O hrani in prehranjevanju

Ko sem drugič jedel mongge (in to v istem tednu), so mi bili še manj všeč. Sklepam, da zato, ker sem jih prvič polagal v ustno votlino, obloženo s šestdeset procentnim šnopcem, drugič pa z bore dvajset procentnim. Kar precejšnja razlika. Sicer pa sem se na to spomnil, ker smo ta drugi mongge zaužili v restavraciji, ke je po mojem okusu. Ne ravno zaradi hrane, ampak zardi izbire. Je ni. Vem, sliši se absurdno, ampak ne vem, kako bi se bolje izrazil. Zato gremo po vrsti, kronološko. V Koreji so restavracije - večinoma - zelo ozko specializirane. Nudijo nekaj inačic iste vrste hrane in tu se konča. Hočeš čačangmjon? Greš v restavracijo, kjer ga delajo. Ssamgjopsal? Greš nekam drugam. In tako dalje. Tudi za nepismene tujce so pripravne, saj so skoraj vse okrašene s fotografijami hrane, ki jo nudijo. Ko sem v Slobeniji omenil, kako je to v redu, so me zatrli z argumentom svobodne izbire. Kakšne svobodne izbire, lepo prosim? Da greš v restavracijo in se ti ne sanja kaj nudijo, da ne veš kaj bi hotel jest in po možnosti vprašaš, kaj imajo danes dobrega. Neumno vprašanje, danes je vedno dobro tisto, česar včeraj niso prodali (ne da je v Koreji kaj drugače, da se razumemo, le da se to tukaj ve, uveljavljeni princip refill = reuse*). Kakorkoli, sedeš za mizo, počakaš, da ti blagovolijo prinest jedilni list, ki ga nato bereš pol ure, ko pride natakar ga seveda vprašaš, če imajo nekaj, česar sploh nisi videl na jedilnem listu in tako dalje. V redu, imaš svobodno izbiro se neumno obnašat, tudi to najbrž nekaj velja, vsakemu svoje. Meni restavracijo, kot tista pred 4 dnevi (mogoče že 6 dnevi, ker pišem v soboto zvečer, ne vem pa, kdaj bom objavil), kjer smo komaj našli prostor za tri in sem bil že zaskrbljen, koliko ur bomo čakali na večerjo. Spet lažem. Ker te misli nisem uspel dokončat, ko smo že bili postreženi. Popolnoma. Od obvezne vode in mokrih brisačk pa do riža, štirih vrst rakov, rakove juhe, kimčija, redkvinega kimčija, mongge in še vsaj pet prilog, ki jim ne vem imena. In to je edina hrana, ki jo v tej restavraciji strežejo. Sploh ne vprašajo, kaj bi želeli in mi nismo vprašali, kaj imajo danes dobrega. No, kasneje smo res kričali (saj ne da bi bili pjani, kje pa, le ostale goste smo morali preglasit), naj nam prinese še kako flašo sojuja pa še kimčija pa še riža pa sojuja in še malo sojuja... Res bi bil bolj vesel kakšne druge hrane, ampak nisem sem prišel, da bi Eskime učil led delat. In soju pomaga. In k dobri volji pripomore, da nismo bili v kaki priljubljeni turistični destinaciji. Kajti, ko sem se najbolj veselo basal z ogromni zeljnimi listi iz kimčija, v eni roki držal kozarček in z drugo lovil rakovico (ne, nimam še treh rok, zelje sem si zabasal v usta in s palčkami hitel po oklepu), me je Kwan Chol sunil pod rebra, da sem skoraj popljuval celo mizo z zeljem. Takoj sem pomislil, da je temu povod moj barbarski način hranjenja, ampak hudirja, saj samo oponašam okolico, prav v ničemer se ne razlikujem od ostalih gostov! No, tudi tu malce pretiravam, saj se dobro zavedam, da če me nekdo res dobro in natančno pogleda, potem vidi, da nisem domačin. Doma sem iz druge province. Na srečo me ni dregnil, ker sem oponašal ostale, ampak da mi pokaže kuharice. Kakšne kuharice? Tu, skoraj tik nad tabo (sedeli smo na tleh, jasno), poglej kako bulijo vate in se hihitajo! Sliko že imate: v levi kozarček sojuja, usta polna kimčija, da mi ličnice plapolajo kot Louisu Armstrongu na koncertu in med palčkami cel oklep rakovice. Dvignem pogled in vidim štiri narežane face na kuhinjskem oknu, res bulijo vame. Mogoče še nikoli niso videle tujca. Sploh pa ne takega, ki bi se obnašal kot Korejec.
Ja, ampak počutim se kot kreten. Pa kaj, res je, uživam v pijači in jedači. In se še jaz, s polnimi usti, zarežim nazaj in izdavim "Mašissojo!" (Odlično!) in nekaj zelja mi konča v bradi, nekaj na mizi, nekaj ga uspem požret. Kuharice postanejo evforične. Kwan Chol razloži, da so zdaj vse zaljubljene vame.

* Za tiste, ki ne poznajo principa refill/reuse: v Koreji so banchan, priloge, vedno zastonj. Tudi če ti petkrat dodajo kimči, še vedno plačaš samo glavno jed, ki si jo naročil (riž se tudi doplača). Trik je v temu, da gredo vsi ostanki banchanov z miz nazaj v lonec in ponovno uporabo. In, lepo vas prosim, ne se zmrdovat. Tu smo v Koreji, kjer hrano spoštujemo in cenimo, samo zahodnjaškim barbarom bi padlo na pamet pljunit v bančan ali ga kako drugače onečedit.