Malo linkanja

Če še kdo ne ve in če sploh koga zanima, Ramon ima zdaj svoj japonski blog na naslovu http://azijskispisi3.blogspot.com/
In če sem že tukaj bom izkoristil še malo kakega bota, ki šnjofa po linkih
http://www.tdgazon.si
http://www.dreamingof.asia
Sicer pa se bodo - po vseh načrtovanjih - tukaj blogi začeli množit v februarju (2011).

Tempe

Tempeh, or tempe in Indonesian, is made by a natural culturing and controlled fermentation process that binds soybeans into a cake form. Tempeh is unique among major traditional soy-foods in that it is the only one that did not originate in China or Japan. It originated in today's Indonesia, and is especially popular on the island of Java, where it is a staple source of protein. Like tofu, tempeh is made from soybeans, but tempeh is a whole soybean product with different nutritional characteristics and textural qualities. Tempeh's fermentation process and its retention of the whole bean give it a higher content of protein, dietary fiber, and vitamins. It has a firm texture and strong flavor.

Tempeh begins with whole soybeans, which are softened by soaking and dehulled, then partly cooked. Specialty tempehs may be made from other types of beans, wheat, or may include a mixture of beans and whole grains.
A mild acidulent, usually vinegar, may be added in order to lower the pH and create a selective environment that favors the growth of the tempeh mold over competitors. A fermentation starter containing the spores of fungus Rhizopus oligosporus is mixed in. The beans are spread into a thin layer and are allowed to ferment for 24 to 36 hours at a temperature around 30 °C (86 °F). In good tempeh, the beans are knitted together by a mat of white mycelia.
Under conditions of lower temperature, or higher ventilation, gray or black patches of spores may form on the surface—this is not harmful, and should not affect the flavor or quality of the tempeh. This sporulation is normal on fully mature tempeh. A mild ammonia smell may accompany good tempeh as it ferments, but it should not be overpowering. In Indonesia, ripe tempeh (two or more days old) is considered a delicacy.

Where to get the fermentation starter? Click here: TEMPEH info

많이 보고 십을거에요

Že celo jutro dež prši. Že tretji dan zapored. Kot ponavadi sem vstal prvi in zakuril peč v jedilnici. Še tokrat.
Kot ponavadi je princeska vstala zadnja. Na mizi jo je čakal zajtrk, ki sem ga skrbno pripravil: riž, ocvrta jajca, kimči, alge in juha iz kimčija. Namesto, da bi jedla, je samo stala sredi jedilnice in me gledala. In še na pol spala. Pobožal sem jo po laseh; prijela me je za roko in jo podržala med svojimi drobnimi dlanmi. Pogledal sem na uro in jo popeljal k zajtrku. Uspela je naredit en zalogaj, ko je na dvorišču potrobilo. Rumen šolski kombi je že prispel. Urno je vstala, si oprtala torbico in mahajoč stekla proti vratom. Ko se je obrnila, da jih zapre za sabo, sem se ji pogumno nasmehnil. Obstala je in pritekla nazaj za objem in poljubček. Naslednji trenutek je ni bilo več. Nisem ji uspel niti povedat, kako jo bom pogrešal. V korejščini seveda, celo jutro sem ponavljal kot priden šolarček pred testom.많이 보고 십을거에요.
Pojedel sem njen zajtrk.

Odštevanje

Pred dvemi dnevi smo imeli literarni izlet v 봉평 - Bong Pyong, rojstno vas pisatelja 이효석 (23.02.1907~25.05.1942).

Še vedno deli avtograme pred svojim muzejem.

Njegovo najbolj znano delo je Ko ajda cveti, zato ni težko uganit, katera poljščina je tukaj najbolj priljubljena, vsako leto pa organizirajo Festival ajde v času nje cvetenja.

V muzeju pa presenečenje. Kaj presenečenje, pravi šok! Jasno da od literarnega dela muzeja nisem odnesel čisto nič koristnega, sem se pa v zadnji sobi, ki je posvečena ajdi, kar glasno začel smejat.

Včeraj zjutraj po sladoled.



Po kosilu pa v Gangneun. Za spremembo ne s Hae In, ker je imela na razpolago kup otrok za igranje, je pa šel z nami njen brat Ho Jin. Kljub ne najbolj prijaznem vremenu je bila plaža dobro obiskana, najbolj drzni pa so se celo že kopali v neprijetno hladnem morju. Mi smo se raje igrali na pesku.



Preskočil sem ulično šloganje, kot bi bil vedel, da mi bo zvečer oče od Min Yeong privoščil (brezplačno) branje dlani po stari kitajski metodi. Zanimivo. Ne morem reč, da je prebral dobro, ampak najbrž imam težko čitljive dlani. Jp, dlani v množini, pravzaprav v dvojini - z leve dlani ti pove o tvojih starših, z desne pa o tebi.
Pred povratkom pa še malo junk fooda, korejski hot dog - ja, v sladki verzji kobajagi kruha.

Jutri grem v Seoul. In v sredo v Istanbul, potem Benetke in Koper. Nočem. Nočem.

Džingis Kan in pisane zastavice

Čeprav sem v Koreji, sem si po res res dolgem času ogledal nekorejski film: Mongol, mongolsko-rusko-kazahtansko-nemško koprodukcijo v režiji Sergeja Bodorova.

Ne bom ga koval v zvezde, je pa čisto soliden film, ki mi je vzbudil zanimanje za Temüjina oz Džingis Kana, ki nam ga običajno prikazujejo kot pretežno negativno osebo. No, nekdo ki je ustvaril največji imperij v zgodovini, tega gotovo ni naredil s prijaznostjo, sočustvovanjem in usmiljenjem. Sodobni mongolski zgodovinarji podpirajo tezo, da je imel Temüjin proti koncu življenja namen imperij spremeniti v civilno državo s pravno enakostjo za vse - tudi ženske. Teza ne temelji na konkretnih dokazih, razen na dejstvu, da so ženske vedno igrale pomembno vlogo v življenju Mogolov in je Töregene Khatun celo vodila kanat po smrti svojega moža Ögedei Kana. Pod vladavino Mongolov je bila edino veroizpoved popolnoma svobodna, ne glede na to, da je bil Temüjin najbrž tengriist. Za Mongole je vera nekaj povsem osebnega in plemena so bila bodisi šamanistična, budistična, muslimanska ali celo krščanska.
In ko sem se tako skozi wikipedijo prebil do konca, sem naletel na link za film Conqueror in začel pokat od smeha ob podatku, da je Džingis Kana igral - John Wayne! Ko sem še kliknil na povezavo, pa me je kar zvilo od krohotanja ob plakatu za dotični film:

I fight!
I love!
I conquer... like a Barbarian!
Priceless! Da o originalni opravi njegove Börte ne govorimo. Hollywood is simply hilarious.
Včeraj dopoldan sprehod proti severu, popoldan kolesarjenje proti jugu, vmes na sladoled s Hae In in njeno sošolko.
Pod goro Gyaebang san:




Domišljija brez meja - le katere dobrote se skrivajo v vseh teh vrčih?

Na sladoled k Lee Seung Bok Memorial Hall:

Niti približno se mi ne sanja, kaj vse te pisane zastave pomenijo, nanje sem naletel v neki odmaknjeni dolini, v kateri se ne nahaja praktično nič, razen zapuščene ovčje farme na koncu.





V taisti dolini je tudi par simpatičnih vikendic, ki me, ne vem točno zakaj, precej spominajo na domovanja Hobitov.


Nikakor pa mi ne bi bilo všeč imet take "sosede" nad vhodnimi vrati

Dokončna prerokba in gobarjenje

Slabe novice za dekleta, gospodične, gospe in vse, kar je ženskega spola in stremi k stanju Bude. Iz te moke ne bo kruha, kaj šele potice, vsaj še nekaj naslednjih inkarnacij ne.
Bodhisatva, ki je "pred kratkim" postal Buda Gotama Shakyamuni, je potreboval za dosego tega cilja 300 000 svetovnih ciklusov (Mahā kappa), ločenih z 20 neskončnimi obdobji (Asankheyya). En svetovni ciklus je obdobje med nastankom in koncem sveta. Njegova Dhamma, učenje, pa bo trajala borih 5000 let, od katerih je polovica že mimo. No, ta Bodhisatva, ki je skozi številne inkarnacije hlepel postati Buda (med ostalim pa vmes ubil svojega brata zaradi dediščine in gotovo počel še marsikaj drugega, kar si niso upali zapisat, da je bil inkarniran kot žival in demon) je tako 100 000 ciklusov preživel v obdobju Mano-Panidhana Kāla ali obdobju duhovne želje, 100 000 v Vaci-Panidhana Kāla (ubesedene želje) in še 100 000 v Kaya-Panidhana Kāla (obdobje aktivnosti). V slednjem je Bodhisatva s strani 24 Bud tega obdobja prejel dokončno prerokbo, da bo nekega dne tudi sam postal Buda. V vseh svojih inkarnacijah je Bodhisatva, kasnejši Buda Gotama Shakyamuni, srečal več kot 125 000 Bud (zaradi nepopolne literature ne morem podat natančnejšega števila).

Lepo in prav (dolgočasno tudi), kaj pa uvodna seskistična opazka? Osnovni pogoj za prejet dokončno prerokbo od Bude je, da si moški. Preostane vam samo čakanje naslednje inkarnacije v upanju na rojstvo kot moški... in prihod naslednjega Bude, to bo Buda Metteya čez nekaj deset miljonov let. Ja, pogoj za dokončno prerokbo je itak srečanje z Budo.
Rattana, ne boš še Buda... le kdo pa rabi Budo ob takem nasmehu!!!

Potok na drugi strani hriba ima prijetno zatočišče za kontemplacijo vode.

Za pomiritev poskrbijo še odpadli cvetni listi.

In v bližini potoka sem se včeraj nagobaril in domov prinesel nekaj več kot dva kilograma gob. Nisem tak poznavalec, da bi kar tako nabiral korejske gobe. Imam pa dovolj dober spomin, da vem, kje smo jih nabirali lani in kako izgledajo.


Ker pa preveč ljudi pozna moje gobarske sposobnosti, ne bom nadaljeval s hvalisanjem. Tehnično gledano sem te gobe rabutal. Ker so gojene.

Hlode navrtajo in v luknje potisnejo bete gob, ki potem veselo rastejo in se jih nabira od pomladi do jeseni, ko jih je največ.

Končni produkt je na koncu zgledal takole (z istrskim olivnim oljem)

Modeli in modeli

Kakšen je tradicionalni korejski macho ali patriarh? Butast, kot vsi tovrstni modeli po svetu. Za crknit od smeha. Le kako lahko določeni butasti posamezniki tako vztrajno vztrajajo v neproduktivnem obnašanju, ki največkrat ne prinaša nobenega užitka?
Primer: včeraj zjutraj Nandidin brat na obisku. Bo zajtrkoval? jasno, kako neumno vprašanje v Koreji, saj se vse vrti okoli hrane. OK, mi smo že vsi pozajtrkovali, ampak vsi banchani so bili še na mizi. Frajer se usede in tako obsedi kot debil za naslednjih 20 (dvajset) minut. Razlog? Ker mu nihče ni postregel riža v skodelo. Oboje ima na dosegu roke, ampak ne, to početje je gotovo nemoralno in/ali prenevarno, lahko mu roka odpade, dobi raka na testisih, postane plešast, mu odpadejo zobje in na koncu ga ugrabijo severnokorejski komandosi. Ha, bodimo resni! Da bi si sam postregel? Yok, bi rekli Turki. Z Min Yeong sva se samo muzala, da bi mu ona postregal, pa ji ni padlo na pamet. Ko se je končno Nandida vrnila s svojih skrivnostnih opravkov, je dečko dobil svoj riž, ona pa v zahvalo kričanje in pizdenje. Zadeva se je končala brez bedastih incidentov, saj z Min Yeong tega nisva zdržala več in sva se začela na ves glas krohotat, do solz, s tolčenjem po kolenih in tulečim zavijanjem, ko pa se nama je pridružila še Nandida je tip moral odnehat. Kakšen užitek pa je pizdit na nekoga, ki zaradi tega umira od smeha? Če ne drugo, lahko Nandida vidi, kakšno srečo je imela: prit iz take družine in dobit moža, ki ga ni sram pomivat posodo!
Zvečer sva s Hae In delala domačo nalogo.

Najprej je naredila popravo meni čisto nerazumljivega testa, pri matematiki pa sem se lahko izkazal s pomočjo, saj vrstni red operacij tu ni čisto nič drugačen kot drugod.

Se je pa vse skupaj zapletlo pri besedilni nalogi... le kdo bi vedel zakaj?

Važno, da je zabavno. Če že ni zabavno, pa je vsaj pestro. Pri obedu je tako prav zanimiv pogled na začetku, ko se za mizo zgodita dva hapjanga (Sonbop in jaz), ena dua (Zarina) in eno križanje (nono), Hae In pa trmasto vtraja pri japonskem Itadakimas!
No, dober tek, zajtrk čaka!

Rattana praznuje

Včeraj je Rattana praznovala stodnevnico. Že v soboto popoldan se je prebivalstvo v tej dolini podeseterilo, ko so se narisali družinski prijatelji. Če imaš penzion, je kaj lahko namestit okoli 40 prijateljev, ki lahko že v soboto pridejo na nedeljsko kosilo.
Kljub temu, da je bila nedelja, sem se (skoraj kot ponavadi) zbudil ob petih, jasno nikjer žive duše, pa sem jo v jutranjem mrazu mahnil kar na bližnji hrib.








Razgled sicer ni bogsigavedi kaj posebnega, je pa bil sprehod kar prijeten in utrudljiv, ob povratku okoli osmih pa je bilo že pošteno vroče. Zajtrk, nato pa vse živo (od domačih, gosti so seveda samo brezdelno pohajkovali naokoli) navali na pripravo hrane za pojedino.



Kot ponavadi je bilo potrebno poskrbeti za predstavo in Mr. Lee, mojster riževe... khm... potice? (kakšen primeren prevod za rice cake oz. 떡?), je spet opravil večino dela z rižem in pripravi fižolovega posipa, čeprav je tudi ostalim dovolil zabavo pri mahanju z lesenim kladivom.







Nekaj dobrot, preden so lakotniki brez milosti napadli omizje








Kako je dejansko potekalo žrtje, pa ne bo vidno na slikah, ker jih ni. Sem imel roke preveč zasedene s hrano in sem se tako preobjedel, da sem še cel popoldan preklinjal svojo požrešnost.
Zelo razširjena družina pozira

Tudi princeska se je pražnje oblekla in na moje veliko veselje je to bila oblekica, ki sem ji jo prinesel z Japonske. Ampak, lej ga zlomka, kaj ni še ena prikupna punčka imela jako podobne oblekice!



Zvečer, ko smo ostali sami, pa je bil spet čas za naše vsakdanje neumnosti.