Popoldan nazaj v Charroux, čaka me Matthieu, pred par leti sva se spoznala, ko je bil v Sloveniji (in sabini podaril ananas). Med ostalimi trači izvem, da trenutno hodi s štirimi puncami, v paci ima peto in oko meče na šesto. Ah, ti Francozi: dekleta namreč vedo za ostale. Uspem spoznati samo dve. Do jutra spraznimo vse, kar ima doma alkoholnega, in tega ni malo. No, ostane še nekaj viskija. Naslednji dan piknikiramo ob reki. Pletena košara, buteljke, siri, baguette... nekaj časa poležavamo v travi, nato se odločimo, da je čas za bar. Cel popoldan pijuckamo rosé, da zvečer že komaj hodim in pri neki Angležinji zaspim kar na tleh, zbudijo me sredi noči, da odpujsamo k Mattjieuju in tam spraznimo gajbo piva. Zbudim se s tako krvoločnim mačkom kot že dolgo ne. Vsem se že malo meša, vino in pivo za zajtrk me spominja na Nagasaki.
Kardinalno napako storim, ko pride do nerazmevanja v angleščini in zadevo razložim v francoščini. Matthieu v hipu prenega govorit angleško, počasi še vsi ostali in glumijo Francoze - če govorim angleško, me "ne razumejo". Na njihovo veliko veselje se mukoma lomim s svojo francoščino in sem v kratkem zelo presenečen nad sabo. Nikoli si nisem predstavljal, da se še toliko spominjam iz šole. Nerodno mi preneha bit, ko mi karine pove, da je moja francoščina res šarmantna. Velikokrat sem slišal, da je francoščina romantičen in šarmanten jezik, da pa tujec tako govori? Seveda, mi razloži, šarmantna je moja izgovorjava, ker je zelo pravilna in ne maličim s kakšnim tujim naglasom. In še posebej šarmanten je bojda moj naglas - ki ga ni. Govorim šolsko francoščino, brez kakršnihkoli regionalizmov ali dialktalnih primesi - in tega se skorajda nikjer ne sliši. OK, bom špilal šarmantnega tujca.
Nič kaj šarmantnega ni naslednji dan na žurki pri klaviaturistki. S punco se selita v Pariz in imata izselitveni žur v spraznjenem stanovanju. Francosko pozdravljanje mi že preseda,ampak folk je jebeno vztrajen. Še zadnji, ki pridejo na žur, se objamejo in poljubčkajo s prav vsemi prisotnimi, ki jih ni malo. Zmanjka piva, prešaltam na belo, zmanjka belega grem na rdeče, zmanjka rdečega in Damien mi prinese rum, zmanjka ruma in šaltam na vodko, pijem celo pastisse (jebeni koromač) in bruham, nadaljujemo z absinthom in slivovko, med glasbo najdem Đinđi rinđi bubamaro in pa Mesečina in dretje prebuja sosede. Z Damienom skrbiva za trupla in greva spat, ko je sonce že visoko. Po prebujanju je vse upočasnjeno, izgovarjam se, da sem v zen transu in cel popoldan nepremično presedim na terasi. Zvečer gre bend snemat glasbo za nek film in šele opolnoči se s Karine opogumiva in greva na pivo. Dve, tri...
V soboto sem javim za pripravo večerje, moji korenčki v vinu so vedno zmagovalni adut. Naročim testenine, čeblo, korenje in steklenico slabega vina (brez heca, z najslabšim vinom se najbolje kuha). Antoine me zabodeno pogleda: Dag, v Franciji NI slabega vina. OK, najdite mi najcenejše. Ko odprem buteljko najcenejša vina in ga poskusim, me trese še nekaj minut. Ne, kje pa, v Franciji NI slabega vina... ma nemoj.
V nedeljo krenem na pot, brat od Karine gre z družino na pot in me popelje prvih nekaj stotin kilometrov, od Limogesa do Clermont-Ferranda. Po nekaj minutah štopanja mi ustavita Manu in Gwen (in nekajmesečni Basil) in me ne peljejo le do Lyona ampak kar v Grenoble in prespim pri njih. Po državni cesti odštopam v Chamberry, da bi od tam nadaljeval pot v Italijo, kakorkoli, ali Frejus ali Mont Blanc, vseeno mi je. Pridem v Chanberry in se mi kar skisa - ni teorije za najt kak štop plac. Ni in ni. Vzvratno štopam v Grenoble, a ni sreče. Rabutam jabolka in pešačim ponoči, ko mi sredi ničesar, med polji, ustavi avto. Nemalo sem šokiran, ko vidim, da mi je ustavila ženska, in to sama. Sredi noči. Če bi bil Matthieu bi najbrž hitro ugotovil, zakaj mi je ustavila, ker pa sem Dag samo delam statistike kdo ustavlja. V Grenoble pridem šele naslednji dopoldan, spet mi ustavljajo izključno same ženske, ki grejo v službo. Če bi bil Matthieu... pa sem Dag.
V Grenoblu izgubim kar nekaj ur za ogled vseh vhodov na avtocesto - ni šans, ni prostora za ustavit ali so hitrosti že prevelike. Popoldan sem na regionalni cesti za Briancon in štop steče kot po maslu, dobim več kratkih prevozov a nikjer ne čakam več kot 20 minut. Milina. Zaljubim se v francoske Alpe, pot je čudovita in zvečer sem že v Torinu. Do Cremone, za 200 in nekaj kilometrov, porabim reci in piši 4 (štiri) dni. Večino poti opravim s pomočjo Romunov - ustavijo obvezno. Na autogrillu pred Cremono se mi ob sončnem zahodu končno nasmehne sreča: romunski kamionist se zbudi in vidi mojo tablico "Venezia"; pove mi, da me sicer ne more peljat v Benetke, lahko pa me pusti na najbližjem autogrillu. Preveč sem navdušen in ne razmišljam. Kreneva, ko meni kapne: ma če ne ustaviš v Benetkah, greš mogoče do Trsta? Ne le do Trsta, kar v Romunijo. A mogoče preko Slovenije? Seveda... Naslednje jutro z Matejem pijem kavo v Mariboru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar