Uspelo je. Zaenkrat. In držim pesti, da bo streha držala. En dan dežja je mimo, trenutno še ni poplave v moji baraki s korejskim pridihom. In toplimi tlemi. Ja, talno gretje totalno deluje. Ne morem se pohvalit, da je v mojem novem domovanju toplo - kje pa, prej nasprotno, a spi pa se božansko. No, korejsko. Kot sem obljubil, bom izdal skrivnost izdelave tovrstnega talnega gretja, a šele čez 2 tedna. Bom počakal, da prej izide Življenje in tehnika, v kateri bo objavljen moj članek z naslovom "Ondol - korejski vroči kamni". Izdal bom tudi še kaj receptov, trudil se bom, da bi izdal knjigo, prijateljev pa izdal ne bom nikoli. Pa čeprav so Slovenci. Pred par dnevi me je prijateljica pobarala
"in, že razmišlaš o vrnitvi oziroma odhodu kam drugam, al si ugotovil da je v sloveniji še vseeno najlepše?"
In sem ji mirno odpisal
"Slovenija je lepa dežela, a je žal naseljena s Slovenkami in Slovenci, zato se bom čimprej, čim bo možno, vrnil k svojim, domov,..."
Tata mi je napisal čudovito pismo. Med ostalim, pravi, da so imeli temperature 26 pod nulo.

Princeska mi je napisala prelepo pismo. Pravi, da je skakala do stropa od veselja, ko je dobila moje rojstnodnevno darilo. Kako jo pogrešam... Začela bo trenirat kumdo - korejsko različico kenda. Strokovnjaki pravijo, da je kumdo veliko hitrejši in agresivnejši. In učila se bo japonske kuhinje. Le čemu? Japonci itak nimajo pojma o ničemur, še najmanj o hrani. Pravzaprav ni res - zelo dobro obvladajo svojo zadržanost in uglajeno dvoličnost. Ljigavci. Le zakaj me spominjajo na nekatere Slovence? Ja ja, kar naj bom rasist. Sem že slišal to, pa še kaj hujšega tudi, kaj vse naj bi bil... seveda je bilo izrečeno z najboljšimi nameni... da si ne bi kdo kaj mislil, saj razumeš... Pobruham se na vse. Še posebej na povprečno evropejsko pamet. Nisem Japonec, da bi me take reči skrbele in bi se za oči javnosti pretvarjal z naštampanim nasmehom. Naj se sliši še tako noro in butasto, bom pa rekel: Korejec sem. Vsaj v sanjah in sanjarjenjih. Mama mi je pred dobrim mesecem pisala in se mi zahvalila za "in-yeon" - neko vrsto usode, ki poskrbi, da se v naslednji karmični inkarnaciji določeni ljudje srečajo s prav določenimi ljudmi. Vedno bolj začenjam verjet v te reči, čeprav me je prijatelj Namee iz Seoula (ki je postal moj uradni prevajalec za dopisovanje z domačimi) opozoril, da v in-yeon verjamejo samo še najbolj pobožni budisti. Indijci temu pravijo pratītyasamutpāda - Mreža Indre: razteza se v neskončnost, na vsakem stičišču dragulj, vsak dragulj odseva vse ostale dragulje in vsak odsev odseva vse ostale odseve, v neskončnost. Noben pojav ne obstaja sam po sebi, obstaja le zaradi vseh drugih pojavov, v čudovito prepleteni mreži vzrokov in posledic skozi preteklost, sedanjost in prihodnost.
Zakaj bi verjel v in-yeon? ker so nekatere stvari pregloboke, da bi jih lahko moj materialistično-dialektični nekdanji jaz lahko razložil z, recimo, neverjetnimi naključji. Naj kot razlaga služi kratek odlomek iz mojih zasebnih zapiskov:
Še bolj skrbno jo počešem vsako jutro pred odhodom v šolo, ji zavežem vezalke na rožnatih čeveljcih in jo pospremim na šolski avtobus.
Najina vez se še ojača. Korejska pomlad je muhasta in dnevi kratkih rokavov se izmenjujejo z dnevi delanja snežakov. Premočena od kepanja se na aprilski popoldan zakotaliva v toploto moje sobe. Hae In se skrije v spalno vrečo in se kot črviček plazi po sobi. Brezbrižno brska po mojih stvareh, že davno sem ji dal do znanja, da to lahko svobodno počne in da ni pri meni ničesar prepovedanega. Presenečeno in veselo zavriska, ko lista po mojem dnevniku. Našla je moje sutre, zapisane v korejščini. Ostali zapisi so, jasno, v slovenščini, žalostna razmišljanja in pisma, ki jih ne bom nikoli poslal. Neumni spominki, letalske karte, vizitke. Potem najde sliko moje bivše. Vprašujoče me pogleda in v odgovor se ji veselo nasmejem, da skrijem prava čustva, to sliko sem vzel s sabo iz golega mazohizma. Ne morem je prevarat, resnega obraza zleze iz spalne vreče v moje naročje in mi pojasni, da vse razume. Pokaže name, potem na sliko in mi s prstkom nariše polzečo solzo po obrazu. Da sem zaprepaden je zgolj evfemizem. Kaj bi lagal, samo prikimam. Nežno odloži dnevnik, odločno odkima in njene roke se sklenejo okoli mojega vratu v najtoplejši objem. In-yeon. Lahko bi jokal a sem le olajšan. Ni res, da so rešitve in odrešitve samo v nas samih.
Potem sem njen priljubljeni konj, pokleknem, da mi lahko spleza na hrbet in odgalopirava na večerjo.
Nočem razmišljat o odhodu na Japonsko.

TESTENINE S KORENČKOM V VINSKI OMAKI

testenine
korenje
česen
čebula
oljčno olje
sol
poper
belo vino

Na vročem olju popražimo čebulo in česen, dodamo tanko narezan ali nariban korenček, solimo in prelijemo z vinom. Dušimo, dokler tekočina ne izhlapi, nato popopramo, prilijemo malo vina, pomešamo in odstavimo.
Postrežemo s poljubnimi testeninami. Hae In ima najraje s špageti.


Kimči bo kmalu gotov. David mi je predlagal, naj ga kar začnem prodajat, tako dober naj bi bil. Hm, zakaj pa ne... ampak a ga ne bo potem zmanjkalo zame? Danes sem si sicer skuhal najbolj običajno joto, ampak na policah se kar kopičijo korejske dobrote. Peklenska pasta, pražene alge, ramyon, sojina omaka... Nameejev paket je bil pravi božji dar, s Simonom sva takoj spraznila stekleničko sojuja in si zraven privoščila kimchi bokkeumbap... le zakaj ne bi sanjal o Koreji... če zaprem oči, je lahko nekje tu, na dosegu roke.