Pomaranča

Dva znana znana učitelja na zahodu, Seung Sahn sunim in Kalu Rinpoche, sta se dogovorila za srečanje. Prideta, oba v plapolajočih oblačilih, Rinpoche v tibetanski rjavi in rumeni, Sahn v strogi sivini, oba v spremstvu številnih učencev in prevajalcev. Seung Sahn je že bil znan po svoji metodi rafalnega spraševanja, ki je na koncu od učenca zahtevala priznanje popolne nevednosti, nakar je sunim vedno pohvalno reagiral z izjavo "Just keep that Don't know mind!" Rinpoche nepremično sedi in mrmra svoj Om mani padme hum in vrti med prsti malo, ko Sahn od nekod iz oblačil izvleče pomarančo in mu jo pomoli pod nos: "Kaj je to?" V dvorani završi tišina v pričakovanju verbalnega spopada (sunim je svojo metodo poimenoval dharma combat). Rinpoche pa nič.
"Kaj je to?" bevskne sunim. Rinpoche ga, milo rečeno, ne jebe pet posto.
"Kaj je to????" je vztrajen sunim.
Rinpoche se nagne k svojemu prevajalcu in mu nekaj zašepeta, nakar le-ta nagovori prisotne: "Rinpoche pravi: Kaj je narobe s tem tipom? A ni še nikoli videl pomaranče?"

Zadnji dnevi v Seoulu, prejšnji teden, hostel Bebop:


Dobil sem neverjeto poceni letalsko karto Seul - Haethrow. Sem malo brkljal po kayak.com in staknil eno za ceno 350€. Kul, sprejmem, me preusmeri na cheaptickets za booking in plačilo, nakar se mi dvigne tlak. Stran je seveda prirejena za ameriške uporabnike in ni teorije da izpolnim obvezni obrazec. Aha, tu je "other countries". Optimist, da ki bom našel Slovenijo... No go. Uf, pa gremo pogledat direkt na strani letalskih prevoznikov, najprej Cathay Pacific za let do Hong Konga - hm, 288€. Še na British Airways za Hong Kong - Heathrow, še dodatnih 300€. To pa že ni več tako poceni. Poskusim še drugače, na British Airways poiščem Seoul - Heathrow in me skoraj butne s stola. Za popolnoma iste polete pride vse skupaj 285€. Naj me koklja brcne, če bom kdaj razumel to letalsko cenovno politiko! Zadeva se je krepko podražila, ker sem v Hong Kongu zamudil letalo in nova vozovnica je bila brez kakršnihkoli popustov.. aaaaaaaargh, zadavil bi se. Ta Hong Kong bom še obžaloval... ga že, pravzaprav. Glupost američanov: z enim sem se pogovarjal na hongkonškem letališču in je vprašal, če v Angliji govorijo angleško. Prisežem. Tip je učitelj angleščine na Taiwanu.


No, malo najstniškega smisla za humor...

Ma sem bil skoraj prepričan, da me še bankomat nateguje in mi daje denar za monopoli...



Hongkonglish:

Breath deeply... if you dare



Šoping v takih ulicah najbrž ni priporočljiv šport, je pa poceni poceni...

Ptica selica, moj prvi 747, že na Heathrowu

12 ur do Heathrowa je bilo dooooolgčas. Sploh nisem več zabaven s svojo paranojo pred letenjem, če bi mi lani kdo rekel, koliko bom preletel, bi se zgrozil.
S Heathrowa sem se sprehodil do Windsorja, ful bala, nakar odštopal na sever in noč prespal na golf igrišču v predmestju Manchestra. No, prespal... okoli 1h me je zbudil dež, ki je močil nežno travico, oprtal sem se v veliko pelerino in odpujsal po avtocesti. Napaka. Ali pa ne... naenkrat zaslišim čudne zvoke za sabo, neko čudno hripavo sireno imajo tukaj policaji. Kaj ne vem, da je hoja po avtocesti prepovedana? Sem malo zaigral "glupa turist se je izgubil" in je pomagalo, ne hodit več po cesti "next time you'll be arrested and you really don't want that, do you?" Kako bistroumno od njih! Spet narobe položen cinizem - ko sem pohlevno zamomljal, da res ne želim bit aretiran, sta me policista odpeljala do najbližje pumpe na avtocesti, kjer sem lahko nadaljeval štopanje. Ta najbližja odprta pumpa je bila oddaljena 40 minut vožnje! Veriga dogodkov je peljala naprej, do naslednjega štopa. Vozniku sem, kot vsem ostalim, odgovoril, da mi je vseeno kam grem, samo da grem proti severu. Tip se zareži: "Potem si našel pravega. Jaz nimam pojma kam grem."
Res ni vedel. Vedel je sicer ime kraja, ne pa kako do tja prit in sem mu naslednje ure bil kopilot in ga brez se enkrat zgubit pripeljal v Lochgilphead, kjer mi je častil moj prvi škotski whisky v škotskem pubu.


Dogovorjena sva, da se slišiva jutri, ko mi bo lahko povedal ali mi je zrihtal kako delo v okolici ali pa bom šel delat k njemu v severni Wells. Dežuje in je hladno. Nič presenetljivega, vendar nisem pričakoval, da bom rabil zimska oblačila. Še dobro, da jih imam s sabo, bunda je jako jako dobrodošla, tudi med hojo. Iz Lochgilpheada sem pripešačil v Oban - sem pogledal na tablo, 38, u, ma to ni daleč... konju jedan, to so milje ne pa kilometri... noge me bolijo, da je joj...



Na poti ob pol petih zjutraj...

Mogoče se bo po tolikem opevanju Koreje slišalo bogokletno: Škotska me navdušuje. Meglena pokrajina me pomirja. Kot sem na Tokunoshimi zrl v ocean, tukaj zrem v nežno zelenilo gričev.


Mislim, da se mi je zgodilo že marsikaj v teh treh dneh, edino spal še nisem normalno odkar sem zapustil Korejo. To bo peti dan, ko živim z 2 do 3 ure spanja dnevno. Mogoče že haluciniram, ampak se tolažim, da je ravno minila "midsummer's night" ko se dogajajo "strange things", vsaj opozorjen sem bil tako. Tukaj sem tako na severu, da je dan še ob 22.00, začne pa se pred 4 zjutraj... in tu - poleg škotov - živi še nek droben mrčes, tečen u božju mater, popikan sem tako, da sem flekast kot poni, ki mi je ponoči hotel grizljat nohte na nogah... s tem, da so moji fleki rdeči, nožne nohte pa imam še vedno nepogrizene. Midsummer's night, don't ask.
Obstaja teoretična možnost, da sem trenutno edini štopar v UK. Vsaj tako pravijo vozniki (in voznice), ki so me pobrali. V stilu: "Joj, ne pomnim kdaj sem nazadnje videl/a in pobral/a štoparja." Sprva sem si sicer ustvaril kar slabo mnenje o staroselcih in pobiranju štoparjev, vrstni red voznikov, ki so ustavili, je bil namreč tak: čehinja, američan, turk. No, potem so začeli tudi staroselci ustavljat.
Hostel se ne more niti zdaleč primerjat z azijskimi. In ne mislim samo cenovno. Sploh ni pravega vzdušja, za katerega so na Japonskem in v Koreji bolj poskrbeli lastniki, kot pa banda ki je tam prenočevala. Da ne govorimo koliko k čistoči prispeva pravilo, da se sezuješ pri vhodu. Tukaj bo kdo najbrž v gojzerjih šel še v posteljo.
Oban, nekaj pred deseto zvečer, no joke, saj pravim, da smo na severu:



Lep pozdrav s Škotske in najbrž bom ta blog vzdrževal še naprej, kljub imenu - ali pa ravno zaradi imena, saj sem zdaj tukaj zgolj zato, da bom en dan spet v Aziji. In, ker sem Dag, bom gotovo doživljal najbolj bedaste dogodivščine, ki bodo vredne zapisa. Ko bom u kurcu, bom raje tiho.