Zapiranje vrat

Odkar sem zapustil Azijo, ti spisi izgubljajo svoj smisel. Sem upal, da ne bo tako, a sem se motil. Lahko bi kdo porekel, da sem se izpel - ni tako. Z lahkoto bi opisoval mistično razočaranje v Stonehengu ali kako sem lokalce podučil, da je v bitki pri Hastingsu William Pankrt dobil puščico v levo oko ne pa v desno in sem bil za nagrado popeljan do impozantenga Long Mana, v kredni hrib vrisane figure. Lahko bi porabil tono sarkazma ob opisovanju angleških voznikov, ki (za razliko od škotskih) ne samo, da ne ustavljajo ubogemu štoparju (=meni), ampak se celo izživljajo z obmetavanjem dotičnega s pločevinkami ali s pljuvanjem. Na srečo slabo ciljajo. Na srečo sem Anglijo pustil na oni strani kanala. Čaka me tretja noč zapored v dežju, a sem tokrat zaskvotiral garažo s traktorji in bom vsaj za silo suh. Zato tu pišem zaključek, seveda ni interneta, ampak je dan sončnega mrka na Japonskem. Happy endi so izključna domena fikcije, Azijski spisi pa so bili (ali so še vedno) del nekega resničnega življenja. In se končujejo v vlažni melanhoničnosti, da uporabim evfemizem.
So Long, and Thanks for All the Clicks
Dag, 22. julij 2009ss

Bangor

Why there are no Buddhist rhytm'n'blues bands?
Because Buddhists have no soul.

Na tem koncu sveta je štopanje bojda izumrlo. Zaradi vsesplošne paranoje, potencialni štoparji se bojijo voznikov, vozniki se bojijo štoparjev in vsi se imajo lepo v tem začaranem krogu sodobnega zaupanja in medsebojnih odnosov. Dobro zame. Štop seveda ni vedno idelen, na poti v Wales sem nekje po Glasgowu obtičal ponoči na pumpi, prespal in zjutraj še lep čas stegoval palec (še vedno mi je nenavadno štopat z levico), vsega skupaj na tej pumpi preživel 11 ur, nato je spet steklo in v Bangor sem prišel neverjetno hitro.
No, Glasgow ni nič kaj posebnega, čeprav ga Škoti silno hvalijo, golobi so taki kot po celem svetu, serejo na glavo tako navadnim smrtnikom kot (skoraj) nesmrtnim herojem...

In če se v Aziji lahko norčujemo iz njih Engrisha, se tukaj lahko iz... Itanglisha?

In spet lahko ugotovim, da so tukaj hipiji še kako živi in aktivni! Včeraj je imela komuna v bližini Bangorja "dan odprtih vrat" in kar neverjetno število obiskovalcev se je nabralo, se da sklepat tudi po improviziranem parkirišču na travniku.

Prodajalo se je svega i svačega, folk se je šetal, dan je bil čudovit, deca se je zabavala, kantavtorji so bolj ali manj uspešno brenkali na svoje kitare, harfistka je bila še najbolj uspešna (za moj okus)...









Ian se najbrž trudi prenest svoje vlomilsko znanje na sina.

Zvečer smo bili v hribih, Snowdonia, na večerji pri - seveda - starih hipijih, ki sta se ravno vrnila s Sejšelov in smo se basali s prekajeno sejšelsko mečarico in italijanskimi belimi vini. Eni stari hipiji so se res znašli! Na višini 600 čevljev je bilo že svinjsko mrzlo, razgled pa spet čudovit...


Delam z izvornimi welškimi jablanami in hruškami, primitivne sorte, ki sicer ne obrodijo sedemkilskih sadežev, ki se svetijo ponoči, so pa zato izjemno odporne na mraz in škodljivce. Ian plača 50 quids na dan, upam, da me bo rabil še dosti časa. Če ne - krizaaaaa! In najbrž vrnitev...ampak ne, to ni pravo razmišljanje. Vse se bo izteklo, kot se mora, se pravi v moje dobro! Folk, držte pesti, da se bo ta blog lahko nadaljeval s še bolj zabavnimi in norimi dogodivščinami...

Niyama

There is no reason to suppose that the world had a beggining at all. The idea that things must have a beggining is due to the poverty of our imagination.
Bertrand Russel

Obstajalo naj bi pet nivojev procesov (Niyama), tako na fizičnem kot duševnem nivoju (Utu Niyama, Bija Niyama, Kamma Niyama, Dhamma Niyama in Citta Niyama).
Kamma (=Karma) Niyama) je red dejanja in posledice, kar naj bi pomenilo, da željena in neželjena dejanja proizvedejo odgovarjajoče dobre in slabe rezultate oz. posledice.
Narada Thera pravi: "Tako gotovo kot voda vedno tvori vodoravno površino, tako Kamma, ko dobi priložnost, proizvede neizogibne posledice - ne kot nagrado ali kazen, temveč kot prirojeno nadaljevanje. Ta sosledica dejanja in posledice je naravna in nujna, kot pot sonca in lune, in je retributivni princip Kamme." (The Buddha and His Teachings, str. 345)
To me ne bega, vsaka religija ima svoj način za ovčice prepričat v svoja učenja, ki vedno vključuje korenček in palico. Kar me bega, je na strani 295 iste špehaste bukve, ki jo vlačim okoli sveta in jo prebiram celo na Škotskem: "(Buddhism)... is neither sceptical nor dogmatic." Ma ne me jebat? Kaj pa je pol dogma, če ne trditev, da nekaj JE ker jaz tako pravim? Očitno se moram še marsikaj naučit o dogmatizmu, pojma nimam kaj je to... Za nameček na isti strani doda še čudovito misel, namenjeno vsem, ki trdijo, da budizem ni religija: "In one sense Buddhism is not a religion, in another sense it is the religion of religions." Wow, kaj vse lahko pričaramo potem v duhu ne-dualnega gledanja na svet? Ni dobro, ni slabo, ni niti dobro in slabo... Ampak ko ti od vsega tega rata slabo, kako boš pogledal cepca, ki te hoče prepričat, da ti ni slabo?
Whatever, ko mi je takih branj rahlo čez glavo, si v žep vtaknem pomarančo in odpujsam čez hrib, pa čez drugega in tretjega, tudi četrti in peti sta nekje na poti, pa ovce in morje...













In zvečer vedno ostane Galley of Lorne, kjer samo moški del strežbe zna narisat deteljico na peno Guinnessa. In kjer se že praktično poznam z vsemi, vsaj na videz, z vsemi smo na "Hi there", ko se vidimo, pa čeprav so me eni zamešali za neko himalajsko ekspedicijo (WTF? to se tudi jaz sprašujem). V soboto pa... khm, vsi živahno poskočni okoli mene, kako da sem, kako gre, še eno rundo in take. WTF again? Saj je lepo živet med prijaznimi ljudmi, ampak preveč prijaznosti lahko škodi... Le kaj za vraga jih je pičilo? Pa ja niso tako banalni, da jih mikata dolgonogi devetnajstletni nemki, ki sta prišli z mano na pivo? E ja, bo že držalo, Lisa in Sielke sta kaj hitro postali atrakciji v pubu, če ne drugo žlampata pivo kot domačinki... v petek pa odhajata v London.


Kaj bo z mano? E, nimam pojma. Hočem kimči!!!!!!!

Še video

Untitled
Video sent by dagkleva

Problemi s tem dailiymotion... ampak tu je še video od sinoči, kvalieteta kot ponavadi, za pričarat vzdušje pa bo dovolj - bi se zavrteli?

Céilidh

Zen učitelj: Zapomni si, ti ne obstajaš!
Zen učenec: S kom to govoriš?

Pravi pravcati céilidh na vasi - jaz pa med povabljenci. Logično, saj so bili vabljeni vsi po vrsti in res je prišla skoraj cela vaška skupnost, ki sicer šteje okoli 400 duš. Sandy je praznoval 40. rojstni dan in je zrihtal plac (svojo štalo), ceilidh bend (Archie MacVicar Trio) in roštiljado. Drink in vso hrano (ki ni roštiljana) smo morali prinest sami. Pa naj še kdo reče, da Škoti niso škrti... No, roko na srce, napojit 400 Škotinj in Škotov je res hud zalogaj, tako da je to povsem razumljivo.
Proti večeru smo se začeli zbirat v Galley of Lorne pubu ("our local drinking den") in pivo je steklo v potokih. Po dveh rundah sem uvidel, da so domačini (in domačinke) v pitju kos vsakemu slovenskemu alkoholiku in se sprijaznil, da bom pač capljal za njimi.

Da ne bi kdo mislil, da je Brian tako grd, je samo žrtev zlobnih mušic (midgies) in roko ima še bolj zatečeno.
Štala za žurko, ki ni postala štala, vsaj do štirih zjutraj ne.

Ogenj in dim sta vsaj za silo odganjala mušice.

Žurke se je udeležilo res staro in mlado.

Kot sem se na Japonskem uspešno otresel udeležbe na karaokah, sem se tukaj upiral plesom, tudi ko so me skorjda rotili, naj odplešem njihov najenostavnejši ples. No, ko sem gledal ta njihov "najenostavnejši" ples, si nisem uspel predstavljat, kako izgleda kakšen zakompliciran. Je pa res, da je bilo med kakimi 50 poskakujočimi udeležnci le za peščico takih, ki so vedeli kako se plesu streže in so nekako vodili ostale, ki so se izključno zabavali (ali zmedeno tavali med soplesalci).






Archie je spokal svoj trio okoli enih zjutraj in na odru se je hitro pojavil DJ, ki je prisotne zazibal po "memory lane" z zvoki sedemdesetih, po sto letih sem slišal celo Meat Loaf... Alkohol je tekel v hudournikih, ampak v vsej množici sem videl le dva ali tri res totalno nabasane, da niso vedeli če se kilt nosi okoli riti ali okoli glave. Spoznal sem kopico ljudi, ki jih danes ne bom niti prepoznal, kaj šele, da bi si zapomnil imena; mičnih deklin je bilo bistveno več kot za vzorec, je pa žalostno, koliko jih ima težave z debelostjo - in tu ne mislim na take, ki imajo kako kilo preveč, ampak na take, ki bi morale skinit vsaj polovico svoje trenutne teže. Fish&chips prehranjevanje?

Okoli štirih zjutraj je vsaj polovica folka še vedno veseljačila, meni pa je bilo že dosti vsega, postalo je še bolj svetlo in odpujsal sem spancu naproti. S takim kažipotom se res ne moreš zgubit...

Argyll

Zen učenec: "Učitelj, v čem je smisel vsega?"
Zen učitelj: "Tisti drog tam."
Zen učenec: "Ne razumem."
Zen učitelj: "Jaz niti. Ampak sliši se zelo zennish, mar ne?"

V Obanu sem se naspal kljub kratkim nočem. Hostel - katastrofa. Najbrž ker sem razvajen iz Azije, vsaj glede sezuvanja in posledične čistoče prostorov, da o brezplačnem brezžičnem interentu niti ne govorimo... Je pa bila ena točka v hostlu, kjer se je vsake toliko pojavil signal, tokrat res brezplačnega signala - hostel je namreč imel "free wi-fi access" ki ga moraš plačat - iz pristanišča. Jakost signala je zelo nihala, nekako v skladu s smerjo vetra... No, v tem kotičku je miza in na mizi revija za kolesarje, ampak kot bi bila meni podtaknjena... pa naj še kdo reče, da ni še nikoli slišal za Slovenijo!

Japonska lekcija je uporabna tudi tukaj. Tesco ponuja adapter "continent-UK" za 5 funtov, metrski podaljšek pa za funt in nekaj penijev. Odločitev ni težka in že sem priklopljen na angleško... pardon, škotsko električno omrežje.

Čudaški smisel za humor ali nenavadno vzpodbujanje teka?

Oban v ponedeljek

Oban v torek, posijalo je sonce, slišala sva se z Ianom in odštopal sem v Ardfern.

Ardfern Organics, prijeten, zakoten in od sveta odrezan kotiček...

...kjer naredim par korakov, da utrgam svežo meto in si skuham čaj; nekaj korakov več do rukole, paradižnika, česna, rdeče pesice, fižoletov itd za kosilo... Kot pravita Gen in Alex: To je prednost pridelave, ko nabereš najlepše zelenjave si mirno rečeš, da kupci tega ne znajo cenit in poješ sam. Po malem eksperimentiram in zdaj bom kavoljubcem izdal eno skrivnost: prav v tem trenutku pijem kavo z meto. Izjemno prijetno! Kavo pijem še vedno v obscenih količinah, tako da sem v dva deci kave dal dva lista mete in mleko povrh sploh ni odveč. Priporočam. Še prej pa sem si pripravil pomarančno metin čaj - žlico domače pomarančne marmelade raztopil v vreli vodi in dodal meto. Počakaj, da se fajn shladi (ali dodaj led, jaz ga nimam) in se odžejaj po takem sprehodu, kot sem si ga privoščil danes navsezgodaj po okoliških hribih...














Vem, da je ta fotka čisto zanič, ampak da ne slikam samo oblačnih večerov... posneto pred 2 dnevi ob 21.45...