Tipična dobrodošlica?

Če bi hoteli ribo poučiti, da je voda sestavljena iz dveh delov vodika in enega dela kisika, bi umrla od smeha.
Al Chuang-Liang Huang
Kakšna dobrodošlica? Ja taka tipična zahodnjaška, evropska ali pa slovenska... Portugalsko zastavo, ki je označevala figo ob poti na njivo, so spizdili po treh dneh. Bravo. In potem mi bo še kdo solil pamet, da kaj rinem nazaj na one čudne konce sveta? Bodimo resni. Imam težave z zaklepanjem avta in puščanjem stvari vsepovsod.
Ampak prijatelji se pa izkažejo. Sinoči me je obiskal Dejan in mi prinesel prekrasno darilo, korejsko zastavo. Resnično ganljivo, za nekaj hipov sem odvrgel ves svoj sarkazem.
Aja, sem upošteval bratov nasvet in menjal njivo. Prostorsko sicer ni primerljiva, je pa bistveno lažje kar se dostopnosti tiče. Mi je rahlo dopizdilo nošenje vode v breg. Razvajeno civilizirano dete...
V glavi mi dozoreva knjiga. Kuharska knjiga, seveda. S kakšnim azijskim utrinkom, kakšno globoko mislijo ali dobrim štosom.
In na blogu bom izdajal skrivnosti.
Curry omaka iz jabolk
Tri dni štopanja brez hrane. Mazohistično se spominjam dobrot, ki smo jih jedli v Nodong-riju. Najbolj se mi cedijo sline, ko pomislim na curry omako s krompirjem, ki smo jo uporabljali kot preliv za riž. Instant zadeva iz vrečke, a meni neverjetno okusna, čeprav nikoli nisem bil hud curryfil.
Spet narabutam jabolk zvrhan koš... na pekočem soncu sedim ob cesti in glodam jabolka, gledam jabolka... hmm... to bi veljalo poskusiti! Ni bilo potrebno niti zapiska narediti, saj je recept tako preprost! Za dve osebi:
2 jabolki
2 krompirja
2 stroka česna
oljčno olje
sol
poper
curry
riž
Olupljena krompirja narežemo na kocke in ju le polovično skuhamo. Česen prepražimo na olju in dodamo na koščke narezani jabolki. Zalijemo z vodo in med dušenjem pogosto mešamo, da jabolka popolnoma razpadejo. Ko nastane kaša, dodamo sol, poper in curry po okusu (sam dam zvrhano jedilno žlico) ter odcejene kocke krompirja, ki se v jabolčni kaši skuhajo do konca. Prelijemo čez riž in uživamo!

Boleči spomini
He In ima deset let in pozimi razpokano kožo na rokah in licih. A se ne pritožuje nad mrazom. Pri obedu je, kot vsa družina, v bundi, peč je na drugem koncu prostora in toplota ne seže do mize. Pred vsakim obrokom sklene dlani v zahvalo in šele nato prime palčke na svoj poseben, otroški način.
Ima rožnato šolsko torbico, hlače in čevlje. Njena najljubša barva je rožnata. Z Japonske je dobila rožnato obleko in rožnate otroške hashi, palčke. Jedla bo izključno z njimi, nobene druge palčke niso več primerne zanjo.
Ponosno pokaže, kako ona meditira. Prekriža noge in zavzame popoln lotosov položaj, dlani si položi v naročje in palca sklene točno pred popkom. Je že odločena, v življenju bo ali slikarka ali pa budistična nuna.
Ko se vrnem z Japonske, mi najprej razmrši že tako skuštrane lase. Vajena me je s pobrito glavo, zato so njene prve besede "Tvoji lasje..." Šele nato me objame in zašepeta "Rada te imam". Tudi jaz jo imam rad, mojo princesko v rožnati obleki.