torek, 13. oktober 2009

Kimčijota

Obisk iz Koreje je odpujsal, bolje rečeno odgrčil (v Grčijo, pač). Nič manj kot jaz je bil presenečen, ko sva ob obisku Postojnske jame dobila zloženko v korejščini... meni so jo hoteli podtaknit v nekem nerazumljivem podalpskem jeziku, pa sem se hitro uprl, da jaz žal ne znam slovensko in naj dajo tudi meni tako lepo korejsko zloženko. Moj kimči je doživel (in preživel) kritiko da je "overdone" - jasno, a kaj ko nimam hladilnika! Kljub temu ga je jedel trikrat dnevno. Malce več težav je bilo z rižem. Prvi dan njegovega obiska sva obiskala Istranovo in v jedilnem listu je zasledil "risotto" (z radičem) in vprašal, če je to riž.
"Je, ampak ne tak, kot si ga ti predstavljaš."
"Ni važno, ni važno, tako pogrešam riž!" (V Evropi je skoraj en mesec)
Pa dobi on svojo rižoto z radičem in nekam žalostno gleda v krožnik: "Ja kaj pa je to?"
"To je tvoj riž."
"O ne, to pa že ni riž!"
Vseeno je pojedel, za tolažbo pa smo že naslednji dan viseli v kitajski restavraciji, kjer smo dobili nekaj, kar je res bilo podobno rižu.
Zanimivo, kaj mu je bilo najbolj všeč v Sloveniji (obiskali pa smo že omenjene jame, Ljubljano, Maribor, Trojanske krofe, Dragonjo, Socerb, Padno, Gažon, Koper, Sečovlje in Strunjan): na strunjanski plaži sva pila kavo in gledala morje in nikakor ga nisem mogel odvleč stran. To je bilo drugi dan in Slovenije ni videl še čisto nič, a je prepričano zatrdil, da je Slovenija lepša od Koreje. Zahvalil sem se za vljudnost in ga napizdil ko otroka, naj ne klobasa neumnosti.




Kot kaže se je včeraj dokončno končalo poletje. Mrzel in vlažen in vetroven dan... le kaj bi počel? Lahko bi kaj skuhal... sprva sem hotel naredit kimčoto, pa so ob omembi vsi pomislili, da gre za rižoto s kimčijem; tako je nastala kimčijota in požrl sem jo že cel lonec.

Kimčijota

Bolj preprosto kot tako... vzamem svoj priljubljeni recept za joto (od mame) in namesto kislega zelja ali repe uporabim kimči, vse ostalo delam nespremenjeno. mesojedci lahko dopustijo, da v kimčijoto stopi prasec, brezmesni pa lahko dodajo dimljen tofu...

petek, 9. oktober 2009

Gobe z bučnim pirejem

Gobe z bučnim pirejem

jurčki, grive (znane kot medvedje šape ali tačke)
buča
korenje
krompir
sol, poper, lovor, česen, oljčno olje

Jurčke in grive popražim na oljčnem olju, solim jih šele, ko so pripravljeni. Vsi sicer svetujejo grive pred kakršnokoli rabo prekuhavati in vodo odlivati... mojemu načinu sledite na lastno odgovornost. (PS: ta obrok sem pojedel pred dobrim tednom, še vedno sem živ)
Za pire: korenje, krompir in bučo (v razmerju 1:1:1) narežem na majhne koščke in kuham v slani vodi. Vodi dodam tudi strok česna in lovorov list. Ko so koščki mehki, odlijem vodo in odstranim lovor in česen. Pustim, da voda odteka precej časa, ker se rada zadrži v buči. Zmes zalijem s svežim oljčnim oljem, izdatno popopram in pretlačim.

sreda, 30. september 2009

Škarje v kuhinji

Enkrat sem zapisal, da je edini pravi kulturni šok zame bil - škarje v kuhinji. Za rezanje mesa, kimčija in ostalih zelenjav... Mislil sem, da se na kaj takega ne bom nikoli navadil, a sem bil - kot ponavadi - v popolni zmoti. Samo nekajkrat sem med kuhanjem pomislil, koliko lažje bi bilo to ali ono razrezat s škarjami namesto z nožem. In škarje že visijo med ostalimi kuhinjskimi pripomočki.
Za buče so bile škarje neuporabne, je kar prav prišel ta velik zelenjavni nož.
Buče v paradižnikovi omaki
buča
oljčno olje
čebula
paradižnikova omaka
sol
poper
lovorov list
Količine? Po želji ;-)
Bučo olupim in izkoščičim in narežem na kocke. Na olju popražim narezano čebulo in dodam bučne kocke. Ko se za silo zmehčajo, dodam paradižnikovo omako domače pridelave, ampak najbrž je dobra tudi sosedova, in lovorov list.


Pred par dnevi sem bil na jurčkanju v Krmi, danes grem ponovno. No, takih prizorov pa res ni v Koreji...


In ne, takih gob nisem nabiral, le slikal sem jih

In še pogled na talno gretje, skrivnosti ne nameravam izdajat...

sreda, 23. september 2009

Hrana, hrana...

Kimči je - končno! - uspel. Mi je malce nerodno priznat, da šele v tretje. Ampak zdaj je res ta pravi, skoraj tak kot od mame. Za nianso bolj pekoč, ampak saj je namen kimčija bit pekoč, mar ne?
Recepti se mi razmnožujejo s celično delitvijo... zdaj se moram naučit delat buče, ampak o tem kdaj drugič, za danes dva druga recepta.

Špinača s kolerabo in sezamom
500g špinače
manjša koleraba
česen
sezam
sol
oljčno olje
Špinačo poparim v obilici slanega kropa, odcedim in ožamem, stisnem v kepo in narežem na tanke trakove.
Na vročem olju popražim nasekljan česen in na tanke koščke narezano kolerabo. Ko koleraba zarumeni, dodam špinačo in sezamova semena in kuham še 5 minut.



Špageti s tofujem
100g špagetov
100g tofuja
100g oliv
sol
česen
pekoč feferon
oljčno olje
Špagete skuhamo kot smo jih vajeni. Taki so nam najboljši, ponavadi.
Na vročem olju popražimo česen in dodamo olive, tofu in feferon. Pražimo dokler tofu ne porumeni in zmešamo s špageti.
Trik: tofu je za ta recept veliko bolj primeren, če ga dan prej damo v slanico skupaj z olivami.

nedelja, 6. september 2009

Miniature s podzemne

Olive se ne vozi s podzemno zgodaj zjutraj. Olive tudi ni njeno pravo ime. Ima lepo korejsko ime, a se ji zdi, da se ne sklada z njenimi pobeljenimi lasmi. Lasti si hostel, kjer se lahko vsakodnevno druži s tujci in se pogovarja o tuji glasbi in tujih filmih. Odločno premajhne prsi se skladajo z otroškim obrazom, a oči se ji vse prej kot otroško svetijo, ko se pogovarja z dolgolasim turškim študentom.
Nizozemec Tim se zgodaj zjutraj odpravlja na izlet v demilitarizirano območje med Korejama. Z modrimi očmi opreza za korejskimi nasmehi in dekolteji. Nekateri se ob temu skrijejo, drugi postavijo še bolj na ogled. Neka babica ga zagrabi za rit. Kasneje bo v šali povedal, da bo ostal travmatiziran celo življenje. Gotovo pogreša svojo sonarodnjakinjo, manekenko, ki jo je zapeljal v Nagasakiju.
Starejši možakar prodaja drobnarije. Ponošena obleka in njegovo delo izdajata socialno stisko. V vagon privihra mljaši prodajalec krame na podzemni, konkurent, in mu razmeče prodajne artikle. Rokavice, cenene okraske in plastične igrače. Nihče ne vidi ničesar, takšne patetične scene spadajo zgolj na filmsko platno. In ob gledanju filma so vsi ganjeni nad krutim življenjem.
Goreč krščanski prozelit ni ganjen, ko mu zahodnjak pokaže malo, budistični rožni venec. Ne gre mu v glavo, kako je lahko budist nekdo, ki prihaja s konca sveta z večinskim krščanskim življem. Dejstvo, da je sam kristjan v zgodovinsko budistični deželi, zanj ni nikakršen protiargument. Edina rešitev pred njim je beg, a do naslednje postaje je še daleč. Neutrudno bo skušal zablodelo ovčico popeljati nazaj v čredo.
Rdečelasi Američan se priduša, da nima niti kaplje irske krvi, ob tem pa radodarno deli jutranje sladkarije, Dunkin Donuts, s sogovornikom, ki ga prvič vidi.
Sedemnajstletni mladenič je začuden, kako je lahko nekdo na deževen dan v Seulu brez dežnika. Trikrat mora ponoviti: V Seulu si. Kje imaš dežnik? želi si postat simultani prevajalec. Ima prijeten britanski naglas, gotovo mu bo uspelo.
Starejši gospod me pocuka za rokav: Do katere postaje greš? Sadang. Dolga vožnja, sedi tukaj. O, ne, ni govora, ne morem prevzet sedeža starejšemu. Nahrbtnik zgleda težek in, ker sem starejši, me moraš ubogat. Kaj mi drugega preostane? Sedim med telefonskimi pogovori, i-podi in predvajalniki vseh vrst. Bulim v tla ali skozi okno ali oprezam za nasmehi in dekolteji. Prodajam cenene drobnarije in jih razmečem, odhajam v službo ali domov, čakam, da izstopim na postaji, kjer resničnost ni več pomembna. (Soul, junij 2009)

Gažon, september 2009
Včeraj je bil prvi dan, odkar sem prišel v Slovenijo, ko se je dalo normalno dihat. In sem začel z izkopavanji, ne arheološkimi ampak grelnimi. Nečak mi je na vsak način želel zrihtat kakšnega manjšega kopača, ki bi delo opravil v nekaj minutah. Na koncu se je moral sprijaznit z mojo trmo in lastno jezo ter užaljenostjo. Delo se bo vršilo ročno. Veš, mi Azijci si vzamemo čas za takšne stvari, sem mu razložil. Mi je sicer pribil nazaj, da - vsaj zaenkrat - še vedno zgledam kot belec, je pa vsaj sprejel moj "azijski duh".


Peresniki s cvetačo (seveda za 1 osebo)
1/4 cvetače
1 paradižnik
sušen vložen paradižnik
čebula
sol, poper, olivno olje
peresniki (ali kakšna druga pašta)

Čebulo prepražim na vročem olju in dodam na koščke narezano cvetačo, paradižnike in suhe vložene paradižnike. Solim in popram. Kuham toliko časa, da paradižnik razpade, cvetača pa ostane še hrustljava. To je to.


No, če pa slučajno koga zanima v kakšni kuhinji po novem obratujem...

sobota, 29. avgust 2009

Iz dneva v dan, iz noči v noč

V torek zjutraj sem se zbudil še bolj zgodaj kot običajno. Prekladal sem se sem ter tja, brez prave volje za karkoli. Dela pa ogromno. In sem se - po kdo ve koliko časa - odločil za krvodajalsko. Na transfuzijski v izolski bolnici sem bil že pred sedmo in sem čakal kot bebec do 7.30, spumpal tistega pol litra krvi, preskočil klobaso in se odpravil proti Sečovljam, ko je zazvonil telefon. Brez jasnovidnosti sem zaslutil, zakaj me brat kliče ob taki zgodnji uri. Kljub temu nisem razumel niti besede, kaj mi govori - najbrž nisem hotel razumet. Trikrat je moral ponovit.
V trenutku smrti očetu ne bi mogel bit bliže, ob sedmih zjutraj ne dovolijo obiskov.
V tej situaciji mi je še bolj žal, da nismo v Koreji. Tam namreč pokojnega pokopljejo na svojo zemljo, kdor jo seveda ima. Na lepe lokacije v hribih, v gozdovih - in ob poljih, ki jih je umrli imel najraje. Vem, kje bi naš nono najraje imel gomilo. Pod katero figo.
Danes zjutraj sem nabiral njegove fige in jih raznosil družini. Mama jih bo pojedla, konjada bo naredila marmelado. V zameno za fige mi je dala paradižnike. Vlagal bom sušene. V domače - družinsko - oljčno olje.
Kimči se dela v bratovi kleti, starejši nečak komaj čaka, da bo gotov. Pravi, da mu ful diši. Upam, da bo kimči uspel. Zaradi nečaka.
Mazohistično sem si sprintal sliko iz templja Woljeong sa, kjer sva bila s He In na izletu (tam me je okarala, ker sem se pozabil prikolnit demonom, ki varujejo tempelj).

Zdaj je med nama cel planet, ne le deblo.
In spomini so zalaufali. Kako je bila vesela, kadar sem ji skuhal ramyon. S kakšnim veseljem ga je pojedla! In to popolnoma iskreno - ko sem enkrat zajebal čačangmyon, ga ni hotela jest.

In sem si tako zaželel shim ramyon... Komur se ne da brat celega članka na wiki:
In 1958, instant noodles were invented by the late Momofuku Ando, the Taiwanese-Japanese founder and chairman of Nissin Foods. Named the greatest Japanese invention of the 20th century in a Japanese poll, instant ramen allowed anyone to make this dish simply by adding boiling water.
Beginning in the 1980s, ramen became a Japanese cultural icon and was studied from many perspectives. At the same time, local varieties of ramen were hitting the national market and could even be ordered by their regional names. A ramen museum opened in Yokohama in 1994.

In sem si kupil noodlse, pa čeprav kitajske. Mater, korejskega pa se razen avtov in monitorjev tukaj ne da dobit nič drugega?
In nastala je mediteransko - azijska juha.

Za eno osebo (večinoma pač kuham le zase...):
1 manjši paradižnik (pelat)
1 majhna čebula
1 majhen korenček
(kako sem skromen, vse je majhno...)
pol pesti mlade koruze
nekaj listov peteršilja
ingver
pekoč feferonček (po želji, ni nujno)
sol, poper, lovor, rožmarin, origano, oljčno olje
instant noodlsi

V 1 liter vode na koščke narežem paradižnik, čebulo in korenček, naribam za pridih ingverja, dodam koruzo, peteršilj, lovorov list, malo rožmarina ter origana, feferon in nekaj kapljic olja. Še sol in poper in kuham, dokler ne izhlapi polovica vode. Nato vkuham noodlse, ki so nared v nekaj minutah, običajno treh. Sicer pa piše na vrečki.

맛있어요 !

torek, 25. avgust 2009

Kleva Rozarij Peter (22.4.1934 - 25.8.2009)

Srečno pot, očka!
Ne znam kad i ne znam gdje
ići ćemo istom stranom ulice...
U svjetu tajni, mi nismo sami...


Namo Amithaba! Namo Amithaba! Namo Amithaba!

ponedeljek, 24. avgust 2009

Tipična dobrodošlica?

Če bi hoteli ribo poučiti, da je voda sestavljena iz dveh delov vodika in enega dela kisika, bi umrla od smeha.
Al Chuang-Liang Huang

Kakšna dobrodošlica? Ja taka tipična zahodnjaška, evropska ali pa slovenska... Portugalsko zastavo, ki je označevala figo ob poti na njivo, so spizdili po treh dneh. Bravo. In potem mi bo še kdo solil pamet, da kaj rinem nazaj na one čudne konce sveta? Bodimo resni. Imam težave z zaklepanjem avta in puščanjem stvari vsepovsod.
Ampak prijatelji se pa izkažejo. Sinoči me je obiskal Dejan in mi prinesel prekrasno darilo, korejsko zastavo. Resnično ganljivo, za nekaj hipov sem odvrgel ves svoj sarkazem.
Aja, sem upošteval bratov nasvet in menjal njivo. Prostorsko sicer ni primerljiva, je pa bistveno lažje kar se dostopnosti tiče. Mi je rahlo dopizdilo nošenje vode v breg. Razvajeno civilizirano dete...
V glavi mi dozoreva knjiga. Kuharska knjiga, seveda. S kakšnim azijskim utrinkom, kakšno globoko mislijo ali dobrim štosom.
In na blogu bom izdajal skrivnosti.
Curry omaka iz jabolk
Tri dni štopanja brez hrane. Mazohistično se spominjam dobrot, ki smo jih jedli v Nodong-riju. Najbolj se mi cedijo sline, ko pomislim na curry omako s krompirjem, ki smo jo uporabljali kot preliv za riž. Instant zadeva iz vrečke, a meni neverjetno okusna, čeprav nikoli nisem bil hud curryfil.
Spet narabutam jabolk zvrhan koš... na pekočem soncu sedim ob cesti in glodam jabolka, gledam jabolka... hmm... to bi veljalo poskusiti! Ni bilo potrebno niti zapiska narediti, saj je recept tako preprost! Za dve osebi:
2 jabolki
2 krompirja
2 stroka česna
oljčno olje
sol
poper
curry
riž
Olupljena krompirja narežemo na kocke in ju le polovično skuhamo. Česen prepražimo na olju in dodamo na koščke narezani jabolki. Zalijemo z vodo in med dušenjem pogosto mešamo, da jabolka popolnoma razpadejo. Ko nastane kaša, dodamo sol, poper in curry po okusu (sam dam zvrhano jedilno žlico) ter odcejene kocke krompirja, ki se v jabolčni kaši skuhajo do konca. Prelijemo čez riž in uživamo!

Boleči spomini
He In ima deset let in pozimi razpokano kožo na rokah in licih. A se ne pritožuje nad mrazom. Pri obedu je, kot vsa družina, v bundi, peč je na drugem koncu prostora in toplota ne seže do mize. Pred vsakim obrokom sklene dlani v zahvalo in šele nato prime palčke na svoj poseben, otroški način.
Ima rožnato šolsko torbico, hlače in čevlje. Njena najljubša barva je rožnata. Z Japonske je dobila rožnato obleko in rožnate otroške hashi, palčke. Jedla bo izključno z njimi, nobene druge palčke niso več primerne zanjo.
Ponosno pokaže, kako ona meditira. Prekriža noge in zavzame popoln lotosov položaj, dlani si položi v naročje in palca sklene točno pred popkom. Je že odločena, v življenju bo ali slikarka ali pa budistična nuna.
Ko se vrnem z Japonske, mi najprej razmrši že tako skuštrane lase. Vajena me je s pobrito glavo, zato so njene prve besede "Tvoji lasje..." Šele nato me objame in zašepeta "Rada te imam". Tudi jaz jo imam rad, mojo princesko v rožnati obleki.

sobota, 15. avgust 2009

King Ferus


Ferus Mustafov je sinoči nastopil v Izoli. Sem si privoščil obisk,še najbolj zato, ker ga je ozvočeval Trooly. Ferus - svaka mu čast - je še vedno King ciganske glasbe. Se pa vidi, da je zvezda. Zvezda v zatonu, najbrž. Zvezda - ker je bilo njegovega virtuoznega razkazovanja le ščepec. Samo nekaj trenutkov si je vzel za sočasno pihanje v klarinet in saksofon. V zatonu - hja, ker je sploh prišel v Izolo...
Kakorkoli, glasba mi je vsaj za kratek čas razkadila oblake in razvedrila dan. Zaradi glasbe sem tudi prenesel množico okoli sebe. Ne maram imet ljudi okoli sebe. Nikoli jih nisem posebno maral, zdaj se samo stopnjuje. (Da ne bo pomote: vesel sem snidenja s prijatelji.) Zato sem se kratko malo naselil na bratovi njivi na Gažonu. Si postavil šotor, pravzaprav dva. Brez vode in elektrike a v - ironično - dometu dveh dostopnih točk alterneta. Si bom moral omislit kakšne sončne celice za netbook. Ko se zjutraj zbudim, gledam srne, kako se sprehajajo po oljčniku. Vem, da bi jih moral odgnat z nive, a mi ni do tega. Jih raje gledam, v tišini zarje. In premlevam. Moj odhod je bila najpametnejša odločitev v življenju. Kot sem že napisal: zdaj vem, kam spadam. Prvič v življenju imam resnično trden cilj, za katerega sem pripravljen storiti karkoli. Čim rešim tukajšnje težave - kar ne bo ravno lahko in kratko - bom odfrčal nazaj domov. Kjer je pravi dom. Kjer je kimči.
Naslednji teden dam delat kimči. Ene skrbi, da je prevroče za kaj takega. Hehe, ma je bil Tata Dag v Koreji in ga je Nandida (jupi, je noseča, He In bo dobila bratca ali sestrico!) naučila, kaj storiti, da kimčiju ni prevroče ali prehladno... V ta namen sem nabavil 50 litrsko posodo. Javim, ko bo pripravljen.
Se je komu že zgodilo, da je nekaj rabil in, ko je to glasno omenil, je 99% znancev zastokalo: Pizda, kaj nisi prej povedal ki sem lih včeraj to dal/prodal/vrgel stran...
Meni se to dogaja kronično. Zato zdaj zatežim vsakemu, ki ga srečam, in bom zatežil še tukaj. V končni fazi vas je kar nekaj, ki to bere...
Kot rečeno, sem se naselil v šotoru. In mislim tam ostat ves čas bivanja v Sloveniji. Sem sicer nor, nisem pa bedak in ne nameravam v šotoru preživet zime. Načrtujem hiško, sicer bolj barako, miniaturnih dimenzij, tako da bo celo legalna glede na površino njive. Rabim les. Ima kdo kake tramove, deske, karkoli? Pridem iskat. Aja, pa kak star plinski štedilnik vzamem z veseljem. Saj se bom spomnil še česa... lahko pa me spomni kdo drug.
Najbolj zabavno bo delanje korejskega talnega gretja. Sonbop mi je pokazal načrte in maketo. Če mi bo uspelo, bom objavil načrte. A le, če bo uspelo, nočem blamaže.
Vesel sem obiskov. Če kdo nima kaj pametnega počet, naj se zapelje po stari šmarski cesti. Nekje pod Gažonom bo zagledal ob cesti črno Opel Astro. Na drugi strani ceste pa figo, na kateri visi portugalska zastava. Jebat ga, nimam korejske. Tam rini navkreber, v klanec, ki jemlje sapo. Če ti bo hudo, pomisli name, kako nosim gor kante z vodo, in boš kar poletel.
Pa še to, fuck privacy, tako je najlažje: imam novo tel.številko, tu pa tam sem dosegljiv na 030 399 556.

petek, 14. avgust 2009

Nori teden Francije

Jean-Louis je veliki fan Balkana in do 3h zjutraj nakladamo v srbščini in se zalivamo s francosko slivovko. Naslednji dan zamudi na nastop, Antoine pove, da je to absolutno prvič v življenju da je fotr karkoli zamudil. Očitno imam slab vpliv na okolico. Zvečer ima Antoineov band Idiogram koncert na neki žurki. Hipoma se sprijateljim z basistom Damienom, trodelno omaro, bolj podobno medvedu kot človeku, a kot to gre ponavadi: najbolj nežna in sramežljiva duša, kar jih poznam. Po nekaj potokih vina obsediva ob skledi, polni tekoče belgijske čokolade in pridno pomakava prste. Na mizi je tudi pladenj oglodanih ribjih kosti. Damien poskusi duhovičiti: "Ribje glave s čokolado so naša lokalna specialiteta." A res? Pograbim najbližjo ribjo glavo, Damienu re na smeh. Pomočim jo v čokoladi in Damienu zamira smeh, ko spoznava, da se ne šalim. Ko jo pojem, se drži kislo, kot bi jo on pojedel. "It was a joke," razloži. Debelo ga pogledam in se čudim in ne morem prehvaliti njihove lokalne specialitete. Kljub temu je ne poskusi. Sonce vzide, vsi spijo, midva imava še marsikaj za premlet. O ribah ne govoriva več. Fotoaparat mi pade iz rok in preneha z delovanjem. Škoda.





Popoldan nazaj v Charroux, čaka me Matthieu, pred par leti sva se spoznala, ko je bil v Sloveniji (in sabini podaril ananas). Med ostalimi trači izvem, da trenutno hodi s štirimi puncami, v paci ima peto in oko meče na šesto. Ah, ti Francozi: dekleta namreč vedo za ostale. Uspem spoznati samo dve. Do jutra spraznimo vse, kar ima doma alkoholnega, in tega ni malo. No, ostane še nekaj viskija. Naslednji dan piknikiramo ob reki. Pletena košara, buteljke, siri, baguette... nekaj časa poležavamo v travi, nato se odločimo, da je čas za bar. Cel popoldan pijuckamo rosé, da zvečer že komaj hodim in pri neki Angležinji zaspim kar na tleh, zbudijo me sredi noči, da odpujsamo k Mattjieuju in tam spraznimo gajbo piva. Zbudim se s tako krvoločnim mačkom kot že dolgo ne. Vsem se že malo meša, vino in pivo za zajtrk me spominja na Nagasaki.


Kardinalno napako storim, ko pride do nerazmevanja v angleščini in zadevo razložim v francoščini. Matthieu v hipu prenega govorit angleško, počasi še vsi ostali in glumijo Francoze - če govorim angleško, me "ne razumejo". Na njihovo veliko veselje se mukoma lomim s svojo francoščino in sem v kratkem zelo presenečen nad sabo. Nikoli si nisem predstavljal, da se še toliko spominjam iz šole. Nerodno mi preneha bit, ko mi karine pove, da je moja francoščina res šarmantna. Velikokrat sem slišal, da je francoščina romantičen in šarmanten jezik, da pa tujec tako govori? Seveda, mi razloži, šarmantna je moja izgovorjava, ker je zelo pravilna in ne maličim s kakšnim tujim naglasom. In še posebej šarmanten je bojda moj naglas - ki ga ni. Govorim šolsko francoščino, brez kakršnihkoli regionalizmov ali dialktalnih primesi - in tega se skorajda nikjer ne sliši. OK, bom špilal šarmantnega tujca.
Nič kaj šarmantnega ni naslednji dan na žurki pri klaviaturistki. S punco se selita v Pariz in imata izselitveni žur v spraznjenem stanovanju. Francosko pozdravljanje mi že preseda,ampak folk je jebeno vztrajen. Še zadnji, ki pridejo na žur, se objamejo in poljubčkajo s prav vsemi prisotnimi, ki jih ni malo. Zmanjka piva, prešaltam na belo, zmanjka belega grem na rdeče, zmanjka rdečega in Damien mi prinese rum, zmanjka ruma in šaltam na vodko, pijem celo pastisse (jebeni koromač) in bruham, nadaljujemo z absinthom in slivovko, med glasbo najdem Đinđi rinđi bubamaro in pa Mesečina in dretje prebuja sosede. Z Damienom skrbiva za trupla in greva spat, ko je sonce že visoko. Po prebujanju je vse upočasnjeno, izgovarjam se, da sem v zen transu in cel popoldan nepremično presedim na terasi. Zvečer gre bend snemat glasbo za nek film in šele opolnoči se s Karine opogumiva in greva na pivo. Dve, tri...
V soboto sem javim za pripravo večerje, moji korenčki v vinu so vedno zmagovalni adut. Naročim testenine, čeblo, korenje in steklenico slabega vina (brez heca, z najslabšim vinom se najbolje kuha). Antoine me zabodeno pogleda: Dag, v Franciji NI slabega vina. OK, najdite mi najcenejše. Ko odprem buteljko najcenejša vina in ga poskusim, me trese še nekaj minut. Ne, kje pa, v Franciji NI slabega vina... ma nemoj.
V nedeljo krenem na pot, brat od Karine gre z družino na pot in me popelje prvih nekaj stotin kilometrov, od Limogesa do Clermont-Ferranda. Po nekaj minutah štopanja mi ustavita Manu in Gwen (in nekajmesečni Basil) in me ne peljejo le do Lyona ampak kar v Grenoble in prespim pri njih. Po državni cesti odštopam v Chamberry, da bi od tam nadaljeval pot v Italijo, kakorkoli, ali Frejus ali Mont Blanc, vseeno mi je. Pridem v Chanberry in se mi kar skisa - ni teorije za najt kak štop plac. Ni in ni. Vzvratno štopam v Grenoble, a ni sreče. Rabutam jabolka in pešačim ponoči, ko mi sredi ničesar, med polji, ustavi avto. Nemalo sem šokiran, ko vidim, da mi je ustavila ženska, in to sama. Sredi noči. Če bi bil Matthieu bi najbrž hitro ugotovil, zakaj mi je ustavila, ker pa sem Dag samo delam statistike kdo ustavlja. V Grenoble pridem šele naslednji dopoldan, spet mi ustavljajo izključno same ženske, ki grejo v službo. Če bi bil Matthieu... pa sem Dag.
V Grenoblu izgubim kar nekaj ur za ogled vseh vhodov na avtocesto - ni šans, ni prostora za ustavit ali so hitrosti že prevelike. Popoldan sem na regionalni cesti za Briancon in štop steče kot po maslu, dobim več kratkih prevozov a nikjer ne čakam več kot 20 minut. Milina. Zaljubim se v francoske Alpe, pot je čudovita in zvečer sem že v Torinu. Do Cremone, za 200 in nekaj kilometrov, porabim reci in piši 4 (štiri) dni. Večino poti opravim s pomočjo Romunov - ustavijo obvezno. Na autogrillu pred Cremono se mi ob sončnem zahodu končno nasmehne sreča: romunski kamionist se zbudi in vidi mojo tablico "Venezia"; pove mi, da me sicer ne more peljat v Benetke, lahko pa me pusti na najbližjem autogrillu. Preveč sem navdušen in ne razmišljam. Kreneva, ko meni kapne: ma če ne ustaviš v Benetkah, greš mogoče do Trsta? Ne le do Trsta, kar v Romunijo. A mogoče preko Slovenije? Seveda... Naslednje jutro z Matejem pijem kavo v Mariboru.

torek, 11. avgust 2009

Francija!

Najprej pa nekaj razlag. Zakaj sem s tako naglico zapustil Korejo in zakaj so geografske lokacije vedno bližje Sloveniji? Zelo preprosto: finančna situacija ne dovoli drugače. Odškodnine po nesreči sem prejelo bajno vsoto 1300 eur - jasno sem računal na kak zajetnejši znesek, ki bi omogočil lagodno odplačevanje kreditov. Tako pa... banka zahteva svoje. Poskusil sem v UK, pa ni bilo nič kaj pametnega in sem se odločil, da če sprejmem kakršnokoli suženjsko delo, to raje naredim v Sloveniji. That's all. V Sloveniji sem namenjen izključno rešit kredite, pa naj traja kolikor traja, ampak v vsakem primeru je začasno. Zdaj to z lahkoto trdim. Zdaj vem, kam spadam.
Odštopajmo po Franciji. Calais:

Od Calaisa namenjen v Bretanijo, natančneje v Rennes, obiskat Karine. Najbrž bom marsikatero mesto narobe zapisal, v končni fazi francoščina ni ravno moj omiljeni tuji jezik... Nekje pri Boulogne sur Mer sem se poslovil od razpadojičih čevljev, prečno počena oba podplata

In Amiens, Caen, Rouen... štop niha med totalno bedo in zakon dobrimi štopi, vreme niha med dežjem in pripeko.. le ena je stalnica: francoska policija. Jebeni naduti kavboji, banda pofukanih kretenov z orožjem in brez mozga, ma niti kostnega mozga nimajo, kamni imajo višji IQ in ledeniki imajo več občutka za ljudi. Kaj so mi storili tako groznega? V bistvu nič groznega, le parkrat so me odgnali pred tablo, ki označuje začetek avtoceste. A so se mi pri temu tako usedli na želodec, da je kar neverjetno. Ker so vsakič to storili s toliko osornosti, s toliko vzvišene prepotence, da je kar težko verjet. Pika na i pa se je zgodila v Poitiersu, ko sem bil priča aretaciji - na daleč se je videlo, da so kavboji namenoma to storili na glavnem trgu pred železniško postajo, kjer jih je videlo največ ljudi. Za vsak slučaj pa so divje kričali ves čas "postopka" in na veliko mahali z orožjem. Sicer nisem noben ekspert za aretacije, ma se mi je nekako zdelo, da je 90% dejanj (in besed) popolnoma odvečnih in so jih pobrali izključno iz filmov, vključno s klečanjem aretirancev na trgu polnem ljudi... In ne vprašajte: aretiranci mladi magrebčani, najbrž je to dovolj za obtožbo.
No, Rouen:


In tako jaz prištopam v Bretanijo, 4 dni je trajala pot iz Calaisa, pri vhodu v Rennes prijaznega voznika nafehtam za en telefonski klic in pokličem Karine. Čau Karine, ugani kje sem... Ja a nisi nekje v Aziji? Ne ne, presenečenje, sem v Rennesu! In kaj delaš tam? Ja tebe sem prišel obiskat! Cepec, mar bi prej poklical, sem v Poitiersu z zlomljeno ramo! Merde!
Nadaljujejm štoparijado, iz Rennesa dobim prevoz direkt v Tour, ostane mi še kakih 50km poti.

Noč se spušča, oblači se - poiščem prenočišče pod mostom in naslednje jutro sem v Poitiersu. Namesto da bi spet nafehtal kak telefon (v žepu imam še vedno 18 centov), naredim logični sklep, da je pohabljena Karine pri starših v Charrouxu, kakih 60km od Poitiersa. Pogumno prištopam v Charroux, za kar porabim cel dan. Po spominu najdem ulico, kjer živijo njeni starši, a hiše se ne spomnim, zato povprašam prvega tipa, ki ga vidim na vrtu. Nisem zgrešil dosti, pokaže na vrt zraven svojega. A nasmeh mi v hipu zamre, ko pove, da ni nikogar doma, saj so na dopustu. Merde na kvadrat! Nazaj v Poitiers, na srečo gre povratek veliko hitreje. Tokrat telefoniram iz avta in se dobimo pred železniško postajo (kjer se frajerišejo francoski uniformirani idioti). Prideta z Antoineom in umirata od smeha, ko slišita za moje lutanje, istočasno pa kar ne moreta verjet, kako dobro mi gre štop od rok... no, od palca. Odpeljemo se k Antoineu domov, kjer me Jean Louis, njegov oče, pričaka z dobrodošlico: "Dobro veče, očemo li popit jednu rakijicu?" Le kdo ve zakaj se nenadoma počutim udobno in prijetno....

Hm, kamin za pelerine?

nedelja, 9. avgust 2009

Pepel, slike in akcent

Pepel... moje vsakdanje posipanje s pepelom... Sem ravno prebral svoj zadnji vnos in me je malo streslo. In sem prebral še nekaj starejših. Me je streslo še bolj. Ma če jaz dobim v roke tipa, ki to piše, ga nalomim. Sicer pri pisanju bloga nisem ravno jezikovni vzor, vseeno pa si ne znam razložit od kod oz. zakaj vztrajno uporabljam malo začetnico za nacionalnosti? Saj bi morala bit velika, mar ne? Da nisem še bolj zablodil... Najprej sem hotel prebrat cel blog za nazaj za videt kake oslarije sem pisal, ampak nimam časa in nimam želje, da bi se še bolj zgražal nad svojim pisanjem.
Sem pa zato uspel naredit recovery nekaterih začasno izgubljenih fotografij, tudi Stonehenge je tukaj!!! Pa ne samo moj, za primerjavo še kaj dela propaganda. Tako zgleda kup kamenja na fotkah na netu in ne mi reč, da ne deluje impozantno:


In pol prideš on d fejs of d plejs in si rečeš WTF?


In iz inata sem se odločil poskusit obratno, ga naredit še manjšega, kot je!


No, kot že rečeno je vsaj Long Man vreden ogleda. In sem še poguglal za kraj, nahaja se v Wilmingtonu (kar je že ugotovil vsak, ki ga je to zanimalo).

Še nekaj fotk za nazaj: Cricchieth ali nekaj podobnega in ne, to ni cerkev, le malo pozumirajte in preberite napis desno od vrat...

(Če se ne vidi: Private house)
Napis ob katerem sem se vprašal, če sta bila Mugnus in/ali Bunker kdaj na teh koncih?

Ampak res svaka jim čast, tako utrganih napisov pa že dolgo ne...

Telefoniraj za prečkat železnico...
Pa še bele stene

In Francija. O tem več naslednjič. Zaenkrat le to, da imam šarmantno francoščino. Če mi to reče prikupna mladenka, bo že držalo. In da se ne bom norčeval samo iz bedastih otočanov, naj mi kdo (npr. kak arhitekt ali gradbenik) poskusi razložit komu kurcu služi taka garža????

petek, 7. avgust 2009

O zarečenm kruhu...

Azijsko-škotski spisi... Po nekaj mailih o pogrešanju le-teh me je prijela volja spet jih pisat. Popravek, nekaj podobnega pišem, jih objavit, pa se mi je zdelo malce butasto, kot da sem čakal, da me kdo prosi. In sem prosil za nasvet, če bi izpadlo glupo, jih zdaj nadaljevat. Odgovor: Pridružujem se apelom za vrnitev azijskih spisov.
Azijski spisi - začeli so se kot vrsta mojeg egotripaške terapije, da se izvlečem iz depresivnosti, nekaj ekshibicionizma pač. Depresija je še vedno tu, a sem se nekako navadil nanjo, drugače reagiram, ne vem kako bi temu rekel. Zato bom rekel, da bom spise nekako objavljal dalje, zdaj bodo bolj spomini.
OK, let's go.
Bangor je za mano. Naslednja postaja je mesto z imenom Pwlheli - še vedno ne morem verjet, da se izgovori približno P'theli. Valižani pač. Nič posebnega, bedna luknja, gremo naprej. Štopanje škripa. Letijo že omenjene pločevinke in psovke, toliko o otoškem kulturnem nivoju. Najhuje je zaradi dežja, premočenega štoparja pa res nihče ne pobere. Nočitve pod mostovi, nato simpatičen prevoz - tip ima na navigaciji posnetek Ozzy Osborna, ki mu stalno naklada: At the fuckin' roundabout take the fuckin' second left... Ker se ne neahm hihitat, prešalta na sexy navigator in dečva vzdihuje, naj vendarle zavije na levo... krohotava se celo pot do Salysburryja. Ime mi je znano, a ne prižge se nobena lučka, dokler ne izstopim iz avta in zagledam urnik za turistično turo do Stonehenga. Aha, to je torej to. Ni se mi sanjalo niti približno, da je tukaj, sploh nisem imel namena ga iskat. Ampak če sem že tukaj, pa bom ja naredil še teh 6 milj. Štoparska sreča se nadaljuje - ustavi tip, ki namesto domov zavije do mističnega kraja in me tam odloži. Malo kilavo gledam, kam me je to pripeljal - to je ja maketa, jaz hočem videt ta pravi kup kamenja! Khm, žrtev propagande. Najbrž smo vsi žrtve širokokotnih objektivov in žabje perspektive, predvsem pa fotk kamenja brez ljudi. Žal mojih fotk še nekaj časa ne bo, ker sem razbil fotoaparat. Verjemite na besedo - kup kamenja ni vreden ogleda. Kvečjemu zato, da lahko rečeš "Bil sem tam". OK: Bil sem tam. Uvalim se druidu, ki zbira podpise za peticijo za vrnitev pepela v sosednje grobnice in mu odpredavam o krkavškem kamnu. Da ne bo mislil, da so tam nekaj posebnega. Modro zamolčim podatek, da ima krkavški kamenček slab meter višine. Naslednje jutro ne morem verjet svojim očem: ustavi mi ženska, sama samcata, in me odpelje na južno obalo. Hočem videt Doverske bele stene. Spet dobim kar dolg štop, do Hastingsa. Hastings? A ni to kraj bitke, tam okoli taužnt in nekaj, ko je William Pankrt dobil puščico v oko? Tip me čudno gleda, sicer je odvetnik, ki se besno vrača z izgubljene obravnave: njegove stranke, borci proti lovu na lisico, so bili obsojeni za motenje posesti, kaljenje miru in še par podobnih kozlarij, ker so zganjali kažin med enim lovom. Kako pa vem za bitko pri Hastingsu, ga zanima. Ah, ma zgodovina mi je nek postanski hobi... Vpraša, če sem bil pri kupu kamenja in kak se mi je zdel. Priznam, da sem bil razočaran. Ni užaljen, nasmehne se in pove, da je večina ljudi razočaranih. To je za tolažbo. Za me nardit ljubosumnega pa pove, da je poročen na zimski solsticij, prav pod kamni (kamor je sicer dostop strogo prepovedan), z druidskim ritualom. Kar zatakne se mi. Ima še eno tolažbo, zavije s poti in vozi med njivami, dokler mi pogled ne vzame sape, v kredno steno vrisan Long Man, bistveno bolj impozanten od kupa kamenja (ne, še ni slik, fotoaparat še vedno pokvarjen). Za ene predstavlja moškega med vrati, za tretje nevemkaj, strinjava pa se, da zagotovo ni vesoljec. Ponudim teorijo, da so se lokalci pred par tisoč leti v petek zvečer napili in ga narisali za štos. Čisto brez heca odvrne, da je ta teorija primerljiva z vsemi ostalimi - nihče nima pojma.
Naslednji dan sem na trajektu za Calais in gledam bele Doverske stene. Niti najmanj mi ni težko zapustit dežele tako butastih ljudi - vsa čast izjemam, ampak angleži se mi upirajo še bolj kot japonci. Mar bi jih škoti iztrebili...

sobota, 25. julij 2009

Zapiranje vrat

Odkar sem zapustil Azijo, ti spisi izgubljajo svoj smisel. Sem upal, da ne bo tako, a sem se motil. Lahko bi kdo porekel, da sem se izpel - ni tako. Z lahkoto bi opisoval mistično razočaranje v Stonehengu ali kako sem lokalce podučil, da je v bitki pri Hastingsu William Pankrt dobil puščico v levo oko ne pa v desno in sem bil za nagrado popeljan do impozantenga Long Mana, v kredni hrib vrisane figure. Lahko bi porabil tono sarkazma ob opisovanju angleških voznikov, ki (za razliko od škotskih) ne samo, da ne ustavljajo ubogemu štoparju (=meni), ampak se celo izživljajo z obmetavanjem dotičnega s pločevinkami ali s pljuvanjem. Na srečo slabo ciljajo. Na srečo sem Anglijo pustil na oni strani kanala. Čaka me tretja noč zapored v dežju, a sem tokrat zaskvotiral garažo s traktorji in bom vsaj za silo suh. Zato tu pišem zaključek, seveda ni interneta, ampak je dan sončnega mrka na Japonskem. Happy endi so izključna domena fikcije, Azijski spisi pa so bili (ali so še vedno) del nekega resničnega življenja. In se končujejo v vlažni melanhoničnosti, da uporabim evfemizem.
So Long, and Thanks for All the Clicks
Dag, 22. julij 2009ss

ponedeljek, 13. julij 2009

Bangor

Why there are no Buddhist rhytm'n'blues bands?
Because Buddhists have no soul.


Na tem koncu sveta je štopanje bojda izumrlo. Zaradi vsesplošne paranoje, potencialni štoparji se bojijo voznikov, vozniki se bojijo štoparjev in vsi se imajo lepo v tem začaranem krogu sodobnega zaupanja in medsebojnih odnosov. Dobro zame. Štop seveda ni vedno idelen, na poti v Wales sem nekje po Glasgowu obtičal ponoči na pumpi, prespal in zjutraj še lep čas stegoval palec (še vedno mi je nenavadno štopat z levico), vsega skupaj na tej pumpi preživel 11 ur, nato je spet steklo in v Bangor sem prišel neverjetno hitro.
No, Glasgow ni nič kaj posebnega, čeprav ga Škoti silno hvalijo, golobi so taki kot po celem svetu, serejo na glavo tako navadnim smrtnikom kot (skoraj) nesmrtnim herojem...

In če se v Aziji lahko norčujemo iz njih Engrisha, se tukaj lahko iz... Itanglisha?

In spet lahko ugotovim, da so tukaj hipiji še kako živi in aktivni! Včeraj je imela komuna v bližini Bangorja "dan odprtih vrat" in kar neverjetno število obiskovalcev se je nabralo, se da sklepat tudi po improviziranem parkirišču na travniku.

Prodajalo se je svega i svačega, folk se je šetal, dan je bil čudovit, deca se je zabavala, kantavtorji so bolj ali manj uspešno brenkali na svoje kitare, harfistka je bila še najbolj uspešna (za moj okus)...









Ian se najbrž trudi prenest svoje vlomilsko znanje na sina.

Zvečer smo bili v hribih, Snowdonia, na večerji pri - seveda - starih hipijih, ki sta se ravno vrnila s Sejšelov in smo se basali s prekajeno sejšelsko mečarico in italijanskimi belimi vini. Eni stari hipiji so se res znašli! Na višini 600 čevljev je bilo že svinjsko mrzlo, razgled pa spet čudovit...


Delam z izvornimi welškimi jablanami in hruškami, primitivne sorte, ki sicer ne obrodijo sedemkilskih sadežev, ki se svetijo ponoči, so pa zato izjemno odporne na mraz in škodljivce. Ian plača 50 quids na dan, upam, da me bo rabil še dosti časa. Če ne - krizaaaaa! In najbrž vrnitev...ampak ne, to ni pravo razmišljanje. Vse se bo izteklo, kot se mora, se pravi v moje dobro! Folk, držte pesti, da se bo ta blog lahko nadaljeval s še bolj zabavnimi in norimi dogodivščinami...

STATISTIKA