Rain in my brain

Nedeljsko jutro, spet (ali še vedno?, ne vem več) dežuje. Nič se ne premakne. Z Vincentom sva se naučila premikat dvestokilske kvadre iz marmorja. Vincent in Claudia sta neverjetno simptičen zakonski par iz Švice, na pot sta krenila septembra lani in sicer iz Ženeve na romarsko pešpot v Santigo de Compostella, nato v Indijo in Kitajsko, pred dobrim tednom pa sta prišla v Korejo, od koder čez kak mesec nadaljujeta pot na Japonsko, kjer nameravata ostat pol leta. Claudia je gledališka igralka, čeprav zase pravi, da je komedijantka; Vincent je genetik, ki pa ima izjemen talent za stripe in s sabo tovori ogromen zvezek, njun potopisni strip-dnevnik, ki ga namerava po zajljučku poti objavit. Ful sta mi face, najbrž ker sta čisto nora na kimči in korejske alge in sta se prvi dan zaljubila v He In.

V jedilnici smo prešaltali na samopostrežni sistem

Popolnoma samopostrežni, tudi po zaključku (in še en lep primer konglisha)

Firbec mi ni dal mira in sem moral poskusit te črvaste žuželke ali karkoli pač je zadeva... joj, kaki gnus, smrdi in ful škifo okus...

Zmešani wwooferji, ali foreign pets ali karkoli že smo, na izletu motoriziranega planinstva

Tu pa tam poskusim kaj tudi v BW tehniki, ni da gre najbolje...