petek, 07. avgust 2009

O zarečenm kruhu...

Azijsko-škotski spisi... Po nekaj mailih o pogrešanju le-teh me je prijela volja spet jih pisat. Popravek, nekaj podobnega pišem, jih objavit, pa se mi je zdelo malce butasto, kot da sem čakal, da me kdo prosi. In sem prosil za nasvet, če bi izpadlo glupo, jih zdaj nadaljevat. Odgovor: Pridružujem se apelom za vrnitev azijskih spisov.
Azijski spisi - začeli so se kot vrsta mojeg egotripaške terapije, da se izvlečem iz depresivnosti, nekaj ekshibicionizma pač. Depresija je še vedno tu, a sem se nekako navadil nanjo, drugače reagiram, ne vem kako bi temu rekel. Zato bom rekel, da bom spise nekako objavljal dalje, zdaj bodo bolj spomini.
OK, let's go.
Bangor je za mano. Naslednja postaja je mesto z imenom Pwlheli - še vedno ne morem verjet, da se izgovori približno P'theli. Valižani pač. Nič posebnega, bedna luknja, gremo naprej. Štopanje škripa. Letijo že omenjene pločevinke in psovke, toliko o otoškem kulturnem nivoju. Najhuje je zaradi dežja, premočenega štoparja pa res nihče ne pobere. Nočitve pod mostovi, nato simpatičen prevoz - tip ima na navigaciji posnetek Ozzy Osborna, ki mu stalno naklada: At the fuckin' roundabout take the fuckin' second left... Ker se ne neahm hihitat, prešalta na sexy navigator in dečva vzdihuje, naj vendarle zavije na levo... krohotava se celo pot do Salysburryja. Ime mi je znano, a ne prižge se nobena lučka, dokler ne izstopim iz avta in zagledam urnik za turistično turo do Stonehenga. Aha, to je torej to. Ni se mi sanjalo niti približno, da je tukaj, sploh nisem imel namena ga iskat. Ampak če sem že tukaj, pa bom ja naredil še teh 6 milj. Štoparska sreča se nadaljuje - ustavi tip, ki namesto domov zavije do mističnega kraja in me tam odloži. Malo kilavo gledam, kam me je to pripeljal - to je ja maketa, jaz hočem videt ta pravi kup kamenja! Khm, žrtev propagande. Najbrž smo vsi žrtve širokokotnih objektivov in žabje perspektive, predvsem pa fotk kamenja brez ljudi. Žal mojih fotk še nekaj časa ne bo, ker sem razbil fotoaparat. Verjemite na besedo - kup kamenja ni vreden ogleda. Kvečjemu zato, da lahko rečeš "Bil sem tam". OK: Bil sem tam. Uvalim se druidu, ki zbira podpise za peticijo za vrnitev pepela v sosednje grobnice in mu odpredavam o krkavškem kamnu. Da ne bo mislil, da so tam nekaj posebnega. Modro zamolčim podatek, da ima krkavški kamenček slab meter višine. Naslednje jutro ne morem verjet svojim očem: ustavi mi ženska, sama samcata, in me odpelje na južno obalo. Hočem videt Doverske bele stene. Spet dobim kar dolg štop, do Hastingsa. Hastings? A ni to kraj bitke, tam okoli taužnt in nekaj, ko je William Pankrt dobil puščico v oko? Tip me čudno gleda, sicer je odvetnik, ki se besno vrača z izgubljene obravnave: njegove stranke, borci proti lovu na lisico, so bili obsojeni za motenje posesti, kaljenje miru in še par podobnih kozlarij, ker so zganjali kažin med enim lovom. Kako pa vem za bitko pri Hastingsu, ga zanima. Ah, ma zgodovina mi je nek postanski hobi... Vpraša, če sem bil pri kupu kamenja in kak se mi je zdel. Priznam, da sem bil razočaran. Ni užaljen, nasmehne se in pove, da je večina ljudi razočaranih. To je za tolažbo. Za me nardit ljubosumnega pa pove, da je poročen na zimski solsticij, prav pod kamni (kamor je sicer dostop strogo prepovedan), z druidskim ritualom. Kar zatakne se mi. Ima še eno tolažbo, zavije s poti in vozi med njivami, dokler mi pogled ne vzame sape, v kredno steno vrisan Long Man, bistveno bolj impozanten od kupa kamenja (ne, še ni slik, fotoaparat še vedno pokvarjen). Za ene predstavlja moškega med vrati, za tretje nevemkaj, strinjava pa se, da zagotovo ni vesoljec. Ponudim teorijo, da so se lokalci pred par tisoč leti v petek zvečer napili in ga narisali za štos. Čisto brez heca odvrne, da je ta teorija primerljiva z vsemi ostalimi - nihče nima pojma.
Naslednji dan sem na trajektu za Calais in gledam bele Doverske stene. Niti najmanj mi ni težko zapustit dežele tako butastih ljudi - vsa čast izjemam, ampak angleži se mi upirajo še bolj kot japonci. Mar bi jih škoti iztrebili...

2 komentarja:

  1. Merveilleux, domnevno si torej že vpadel med žabarje :)

    Če gre verjeti stereotipom, si z angleščino ne boš kaj prida pomagal, ampak - morda se jim boš lahko prikupil z nekaj znanja francoščine :D

    Pa boš nato, upam, komparativno presodil in poročal (ne ozirajoč se na to, kaj Angleži menijo o Francozih), kdo si zasluži primat - v butastosti namreč :D

    OdgovoriIzbriši

STATISTIKA