petek, 04. marec 2011

Yeosu

Seoul sem zapustil že pred par dnevi. Malo bežim pred snegom, malo iščem priložnosti, predvsem spoznavam ljudi.
V ponedeljek popoldan sem po spletu pregledal vozne rede korejskih železnic in v torek zjutraj me je na Seoul Station deklica na okencu debelo geldala, zakaj tam kupujem vozovnico za vlak za Yeosu. Ker ne, od tu pa vlak za Yeosu sploh ne vozi, moram na Yoksam Station. Hm, kaj pa če jaz v Cheonanu presedam, kaj potem? A lahko kupim le vozovnico za direktni vlak? Ne, moje neznanje korejščine je še vedno preborno, da bi se z njo to pogovarjal, ampak če bi imel voljo štirih presedanj na podzemni, bi že bil na Yoksam Station, ne tukaj. V redu punca, imaš prav, daj mi torej vozovnico za Cheonan. Ne ne, od tukaj ne vozi vlak za Yeosu. Razumem, jaz bi šel samo v Cheonan, če mi blagovoliš storiti to uslugo. Ne ne, od tu ne vozi vlak za Yeosu.
Prav mi bodi, kaj pa sem tako zabit, da se še vedno nisem naučil dovolj jezika. zapustim vrsto, se postavim pred drugo okence in kupim vozovnico za Cheonan. Prišedši tja brez težav dobim vozovnico za Yeosu, ampak z opozorilom, da v Seongdaejonu presedam. Hm, mar nisem pred eno uro nekaj slišal kot da ne poznajo presedanj? Mogoče jih res ne. Pride vlak, direkt za Yeosu. Čemu naj bi torej presedal? Do Songdaejona preučujem svojo vozovnico, nakar se mi le posveti, da moram tam presedat na drug sedež, na srečo v istem vagonu.
Yeosu. O tem mestu sem že pisal pred dvemi leti. Tu me je burja tako prepihala, da le kaj. In ne vem zakaj sem bil presenečen, ko sem izstopil v vetrovni večer in veter ni pojenjal še do danes. Včasih piha z vzhoda, včasih z zahoda, ampak tu, ker so na koncu polotoka, vsakič začudeno rečejo: O, je začelo pihat z morja. Dobro jutro.
Pred leti sem za Yeosu zapisal, da je prežet z vonjem po ribah. A lahko uganete, kakšna je hrana? Ribe za zajtrk, za kosilo in za večerjo. In alge. Še kimči daja po morju oziroma po morskih sadežih. Ampak teta pri kateri živimo, res dobro kuha. Hranimo se kot pujsi, pa ne pri koritu niti ne s pomijami, ampak količinsko. Teta je.. kako bi se to reklo.. gostiteljica mojega gostitelja. Wwoofam pri enemu tesarju, ki je dograjuje hišo in v tem času živi pri njej. Jaz tudi. In čeprav že dva dni delam s cirkularko, lahko še vedno pokažem vseh pet prstov. Na vsaki roki.
Seveda so tukaj tudi tesarji čudaki. Mi je včeraj rekel, naj mu prinesem štiri plohe dva za šest. Ah, to so neki korejski plohi, mi bi temu rekli deskice, najdem štiri podobne in mu jih prinesem, pa ni bil nič kaj zadovoljen. Odnesem nazaj na kup, vzaemem meter in merim in merim, dva za šest ne najdem, pa če se na glavo postavim. Pa me on na glavo postavi, pozabi na metrični sistem, tu imamo colarce. In zdaj je redno na spisku, ob vsakem merjenju, preverjanje o enotah, ki naj bi veljale za ta dan.






Danes sva bila spet pridna in se nam popoldan ni dalo kaj preveč delat. Nič zato, ni nam bilo dolgčas, saj naju je teta povabila na izlet z ostrigami. Upam, da bo delo tu trajalo še dolgo.



5 komentarjev:

  1. Tip z zadnje fotke je isti Indjanc.

    OdgovoriIzbriši
  2. SPECIALNO!!! :D

    p.s. pridejo prav izkušje v gradbeništvu... hehehe

    OdgovoriIzbriši
  3. To z vozovnicami -take se običajno men dogajajo in me stanejo pol življenja -ti pa....verjetno ti ne pride do živega.

    Prste pa le čuvaj..........

    OdgovoriIzbriši
  4. is that oyster? it looks yummy...

    OdgovoriIzbriši
  5. Uči se, uči, da boš nad korejsko centralno postavil še tradicionalno kočo... v ŽIT pa lahko pošlješ članek kar od tam... ;-)

    OdgovoriIzbriši

STATISTIKA