ponedeljek, 07. marec 2011

Breakfast at Misato's

V eni epizodi Evangeliona se je Shinji pritoževal, ker je Misato vsak zajtrk začela s pločevinko piva, nakar ga je poučila, da se pravi tradicionalni japonski zajtrk začne s sakejem. Shinji je v odgovor zamomljal, da je to bržkone tradicionalni zajtrk izključno pri njej.
V petek sva s Kwan Cholom zapustila najino gradbišče in se odpeljala k njemu domov, nekam v vukojebino, le kam pa drugam.

In sem spoznal še njegovo ženo in mlajšega sina. Med kuhanjem večerje - nič kaj nenavadnega, da so to bili spet špageti s korenčkom - mi je Kwan Chol asistiral in cel večer smo preživeli ob poslušanju klasične glasbe in pitju sladkih likerjev. Spanec me je premagal prvega in glasba me je zazibala v sen, prebudili pa so me prvi sončni žarki. Čeprav so vsi še spali, nisem hotel zamuditi trenutkov sončnega vzhoda, pohitel sem ven in butasto zrl v temačno obzorje. Sonce je bilo že visoko in je ravno pokukalo skozi luknjo v oblakih. Toliko o mojem ranem vstajanju. Že nekaj časa se kar ne morem naspat, najbrž poskušam nadoknadit zadnjih par let. Zadnji teden sem brez težav spal po deset ur vsako noč. In bi več, če me ne bi zbujali zjutraj.





Vseeno sem se sprehodil po okolici, po povratku pa se je iz hiše že slišalo nek sinfonični koncert in družina je veselo pripravljala zajtrk. Po vljudnih priklonih je Kim porinil proti meni kozarček in ga napolnil s sosedovim zvarkom, ki mu tu naivno rečejo vino. In "wine" tudi piše na steklenici, a kaj ko se v njej skriva čisto ta prava žganjica, ki v istrskih logih sliši na ime grappa in tukajšnja se ponaša s poštenimi dvainšestdesetimi procenti. Po jutru se dan pozna, a ne hvali dneva pred večerom. Kdo ve, kaj vse me še čaka!
Po zajtrku - ki ni bil sestavlje izključno iz grape, je bilo tudi kimčija in še marsičesa - dolg sprehod med riževimi polji in veliko volje za nič delat. Še skok v trgovino po olivno olje, uspem kupit baterije za fotoaparat in dobim sladoled. Za kosilo roštiljada in že med pripravljanjem roštilja se steklenice piv čudežno praznijo. Oblaki so se razkadili, kosilo na osončeni terasi je res prijetno. Kljub temu pa sonce ni dovolj močno, da bi segrelo pivo, kar je zelo v redu saj nam kar tekne.

Zdaj sem že malo zaskrbljen, kaj bo zvečer.
Pa da ne pozabim, saj najbrž sem edini, ki na veliko preklinja IBUS in si srčno želi nazaj SCIM, saj mi Linux preprosto ne dovoli več pisat v hangulu. In mi je dokaj sramotno vsakič ponovno zaganjat prenosnik v Windowse, kjer vse (ja, vse!) brezhibno deluje, tja od brežičnih omrežij pa do IME za korejščino. Po pretežno živčnem in besnem poskušanju, da bi usposobil hangul tipkovnico v Linuxu (ni šlo ne s podkupovanjem ne z grožnjami), sem po naključju naletel na priročno spletno mini aplikacijo, ki si jo imetnik Google računa doda v svoj domači www.google.com/ig - Korean Input Method. Kar je, kot pri vseh spletnih pripomočkih, najboljše, je dostop s kateregakoli računalnika. Poskusil sem najt kaj podobnega za moja niponofilska prijateljstva, a jih moram žal razočarat. Korejci smo spet en korak pred vami.
Nadaljujem dan kasneje, brez sumnikov. Vecerja ni bila nic grozovitnega, pravzaprav dolgocasna glede na pricakovanja ;-) Razumljivo, zjutraj sva ze dokaj zgodaj krenila na delovisce in uspesno dokoncala streho.



Za likof nama je ajuma pripravila poslastico...

Temu se tukaj rece 멍개. Ja, kar glej v kroznik, tam so tvoji bratje in sestre, ki jih bomo snedli.

Ampak presenecenjem ni in ni konca. Dobimo juhico, iz katere me pogleda nekaj... nekaj... nekaj takega:

In jaz naivno vprasam, kaj za ena morska bestija je to. Ajuma v smeh, pa ravno ti si dobil zelodec morske krastace... Dober tek!
Ampak brez prevajalnika bi se naprej zivel v nevednosti, kaj sem sploh jedel!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

STATISTIKA