Zapiranje vrat

Odkar sem zapustil Azijo, ti spisi izgubljajo svoj smisel. Sem upal, da ne bo tako, a sem se motil. Lahko bi kdo porekel, da sem se izpel - ni tako. Z lahkoto bi opisoval mistično razočaranje v Stonehengu ali kako sem lokalce podučil, da je v bitki pri Hastingsu William Pankrt dobil puščico v levo oko ne pa v desno in sem bil za nagrado popeljan do impozantenga Long Mana, v kredni hrib vrisane figure. Lahko bi porabil tono sarkazma ob opisovanju angleških voznikov, ki (za razliko od škotskih) ne samo, da ne ustavljajo ubogemu štoparju (=meni), ampak se celo izživljajo z obmetavanjem dotičnega s pločevinkami ali s pljuvanjem. Na srečo slabo ciljajo. Na srečo sem Anglijo pustil na oni strani kanala. Čaka me tretja noč zapored v dežju, a sem tokrat zaskvotiral garažo s traktorji in bom vsaj za silo suh. Zato tu pišem zaključek, seveda ni interneta, ampak je dan sončnega mrka na Japonskem. Happy endi so izključna domena fikcije, Azijski spisi pa so bili (ali so še vedno) del nekega resničnega življenja. In se končujejo v vlažni melanhoničnosti, da uporabim evfemizem.
So Long, and Thanks for All the Clicks
Dag, 22. julij 2009ss