Še video

Untitled
Video sent by dagkleva

Problemi s tem dailiymotion... ampak tu je še video od sinoči, kvalieteta kot ponavadi, za pričarat vzdušje pa bo dovolj - bi se zavrteli?

Céilidh

Zen učitelj: Zapomni si, ti ne obstajaš!
Zen učenec: S kom to govoriš?

Pravi pravcati céilidh na vasi - jaz pa med povabljenci. Logično, saj so bili vabljeni vsi po vrsti in res je prišla skoraj cela vaška skupnost, ki sicer šteje okoli 400 duš. Sandy je praznoval 40. rojstni dan in je zrihtal plac (svojo štalo), ceilidh bend (Archie MacVicar Trio) in roštiljado. Drink in vso hrano (ki ni roštiljana) smo morali prinest sami. Pa naj še kdo reče, da Škoti niso škrti... No, roko na srce, napojit 400 Škotinj in Škotov je res hud zalogaj, tako da je to povsem razumljivo.
Proti večeru smo se začeli zbirat v Galley of Lorne pubu ("our local drinking den") in pivo je steklo v potokih. Po dveh rundah sem uvidel, da so domačini (in domačinke) v pitju kos vsakemu slovenskemu alkoholiku in se sprijaznil, da bom pač capljal za njimi.

Da ne bi kdo mislil, da je Brian tako grd, je samo žrtev zlobnih mušic (midgies) in roko ima še bolj zatečeno.
Štala za žurko, ki ni postala štala, vsaj do štirih zjutraj ne.

Ogenj in dim sta vsaj za silo odganjala mušice.

Žurke se je udeležilo res staro in mlado.

Kot sem se na Japonskem uspešno otresel udeležbe na karaokah, sem se tukaj upiral plesom, tudi ko so me skorjda rotili, naj odplešem njihov najenostavnejši ples. No, ko sem gledal ta njihov "najenostavnejši" ples, si nisem uspel predstavljat, kako izgleda kakšen zakompliciran. Je pa res, da je bilo med kakimi 50 poskakujočimi udeležnci le za peščico takih, ki so vedeli kako se plesu streže in so nekako vodili ostale, ki so se izključno zabavali (ali zmedeno tavali med soplesalci).






Archie je spokal svoj trio okoli enih zjutraj in na odru se je hitro pojavil DJ, ki je prisotne zazibal po "memory lane" z zvoki sedemdesetih, po sto letih sem slišal celo Meat Loaf... Alkohol je tekel v hudournikih, ampak v vsej množici sem videl le dva ali tri res totalno nabasane, da niso vedeli če se kilt nosi okoli riti ali okoli glave. Spoznal sem kopico ljudi, ki jih danes ne bom niti prepoznal, kaj šele, da bi si zapomnil imena; mičnih deklin je bilo bistveno več kot za vzorec, je pa žalostno, koliko jih ima težave z debelostjo - in tu ne mislim na take, ki imajo kako kilo preveč, ampak na take, ki bi morale skinit vsaj polovico svoje trenutne teže. Fish&chips prehranjevanje?

Okoli štirih zjutraj je vsaj polovica folka še vedno veseljačila, meni pa je bilo že dosti vsega, postalo je še bolj svetlo in odpujsal sem spancu naproti. S takim kažipotom se res ne moreš zgubit...

Argyll

Zen učenec: "Učitelj, v čem je smisel vsega?"
Zen učitelj: "Tisti drog tam."
Zen učenec: "Ne razumem."
Zen učitelj: "Jaz niti. Ampak sliši se zelo zennish, mar ne?"

V Obanu sem se naspal kljub kratkim nočem. Hostel - katastrofa. Najbrž ker sem razvajen iz Azije, vsaj glede sezuvanja in posledične čistoče prostorov, da o brezplačnem brezžičnem interentu niti ne govorimo... Je pa bila ena točka v hostlu, kjer se je vsake toliko pojavil signal, tokrat res brezplačnega signala - hostel je namreč imel "free wi-fi access" ki ga moraš plačat - iz pristanišča. Jakost signala je zelo nihala, nekako v skladu s smerjo vetra... No, v tem kotičku je miza in na mizi revija za kolesarje, ampak kot bi bila meni podtaknjena... pa naj še kdo reče, da ni še nikoli slišal za Slovenijo!

Japonska lekcija je uporabna tudi tukaj. Tesco ponuja adapter "continent-UK" za 5 funtov, metrski podaljšek pa za funt in nekaj penijev. Odločitev ni težka in že sem priklopljen na angleško... pardon, škotsko električno omrežje.

Čudaški smisel za humor ali nenavadno vzpodbujanje teka?

Oban v ponedeljek

Oban v torek, posijalo je sonce, slišala sva se z Ianom in odštopal sem v Ardfern.

Ardfern Organics, prijeten, zakoten in od sveta odrezan kotiček...

...kjer naredim par korakov, da utrgam svežo meto in si skuham čaj; nekaj korakov več do rukole, paradižnika, česna, rdeče pesice, fižoletov itd za kosilo... Kot pravita Gen in Alex: To je prednost pridelave, ko nabereš najlepše zelenjave si mirno rečeš, da kupci tega ne znajo cenit in poješ sam. Po malem eksperimentiram in zdaj bom kavoljubcem izdal eno skrivnost: prav v tem trenutku pijem kavo z meto. Izjemno prijetno! Kavo pijem še vedno v obscenih količinah, tako da sem v dva deci kave dal dva lista mete in mleko povrh sploh ni odveč. Priporočam. Še prej pa sem si pripravil pomarančno metin čaj - žlico domače pomarančne marmelade raztopil v vreli vodi in dodal meto. Počakaj, da se fajn shladi (ali dodaj led, jaz ga nimam) in se odžejaj po takem sprehodu, kot sem si ga privoščil danes navsezgodaj po okoliških hribih...














Vem, da je ta fotka čisto zanič, ampak da ne slikam samo oblačnih večerov... posneto pred 2 dnevi ob 21.45...

Pomaranča

Dva znana znana učitelja na zahodu, Seung Sahn sunim in Kalu Rinpoche, sta se dogovorila za srečanje. Prideta, oba v plapolajočih oblačilih, Rinpoche v tibetanski rjavi in rumeni, Sahn v strogi sivini, oba v spremstvu številnih učencev in prevajalcev. Seung Sahn je že bil znan po svoji metodi rafalnega spraševanja, ki je na koncu od učenca zahtevala priznanje popolne nevednosti, nakar je sunim vedno pohvalno reagiral z izjavo "Just keep that Don't know mind!" Rinpoche nepremično sedi in mrmra svoj Om mani padme hum in vrti med prsti malo, ko Sahn od nekod iz oblačil izvleče pomarančo in mu jo pomoli pod nos: "Kaj je to?" V dvorani završi tišina v pričakovanju verbalnega spopada (sunim je svojo metodo poimenoval dharma combat). Rinpoche pa nič.
"Kaj je to?" bevskne sunim. Rinpoche ga, milo rečeno, ne jebe pet posto.
"Kaj je to????" je vztrajen sunim.
Rinpoche se nagne k svojemu prevajalcu in mu nekaj zašepeta, nakar le-ta nagovori prisotne: "Rinpoche pravi: Kaj je narobe s tem tipom? A ni še nikoli videl pomaranče?"

Zadnji dnevi v Seoulu, prejšnji teden, hostel Bebop:


Dobil sem neverjeto poceni letalsko karto Seul - Haethrow. Sem malo brkljal po kayak.com in staknil eno za ceno 350€. Kul, sprejmem, me preusmeri na cheaptickets za booking in plačilo, nakar se mi dvigne tlak. Stran je seveda prirejena za ameriške uporabnike in ni teorije da izpolnim obvezni obrazec. Aha, tu je "other countries". Optimist, da ki bom našel Slovenijo... No go. Uf, pa gremo pogledat direkt na strani letalskih prevoznikov, najprej Cathay Pacific za let do Hong Konga - hm, 288€. Še na British Airways za Hong Kong - Heathrow, še dodatnih 300€. To pa že ni več tako poceni. Poskusim še drugače, na British Airways poiščem Seoul - Heathrow in me skoraj butne s stola. Za popolnoma iste polete pride vse skupaj 285€. Naj me koklja brcne, če bom kdaj razumel to letalsko cenovno politiko! Zadeva se je krepko podražila, ker sem v Hong Kongu zamudil letalo in nova vozovnica je bila brez kakršnihkoli popustov.. aaaaaaaargh, zadavil bi se. Ta Hong Kong bom še obžaloval... ga že, pravzaprav. Glupost američanov: z enim sem se pogovarjal na hongkonškem letališču in je vprašal, če v Angliji govorijo angleško. Prisežem. Tip je učitelj angleščine na Taiwanu.


No, malo najstniškega smisla za humor...

Ma sem bil skoraj prepričan, da me še bankomat nateguje in mi daje denar za monopoli...



Hongkonglish:

Breath deeply... if you dare



Šoping v takih ulicah najbrž ni priporočljiv šport, je pa poceni poceni...

Ptica selica, moj prvi 747, že na Heathrowu

12 ur do Heathrowa je bilo dooooolgčas. Sploh nisem več zabaven s svojo paranojo pred letenjem, če bi mi lani kdo rekel, koliko bom preletel, bi se zgrozil.
S Heathrowa sem se sprehodil do Windsorja, ful bala, nakar odštopal na sever in noč prespal na golf igrišču v predmestju Manchestra. No, prespal... okoli 1h me je zbudil dež, ki je močil nežno travico, oprtal sem se v veliko pelerino in odpujsal po avtocesti. Napaka. Ali pa ne... naenkrat zaslišim čudne zvoke za sabo, neko čudno hripavo sireno imajo tukaj policaji. Kaj ne vem, da je hoja po avtocesti prepovedana? Sem malo zaigral "glupa turist se je izgubil" in je pomagalo, ne hodit več po cesti "next time you'll be arrested and you really don't want that, do you?" Kako bistroumno od njih! Spet narobe položen cinizem - ko sem pohlevno zamomljal, da res ne želim bit aretiran, sta me policista odpeljala do najbližje pumpe na avtocesti, kjer sem lahko nadaljeval štopanje. Ta najbližja odprta pumpa je bila oddaljena 40 minut vožnje! Veriga dogodkov je peljala naprej, do naslednjega štopa. Vozniku sem, kot vsem ostalim, odgovoril, da mi je vseeno kam grem, samo da grem proti severu. Tip se zareži: "Potem si našel pravega. Jaz nimam pojma kam grem."
Res ni vedel. Vedel je sicer ime kraja, ne pa kako do tja prit in sem mu naslednje ure bil kopilot in ga brez se enkrat zgubit pripeljal v Lochgilphead, kjer mi je častil moj prvi škotski whisky v škotskem pubu.


Dogovorjena sva, da se slišiva jutri, ko mi bo lahko povedal ali mi je zrihtal kako delo v okolici ali pa bom šel delat k njemu v severni Wells. Dežuje in je hladno. Nič presenetljivega, vendar nisem pričakoval, da bom rabil zimska oblačila. Še dobro, da jih imam s sabo, bunda je jako jako dobrodošla, tudi med hojo. Iz Lochgilpheada sem pripešačil v Oban - sem pogledal na tablo, 38, u, ma to ni daleč... konju jedan, to so milje ne pa kilometri... noge me bolijo, da je joj...



Na poti ob pol petih zjutraj...

Mogoče se bo po tolikem opevanju Koreje slišalo bogokletno: Škotska me navdušuje. Meglena pokrajina me pomirja. Kot sem na Tokunoshimi zrl v ocean, tukaj zrem v nežno zelenilo gričev.


Mislim, da se mi je zgodilo že marsikaj v teh treh dneh, edino spal še nisem normalno odkar sem zapustil Korejo. To bo peti dan, ko živim z 2 do 3 ure spanja dnevno. Mogoče že haluciniram, ampak se tolažim, da je ravno minila "midsummer's night" ko se dogajajo "strange things", vsaj opozorjen sem bil tako. Tukaj sem tako na severu, da je dan še ob 22.00, začne pa se pred 4 zjutraj... in tu - poleg škotov - živi še nek droben mrčes, tečen u božju mater, popikan sem tako, da sem flekast kot poni, ki mi je ponoči hotel grizljat nohte na nogah... s tem, da so moji fleki rdeči, nožne nohte pa imam še vedno nepogrizene. Midsummer's night, don't ask.
Obstaja teoretična možnost, da sem trenutno edini štopar v UK. Vsaj tako pravijo vozniki (in voznice), ki so me pobrali. V stilu: "Joj, ne pomnim kdaj sem nazadnje videl/a in pobral/a štoparja." Sprva sem si sicer ustvaril kar slabo mnenje o staroselcih in pobiranju štoparjev, vrstni red voznikov, ki so ustavili, je bil namreč tak: čehinja, američan, turk. No, potem so začeli tudi staroselci ustavljat.
Hostel se ne more niti zdaleč primerjat z azijskimi. In ne mislim samo cenovno. Sploh ni pravega vzdušja, za katerega so na Japonskem in v Koreji bolj poskrbeli lastniki, kot pa banda ki je tam prenočevala. Da ne govorimo koliko k čistoči prispeva pravilo, da se sezuješ pri vhodu. Tukaj bo kdo najbrž v gojzerjih šel še v posteljo.
Oban, nekaj pred deseto zvečer, no joke, saj pravim, da smo na severu:



Lep pozdrav s Škotske in najbrž bom ta blog vzdrževal še naprej, kljub imenu - ali pa ravno zaradi imena, saj sem zdaj tukaj zgolj zato, da bom en dan spet v Aziji. In, ker sem Dag, bom gotovo doživljal najbolj bedaste dogodivščine, ki bodo vredne zapisa. Ko bom u kurcu, bom raje tiho.