torek, 11. avgust 2009

Francija!

Najprej pa nekaj razlag. Zakaj sem s tako naglico zapustil Korejo in zakaj so geografske lokacije vedno bližje Sloveniji? Zelo preprosto: finančna situacija ne dovoli drugače. Odškodnine po nesreči sem prejelo bajno vsoto 1300 eur - jasno sem računal na kak zajetnejši znesek, ki bi omogočil lagodno odplačevanje kreditov. Tako pa... banka zahteva svoje. Poskusil sem v UK, pa ni bilo nič kaj pametnega in sem se odločil, da če sprejmem kakršnokoli suženjsko delo, to raje naredim v Sloveniji. That's all. V Sloveniji sem namenjen izključno rešit kredite, pa naj traja kolikor traja, ampak v vsakem primeru je začasno. Zdaj to z lahkoto trdim. Zdaj vem, kam spadam.
Odštopajmo po Franciji. Calais:

Od Calaisa namenjen v Bretanijo, natančneje v Rennes, obiskat Karine. Najbrž bom marsikatero mesto narobe zapisal, v končni fazi francoščina ni ravno moj omiljeni tuji jezik... Nekje pri Boulogne sur Mer sem se poslovil od razpadojičih čevljev, prečno počena oba podplata

In Amiens, Caen, Rouen... štop niha med totalno bedo in zakon dobrimi štopi, vreme niha med dežjem in pripeko.. le ena je stalnica: francoska policija. Jebeni naduti kavboji, banda pofukanih kretenov z orožjem in brez mozga, ma niti kostnega mozga nimajo, kamni imajo višji IQ in ledeniki imajo več občutka za ljudi. Kaj so mi storili tako groznega? V bistvu nič groznega, le parkrat so me odgnali pred tablo, ki označuje začetek avtoceste. A so se mi pri temu tako usedli na želodec, da je kar neverjetno. Ker so vsakič to storili s toliko osornosti, s toliko vzvišene prepotence, da je kar težko verjet. Pika na i pa se je zgodila v Poitiersu, ko sem bil priča aretaciji - na daleč se je videlo, da so kavboji namenoma to storili na glavnem trgu pred železniško postajo, kjer jih je videlo največ ljudi. Za vsak slučaj pa so divje kričali ves čas "postopka" in na veliko mahali z orožjem. Sicer nisem noben ekspert za aretacije, ma se mi je nekako zdelo, da je 90% dejanj (in besed) popolnoma odvečnih in so jih pobrali izključno iz filmov, vključno s klečanjem aretirancev na trgu polnem ljudi... In ne vprašajte: aretiranci mladi magrebčani, najbrž je to dovolj za obtožbo.
No, Rouen:


In tako jaz prištopam v Bretanijo, 4 dni je trajala pot iz Calaisa, pri vhodu v Rennes prijaznega voznika nafehtam za en telefonski klic in pokličem Karine. Čau Karine, ugani kje sem... Ja a nisi nekje v Aziji? Ne ne, presenečenje, sem v Rennesu! In kaj delaš tam? Ja tebe sem prišel obiskat! Cepec, mar bi prej poklical, sem v Poitiersu z zlomljeno ramo! Merde!
Nadaljujejm štoparijado, iz Rennesa dobim prevoz direkt v Tour, ostane mi še kakih 50km poti.

Noč se spušča, oblači se - poiščem prenočišče pod mostom in naslednje jutro sem v Poitiersu. Namesto da bi spet nafehtal kak telefon (v žepu imam še vedno 18 centov), naredim logični sklep, da je pohabljena Karine pri starših v Charrouxu, kakih 60km od Poitiersa. Pogumno prištopam v Charroux, za kar porabim cel dan. Po spominu najdem ulico, kjer živijo njeni starši, a hiše se ne spomnim, zato povprašam prvega tipa, ki ga vidim na vrtu. Nisem zgrešil dosti, pokaže na vrt zraven svojega. A nasmeh mi v hipu zamre, ko pove, da ni nikogar doma, saj so na dopustu. Merde na kvadrat! Nazaj v Poitiers, na srečo gre povratek veliko hitreje. Tokrat telefoniram iz avta in se dobimo pred železniško postajo (kjer se frajerišejo francoski uniformirani idioti). Prideta z Antoineom in umirata od smeha, ko slišita za moje lutanje, istočasno pa kar ne moreta verjet, kako dobro mi gre štop od rok... no, od palca. Odpeljemo se k Antoineu domov, kjer me Jean Louis, njegov oče, pričaka z dobrodošlico: "Dobro veče, očemo li popit jednu rakijicu?" Le kdo ve zakaj se nenadoma počutim udobno in prijetno....

Hm, kamin za pelerine?

2 komentarja:

  1. Ojla Dag,ko se boš srečal s francosko carino(DOUANES)se ti bo stožilo po njihovi policiji.Vem iz izkušenj.En schnell kurs francoščine pri Karine ne bo škodil.Če ne prej se vidimo verjetno potem v Deželi.Et ne oubliez jamais:il n'y a pas des sots plus desagreable q'ils que ont un peu,mais vraiement peu d'esprit.Tako je vsaj rekel Sherlock Holmes za šefa Londonske policije.Še enkrat bon courage,pa kmalu z novim zaletom na Azijske horizonte.

    OdgovoriIzbriši
  2. pa jaz sem bla v enem takem kaminu za pelerine ... (sem Nikina mama, ki mi je priporočala vaš blog)

    OdgovoriIzbriši

STATISTIKA