom. In toplimi tlemi. Ja, talno gretje totalno deluje. Ne morem se pohvalit, da je v mojem novem domovanju toplo - kje pa, prej nasprotno, a spi pa se božansko. No, korejsko. Kot sem obljubil, bom izdal skrivnost izdelave tovrstnega talnega gretja, a šele čez 2 tedna. Bom počakal, da prej izide Življenje in tehnika, v kateri bo objavljen moj članek z naslovom "Ondol - korejski vroči kamni". Izdal bom tudi še kaj receptov, trudil se bom, da bi izdal knjigo, prijateljev pa izdal ne bom nikoli. Pa čeprav so Slovenci. Pred par dnevi me je prijateljica pobarala
"in, že razmišlaš o vrnitvi oziroma odhodu kam drugam, al si ugotovil da je v sloveniji še vseeno najlepše?"
In sem ji mirno odpisal
"Slovenija je lepa dežela, a je žal naseljena s Slovenkami in Slovenci, zato se bom čimprej, čim bo možno, vrnil k svojim, domov,..."
Tata mi je napisal čudovito pismo. Med ostalim, pravi, da so imeli temperature 26 pod nulo.

Princeska mi je napisala prelepo pismo. Pravi, da je skakala do stropa od veselja, ko je dobila moje rojstnodnevno darilo. Kako jo pogrešam... Začela bo trenirat kumdo - korejsko različico kenda. Strokovnjaki pravijo, da je kumdo veliko hitrejši in agresivnejši. In učila se bo japonske kuhinje. Le čemu? Japonci itak nimajo pojma o ničemur, še najmanj o hrani. Pravzaprav ni res - zelo dobro obvladajo svojo zadržanost in uglajeno dvoličnost. Ljigavci. Le zakaj me spominjajo na nekatere Slovence? Ja ja, kar naj bom rasist. Sem že slišal to, pa še kaj hujšega tudi, kaj vse naj bi bil... seveda je bilo izrečeno z najboljšimi nameni... da si ne bi kdo kaj mislil, saj razumeš... Pobruham se na vse. Še posebej na povprečno evropejsko pamet. Nisem Japonec, da bi me take reči skrbele in bi se za oči javnosti pretvarjal z naštampanim nasmehom. Naj se sliši še tako noro in butasto, bom pa rekel: Korejec sem. Vsaj v sanjah in sanjarjenjih. Mama mi je pred dobrim mesecem pisala in se mi zahvalila za "in-yeon" - neko vrsto usode, ki poskrbi, da se v naslednji karmični inkarnaciji določeni ljudje srečajo s prav določenimi ljudmi. Vedno bolj začenjam verjet v te reči, čeprav me je prijatelj Namee iz Seoula (ki je postal moj uradni prevajalec za dopisovanje z domačimi) opozoril, da v in-yeon verjamejo samo še najbolj pobožni budisti. Indijci temu pravijo pratītyasamutpāda - Mreža Indre: razteza se v neskončnost, na vsakem stičišču dragulj, vsak dragulj odseva vse ostale dragulje in vsak odsev odseva vse ostale odseve, v neskončnost. Noben pojav ne obstaja sam po sebi, obstaja le zaradi vseh drugih pojavov, v čudovito prepleteni mreži vzrokov in posledic skozi preteklost, sedanjost in prihodnost.
Zakaj bi verjel v in-yeon? ker so nekatere stvari pregloboke, da bi jih lahko moj materialistično-dialektični nekdanji jaz lahko razložil z, recimo, neverjetnimi naključji. Naj kot razlaga služi kratek odlomek iz mojih zasebnih zapiskov:
Še bolj skrbno jo počešem vsako jutro pred odhodom v šolo, ji zavežem vezalke na rožnatih čeveljcih in jo pospremim na šolski avtobus.
Najina vez se še ojača. Korejska pomlad je muhasta in dnevi kratkih rokavov se izmenjujejo z dnevi delanja snežakov. Premočena od kepanja se na aprilski popoldan zakotaliva v toploto moje sobe. Hae In se skrije v spalno vrečo in se kot črviček plazi po sobi. Brezbrižno brska po mojih stvareh, že davno sem ji dal do znanja, da to lahko svobodno počne in da ni pri meni ničesar prepovedanega. Presenečeno in veselo zavriska, ko lista po mojem dnevniku. Našla je moje sutre, zapisane v korejščini. Ostali zapisi so, jasno, v slovenščini, žalostna razmišljanja in pisma, ki jih ne bom nikoli poslal. Neumni spominki, letalske karte, vizitke. Potem najde sliko moje bivše. Vprašujoče me pogleda in v odgovor se ji veselo nasmejem, da skrijem prava čustva, to sliko sem vzel s sabo iz golega mazohizma. Ne morem je prevarat, resnega obraza zleze iz spalne vreče v moje naročje in mi pojasni, da vse razume. Pokaže name, potem na sliko in mi s prstkom nariše polzečo solzo po obrazu. Da sem zaprepaden je zgolj evfemizem. Kaj bi lagal, samo prikimam. Nežno odloži dnevnik, odločno odkima in njene roke se sklenejo okoli mojega vratu v najtoplejši objem. In-yeon. Lahko bi jokal a sem le olajšan. Ni res, da so rešitve in odrešitve samo v nas samih.
Potem sem njen priljubljeni konj, pokleknem, da mi lahko spleza na hrbet in odgalopirava na večerjo.
Nočem razmišljat o odhodu na Japonsko.

TESTENINE S KORENČKOM V VINSKI OMAKI

testenine
korenje
česen
čebula
oljčno olje
sol
poper
belo vino

Na vročem olju popražimo čebulo in česen, dodamo tanko narezan ali nariban korenček, solimo in prelijemo z vinom. Dušimo, dokler tekočina ne izhlapi, nato popopramo, prilijemo malo vina, pomešamo in odstavimo.
Postrežemo s poljubnimi testeninami. Hae In ima najraje s špageti.


Kimči bo kmalu gotov. David mi je predlagal, naj ga kar začnem prodajat, tako dober naj bi bil. Hm, zakaj pa ne... ampak a ga ne bo potem zmanjkalo zame? Danes sem si sicer skuhal najbolj običajno joto, ampak na policah se kar kopičijo korejske dobrote. Peklenska pasta, pražene alge, ramyon, sojina omaka... Nameejev paket je bil pravi božji dar, s Simonom sva takoj spraznila stekleničko sojuja in si zraven privoščila kimchi bokkeumbap... le zakaj ne bi sanjal o Koreji... če zaprem oči, je lahko nekje tu, na dosegu roke.

Kimčijota

Obisk iz Koreje je odpujsal, bolje rečeno odgrčil (v Grčijo, pač). Nič manj kot jaz je bil presenečen, ko sva ob obisku Postojnske jame dobila zloženko v korejščini... meni so jo hoteli podtaknit v nekem nerazumljivem podalpskem jeziku, pa sem se hitro uprl, da jaz žal ne znam slovensko in naj dajo tudi meni tako lepo korejsko zloženko. Moj kimči je doživel (in preživel) kritiko da je "overdone" - jasno, a kaj ko nimam hladilnika! Kljub temu ga je jedel trikrat dnevno. Malce več težav je bilo z rižem. Prvi dan njegovega obiska sva obiskala Istranovo in v jedilnem listu je zasledil "risotto" (z radičem) in vprašal, če je to riž.
"Je, ampak ne tak, kot si ga ti predstavljaš."
"Ni važno, ni važno, tako pogrešam riž!" (V Evropi je skoraj en mesec)
Pa dobi on svojo rižoto z radičem in nekam žalostno gleda v krožnik: "Ja kaj pa je to?"
"To je tvoj riž."
"O ne, to pa že ni riž!"
Vseeno je pojedel, za tolažbo pa smo že naslednji dan viseli v kitajski restavraciji, kjer smo dobili nekaj, kar je res bilo podobno rižu.
Zanimivo, kaj mu je bilo najbolj všeč v Sloveniji (obiskali pa smo že omenjene jame, Ljubljano, Maribor, Trojanske krofe, Dragonjo, Socerb, Padno, Gažon, Koper, Sečovlje in Strunjan): na strunjanski plaži sva pila kavo in gledala morje in nikakor ga nisem mogel odvleč stran. To je bilo drugi dan in Slovenije ni videl še čisto nič, a je prepričano zatrdil, da je Slovenija lepša od Koreje. Zahvalil sem se za vljudnost in ga napizdil ko otroka, naj ne klobasa neumnosti.




Kot kaže se je včeraj dokončno končalo poletje. Mrzel in vlažen in vetroven dan... le kaj bi počel? Lahko bi kaj skuhal... sprva sem hotel naredit kimčoto, pa so ob omembi vsi pomislili, da gre za rižoto s kimčijem; tako je nastala kimčijota in požrl sem jo že cel lonec.

Kimčijota

Bolj preprosto kot tako... vzamem svoj priljubljeni recept za joto (od mame) in namesto kislega zelja ali repe uporabim kimči, vse ostalo delam nespremenjeno. mesojedci lahko dopustijo, da v kimčijoto stopi prasec, brezmesni pa lahko dodajo dimljen tofu...

Gobe z bučnim pirejem

Gobe z bučnim pirejem

jurčki, grive (znane kot medvedje šape ali tačke)
buča
korenje
krompir
sol, poper, lovor, česen, oljčno olje

Jurčke in grive popražim na oljčnem olju, solim jih šele, ko so pripravljeni. Vsi sicer svetujejo grive pred kakršnokoli rabo prekuhavati in vodo odlivati... mojemu načinu sledite na lastno odgovornost. (PS: ta obrok sem pojedel pred dobrim tednom, še vedno sem živ)
Za pire: korenje, krompir in bučo (v razmerju 1:1:1) narežem na majhne koščke in kuham v slani vodi. Vodi dodam tudi strok česna in lovorov list. Ko so koščki mehki, odlijem vodo in odstranim lovor in česen. Pustim, da voda odteka precej časa, ker se rada zadrži v buči. Zmes zalijem s svežim oljčnim oljem, izdatno popopram in pretlačim.

Škarje v kuhinji

Enkrat sem zapisal, da je edini pravi kulturni šok zame bil - škarje v kuhinji. Za rezanje mesa, kimčija in ostalih zelenjav... Mislil sem, da se na kaj takega ne bom nikoli navadil, a sem bil - kot ponavadi - v popolni zmoti. Samo nekajkrat sem med kuhanjem pomislil, koliko lažje bi bilo to ali ono razrezat s škarjami namesto z nožem. In škarje že visijo med ostalimi kuhinjskimi pripomočki.
Za buče so bile škarje neuporabne, je kar prav prišel ta velik zelenjavni nož.
Buče v paradižnikovi omaki
buča
oljčno olje
čebula
paradižnikova omaka
sol
poper
lovorov list
Količine? Po želji ;-)
Bučo olupim in izkoščičim in narežem na kocke. Na olju popražim narezano čebulo in dodam bučne kocke. Ko se za silo zmehčajo, dodam paradižnikovo omako domače pridelave, ampak najbrž je dobra tudi sosedova, in lovorov list.

Pred par dnevi sem bil na jurčkanju v Krmi, danes grem ponovno. No, takih prizorov pa res ni v Koreji...


In ne, takih gob nisem nabiral, le slikal sem jih

In še pogled na talno gretje, skrivnosti ne nameravam izdajat...

Hrana, hrana...

Kimči je - končno! - uspel. Mi je malce nerodno priznat, da šele v tretje. Ampak zdaj je res ta pravi, skoraj tak kot od mame. Za nianso bolj pekoč, ampak saj je namen kimčija bit pekoč, mar ne?
Recepti se mi razmnožujejo s celično delitvijo... zdaj se moram naučit delat buče, ampak o tem kdaj drugič, za danes dva druga recepta.

Špinača s kolerabo in sezamom
500g špinače
manjša koleraba
česen
sezam
sol
oljčno olje
Špinačo poparim v obilici slanega kropa, odcedim in ožamem, stisnem v kepo in narežem na tanke trakove.
Na vročem olju popražim nasekljan česen in na tanke koščke narezano kolerabo. Ko koleraba zarumeni, dodam špinačo in sezamova semena in kuham še 5 minut.



Špageti s tofujem
100g špagetov
100g tofuja
100g oliv
sol
česen
pekoč feferon
oljčno olje
Špagete skuhamo kot smo jih vajeni. Taki so nam najboljši, ponavadi.
Na vročem olju popražimo česen in dodamo olive, tofu in feferon. Pražimo dokler tofu ne porumeni in zmešamo s špageti.
Trik: tofu je za ta recept veliko bolj primeren, če ga dan prej damo v slanico skupaj z olivami.

Miniature s podzemne

Olive se ne vozi s podzemno zgodaj zjutraj. Olive tudi ni njeno pravo ime. Ima lepo korejsko ime, a se ji zdi, da se ne sklada z njenimi pobeljenimi lasmi. Lasti si hostel, kjer se lahko vsakodnevno druži s tujci in se pogovarja o tuji glasbi in tujih filmih. Odločno premajhne prsi se skladajo z otroškim obrazom, a oči se ji vse prej kot otroško svetijo, ko se pogovarja z dolgolasim turškim študentom.
Nizozemec Tim se zgodaj zjutraj odpravlja na izlet v demilitarizirano območje med Korejama. Z modrimi očmi opreza za korejskimi nasmehi in dekolteji. Nekateri se ob temu skrijejo, drugi postavijo še bolj na ogled. Neka babica ga zagrabi za rit. Kasneje bo v šali povedal, da bo ostal travmatiziran celo življenje. Gotovo pogreša svojo sonarodnjakinjo, manekenko, ki jo je zapeljal v Nagasakiju.
Starejši možakar prodaja drobnarije. Ponošena obleka in njegovo delo izdajata socialno stisko. V vagon privihra mljaši prodajalec krame na podzemni, konkurent, in mu razmeče prodajne artikle. Rokavice, cenene okraske in plastične igrače. Nihče ne vidi ničesar, takšne patetične scene spadajo zgolj na filmsko platno. In ob gledanju filma so vsi ganjeni nad krutim življenjem.
Goreč krščanski prozelit ni ganjen, ko mu zahodnjak pokaže malo, budistični rožni venec. Ne gre mu v glavo, kako je lahko budist nekdo, ki prihaja s konca sveta z večinskim krščanskim življem. Dejstvo, da je sam kristjan v zgodovinsko budistični deželi, zanj ni nikakršen protiargument. Edina rešitev pred njim je beg, a do naslednje postaje je še daleč. Neutrudno bo skušal zablodelo ovčico popeljati nazaj v čredo.
Rdečelasi Američan se priduša, da nima niti kaplje irske krvi, ob tem pa radodarno deli jutranje sladkarije, Dunkin Donuts, s sogovornikom, ki ga prvič vidi.
Sedemnajstletni mladenič je začuden, kako je lahko nekdo na deževen dan v Seulu brez dežnika. Trikrat mora ponoviti: V Seulu si. Kje imaš dežnik? želi si postat simultani prevajalec. Ima prijeten britanski naglas, gotovo mu bo uspelo.
Starejši gospod me pocuka za rokav: Do katere postaje greš? Sadang. Dolga vožnja, sedi tukaj. O, ne, ni govora, ne morem prevzet sedeža starejšemu. Nahrbtnik zgleda težek in, ker sem starejši, me moraš ubogat. Kaj mi drugega preostane? Sedim med telefonskimi pogovori, i-podi in predvajalniki vseh vrst. Bulim v tla ali skozi okno ali oprezam za nasmehi in dekolteji. Prodajam cenene drobnarije in jih razmečem, odhajam v službo ali domov, čakam, da izstopim na postaji, kjer resničnost ni več pomembna. (Soul, junij 2009)

Gažon, september 2009
Včeraj je bil prvi dan, odkar sem prišel v Slovenijo, ko se je dalo normalno dihat. In sem začel z izkopavanji, ne arheološkimi ampak grelnimi. Nečak mi je na vsak način želel zrihtat kakšnega manjšega kopača, ki bi delo opravil v nekaj minutah. Na koncu se je moral sprijaznit z mojo trmo in lastno jezo ter užaljenostjo. Delo se bo vršilo ročno. Veš, mi Azijci si vzamemo čas za takšne stvari, sem mu razložil. Mi je sicer pribil nazaj, da - vsaj zaenkrat - še vedno zgledam kot belec, je pa vsaj sprejel moj "azijski duh".


Peresniki s cvetačo (seveda za 1 osebo)
1/4 cvetače
1 paradižnik
sušen vložen paradižnik
čebula
sol, poper, olivno olje
peresniki (ali kakšna druga pašta)

Čebulo prepražim na vročem olju in dodam na koščke narezano cvetačo, paradižnike in suhe vložene paradižnike. Solim in popram. Kuham toliko časa, da paradižnik razpade, cvetača pa ostane še hrustljava. To je to.


No, če pa slučajno koga zanima v kakšni kuhinji po novem obratujem...