WWOOF, ponovno

Ja, teh ponovno bo najbrž še kar precej. Saj pravijo, da se zgodovina ponavlja. Zakaj se ne bi potlej ponavljaja tudi Koreja? Bolje rečeno, moja korejska izkušnja.
Ampak korejska gostoljubnost je neponovljiva. Ne, da se ne ponavlja v času, težko si predstavljam, da je ponovljiva kje v prostoru. Kje drugje, če še niste razumeli. Včeraj zvečer sem spet prikolovratil v Seoul, k Nameeju. Tip živi v tipičnem korejskem stanovanj(c)u, ki po površini rahlo zaostaja za tistim, kar se v Slobeniji imenuje garsonjera. Ne ker je samski, na tovrstnih površinah živijo tudi družine z otroci. Zato mu ni bilo nič težko izjavit, ko me je zagledal na vratih, da prihaja na obisk njegova sestra z družino (beri še mož in dve hčerki), ki bo ostala dva dni. Meni se je malo zaletelo in sem brž začel iskat izgovor, kako sem se oglasil samo na kavi - najbrž za tak obisk nujno potrebujem nahrbtnik in vso svojo robo - pa me je zavrnil, da šest ljudi z lahkoto spi pri njemu. Rečeno storjeno.
V par dneh Busana sem se razvadil glede temperatur. Na jugu je bil že čas za kratke rokave, na severu za pojutrišnjem napovedujejo ponovno sneženje. Torej bo spet jug. Ponovno Yeosu, mesto na južni obali, kamor sem pred dvema letoma, bolj ko ne po nesreči, zalutal za dva dni. Na pot, spoznavat kraje in hrano, spoznavat ljudi in islkat kakšno priložnost tudi sam, medtem ko nekaj prijateljev išče po ustnem izročilu.
Tokrat mi je Jade - zelo razočarana nad mano, ker je nisem prepoznal, ampak v svojo obrambo moram povedat, da je menjala frizuro in si bistveno skrajšala lase - pri WWOOF Korea našla kaj zanimivo namestitev tam na "daljnem" jugu, kjer potrebujejo pomoč pri izgradnji tradicionalnih lesenih hiš. Od kod meni zveni to tako znano? Ponovno... neprecenljiva izkušnja, sploh če uspem kaj znanja odnest s sabo. Naslednji načrtovan postanek pa bo na plantaži čaja, kar tudi komaj čakam.
Čeprav... mi je med prelistavanjem seznama gostiteljev najprej padla v oko Joy Farm - v opisu sem namreč našel, da je glavna atrakcija tukaj The host and his wife. Khm. No, bi ju moral prej videt, preden komentiram. In listam jaz dalje in najdem Sanmaeul High School, kjer spet ni glavna atrakcija kak bližnji tempelj ali nacionalni park, ampak kar 60 students and 20 teachers. Ja, to pa je že vredno komentarja. Lahko ga pustite spodaj.

O stvareh, ki se ponavljajo

Ironija usode… pred dvema letoma sem, prišedši z Japonske, iz Busana hitel v Korejske rovte in prispel v Gangneun ob dveh zjutraj. In potem čakal prvi jutranji avtobus za naprej. Takrat je bila korejska pomlad, pa me je kar zeblo. Tokrat sem z istim avtobusom prišel iz toplega Busana v Gangneun, kjer še vedno kraljuje pol metra snega. Nekaj pred četrto jutranjo uro so odprli čakalnico avtobusne postaje, da mi vsaj ni potrebe zunaj cepetati po snegu. Načrt je bil seveda priti dovol j zgodaj, da bi z večernim avtobusom prispel v Jinbu, ampak sem za par minut zamudil popoldanski avtobus in se za naslednjih šest ur čakanja kar odpeljal nazaj do potniškega pristanišča, da se še enkrat poslovim od japonskega odposlanca. Tudi on ni imel pretirane sreče pri odhajanju, v Koreji se je nameraval zadržati le uro ali dve, a je za tisti dan na trajektu ostala razpoložljiva le karta za Royal Suite. Namesto kraljevske kabine si je privoščil sobo v Blu Backpackers hostlu – in s tem razveselil Avstralko, Američana, Izraelca in Korejca. Ko sem dotičnim osebkom povedal, da se milostno umikam iz skune spalnice – namesto da bi pripeljal še Japonskega odposlanca – so jim čez utrujene in neprespane obraze šinili namseški. Reveži ob mojem smrčanju niso zatisnili očesa in nisem si upal predstavljat, kaj bi se zgodilo, če bi to noč z Japoncem preizkušala njih potrpljenje z vajami v smrčalnem dvoglasju. Kot se je izkazalo kasneje, bi v miru lahko spali vsaj do štirih zjutraj, kajti do takrat smo, v družbi s Korejcem in Američanom, vedrili na strehi hostla. In vmes dvakrat šli do najbližje trgovine na obnovitev zalog piva.
Ampak še preden smo začeli veseljačit, naju je na strehi obiskal Amos, Izraelec. Povabila sva ga, naj se nama pridruži ob kozarčku, pa je vljudno odvrnil, da ne pije alkohola, se pa je z veseljem pridružil pri klepetu. In čez dve minuti nisem vedel ali naj se smejem ali naj strmim, ampak od vseh hostlov in ljudi v Busanu, kje je Amos našel ravno mene? Namreč, povedal je, da je namenjen na Japonsko, v zen tempelj, ravnokar pa je prišel iz korejskega templja, kjer se je zaključil zimski odmik. Ja, bil je v Musang sa. Skoraj bi ga bil popljuval s pivom, ki se mi je zaletelo, a ga na srečo nisem, le vprašal sem ga, če je Dae Jin še vedno opat. Tu je bil on na vrsti, da debelo pogleda. Jaz pa nonšalantno naprej, da je opat ena izmed najmodrejših oseb, ki jih poznam. Povedal sem svoje, vključno z opatovo izjavo o mojem iskanju vprašanja in z olajšanjem sem ugotovil, da to njegovo zen modrovanje o vprašanju ni bil predpripravljen govor, ki ga servira vsakemu dovolj naivnemu tujcu.
Dopoldansko vstajanje je bilo mučno in boleče, ampak še pred poldnevom sva se uspela spokat iz hostla, se sprehodila po tržnici, nakar sem japonskega odposlanca povabil na naše tradicionalno kosilo, 삼겹살. In tako se je zaključilo meddržavno srečanje na najvišjem nivoju. Za evropsko čokoaldo, naše alge in soju sem dobil v zameno otoško glasbo, poslovila sva se v pritanišču in jaz sem odhitel zamudit avtobus. In se potem vrnil, počakal do vkrcavanja na trajekt za Hakato in spet na drug konec Busana na avtobus.
Ura je 4.45, ampak brezžično omrežje deluje brezhibno, pa tudi elektrika je na razpolago v čakalnici. Ne kako se bo dalo preživet naslednji dve uri!

Blue Backpackers Hostel Busan, foto blog

Pogled s terase hostla - vsak se znajde po svoje.

Streha hostla - nočna mora vsakega elektičarja.

Zbirališče.. emmm... Ampak te telefonske pa zlepa ne moreš pozabit!

Nekaj zanimivih naslovov črne kronike:

Še "engrish" oziroma "konglish": But I'm looking for Hotel 41nd!

Home Sweet Home

V četrtek sva se z Nameejem dobila med pavzo za kosilo, po kosilu pa mi je razkazal še EWHA Woman's University, po njegovih besedah ena od dražjih univerz. O kvaliteti se nisva kaj prida pogovarjala, predvsem zato, ker mi je stalno zastajal dih. Ne zaradi arhitekture ampak zaradi drugih lepot tega kraja... Vem, najbrž sem moško prase, tudi prav, zato uživajte v arhitekturi.



Zelo blizu EWHA je kraljeva palača Deoksugung, tam sem sicer že bil lani, ampak sem se v dolgčasu odločil za ponoven obisk. Dobra zamisel, popolnoma po naključju sem ulovil menjavo straže, zelo pisana in, na trenutke, hrupna zadeva, da o dolgovezenju ne govorimo. Najbrž je bil ravno čas menjave straže najprimernejši trenutek za sovražnikov napad, saj je bilo takrat s tem pomembnim opravilom zaposlene vsaj pol vojske...






Video:


Malce sem postal zaskrbljen, kaj se dogaja v palači, kar trlo se je gasilcev... ampak ni bilo hujšega kot spiranje snega s streh palače, nabralo se ga je namreč kar precej, ulovil sem le zaključni del, ko so bili pohvaljeni.


Pri tehle kamnih pa najprej pade na misel engrish.com - ne zaradi kamnov, jasno, ampak zaradi napisa ob njih.


Pa smo pri enemu izmed najstarejših raketnih orožij: hwacha. Tale je bila hwacha srednjetežkega topništva in je lahko izstrelila do 100 eksplozivnih izstrelkov naenkrat.



Verjeli ali ne, tole pa je vodna ura. In to taka, ki je bila ure; zdaj jih ne more več, ker večina kosov manjka.





Zelo pomemben stric v korejski zgodovini, nihče drug kot kralj Sejong Veliki (samo šew enemu je zgodovina podelila epitet "Veliki"), izumitelj korejske pisave hangul.



Petek je bil še bolj počasen, edina koristna stvar, ki sem jo naredil, je bilo čiščenje Nameejevega računalnika. Revček (računalnik, ne Namee) se je tako mučil in stokal, da sem ga kar odprl in pobral ven vsaj polkilogramsko kepo prahu.
V soboto popoldan pa na avtobus in nazaj domov. S svojo srečo sem seveda naletel na prometno konico in avtobus je samo za izhod iz mesta porabil eno uro. Še dve uri vožnje, Jinbu, domač kimči, širok nasmeh in objem. Doma je res najlepše.

Seoul

Borim se z "qwerty" tipkovnico, brez sumnikov, na sposojenem MacBooku. Nekaj je narobe, nikakor se ne morem povezat na nobeno brezzicno povezavo. Sem padel v nek paralelni svet, kjer je v Koreji to nemogoce? Najprej sem imel tezave na Linuxu in sem, vdan v usodo, ponovno zagnal laptop v Windowse, kjer me je cakalo se vecje prsenecenje: kjer je Linux zaznal 8 omrezij, Winsi trmasto trdijo, da ni niti enega na razpolago. Bom poskusil prezivet tudi to.
V Seoul prisel vceraj zvecer in najprej skocil v Techno Mart - 7 nadstropij elektronike. Preko 2500 trgovin. Zabavno in poucno. Vecer ob pivu, danes popoldan z rahlim glavobolom in neurejenim zelodcem na duhovno ciscenje v Jogyesa tempelj, skoraj v centru Seoula.





No, turisticni predel Insa dong je dokaj blizu. V templju raste Nacionalni zaklad st. 9, beli bor (Pinus bungeana), ki je bil prinesen s Kitajske pred vec stoletji. Barva lubja najbrz dovolj jasno pove, zakaj se mu rece beli bor.

Kot zanimivost: tudi Nacionalni zaklad st. 8 je beli bor. No, bolj zanimivo mi je bilo vecerno branje o doticnem templju, kjer sem izvedel, da je bil v centru pozornosti leta 1998, ko je skupina menihov zasedla tempelj, slo je za boj za oblast med meniskimi frakcijami in po 40 dneh je moral posredovati riot police, ki je pregnala protestnike. Toliko o miroljubnih budisticnih menihih, ki negujejo samo duhovno rast.
Cez cesto v TempleStay Info Center, da se pozanimam v katerih templjih govorijo tudi anglesko. Poleg informacij so me zasuli z literaturo in knjiznim kazalom "TempleStay". Najprej so hoteli vedeti, kaj me je prineslo v Korejo... in ne, nisem duhovicil, da je to bilo letalo! Najbolj so bili zacudeni, ko sem razlozil, da me sploh ne zanimajo posebni programi, kjer butaste tujce ucijo izdelovat lampjoncke, pit caj in se kake podobne zadeve, da me zanima izkljucno spet nekaj dni prezivet kot menih. Spet? Ja, spet. Oooo! Torej vem, da bom moral vstajat ob 3h zjutraj, opravljat prostracije, petje suter itd? Vem, ne samo, da vem, zelim si tega. Aha, ko smo ze pri temu: na njihovi spletni strani sem nasel vtise ljudi, ki so dali skozi TempleStay (ponavadi dan ali dva) in, le kdo drug kot neka tumpasta Americanka, je napisala da je bilo vse oh in sploh in lepo, ampak najlepsa je bila jutranja glasbena ceremonija (sic - morning musical ceremony). Na vsak nacin so me prepricevali, da je Haein sa najlepsi, kam bom sel pa bom sele videl. Zdaj imam dolg seznam e-mailov templjev.
Potem: Yongsan Electrinics Shopping Town. Baje okoli 7000 trgovin. Bigger than Japan's and Hong Kong's combined, if you can't find it here, no one has thought of it yet. Tako pravijo obiskovalci.
Pogled na shopping town na eno stran postaje Yongsan:

In na drugo stran postaje:

Dejansko ni tako privlacno, kot bi si kak tehno frik lahko predstavljal. Kaj pomaga nadstropje z vsaj 100 ali vec trgovinami s telefoni, ce pa vsi nudijo prakticno 50 istih modelov? Enako pri racunalnikih, prenosnikih, dodatni opremi, fotoaparatih, kamerah, navigatorjih, bralnikih in... wc skoljkah. Ja. Tu je po pokrov za wc skoljko potrebno it v trgovino z elektroniko. In potem sedis na skoljki, ki ima podobno konzolo kot USS Enterprise in samo cakas, kdaj te bo Scotty nekam prenesel. S spuscenimi hlacami.
Ampak ker vsaka kura zrno najde, tudi slepa in tista, ki ne zna (se) korejsko, sem bil kar presenecen, ko sem nasel tudi nekaj rabljene robe in vmes, lej ga zlomka, star DDR2 RAM modul, specifikacije identicne kot za moj laptop! Lahko probam? Tip me debelo gleda kaj za vraga bom probaval, jaz pa laptop iz nahrbtnika, izvijac iz zepa in lepo odprem skatlo, vtaknem modul, prizgem zadevo... dela, RAM podvojen, super. Koliko stane? Today special offer, 5000 won. Cool. Prodano!

O trmi

Včeraj je imal Ho Jin graduation day.

Manjša slovesnost v šoli, potem smo si privoščili 자장면 za kosilo.

Kljub temu, da je že zjutraj začelo snežit, smo se s Sonbopom in dvema prijateljema po kosilu odpravili na peturni sprehod do izvira mineralne vode Bangadari. Kar nekaj težav sem imel za jim dopovedat, da to vodo poznam in je ne nameravam pit. Je pač ena izmed tistih vod, tako bogatih z železom, da cela okolica izvira spominja na odpad zarjavelega železa, voda pa ima okus preveč podoben krvi. Bolje rečeno, taka voda in kri imata okus po železu. Uspešno sem se ubranil vseh prepričevanj in ponovno podcenil korejsko trmo. Naslednja stvar, ki me je čakala, ko smo, zasneženi kot štirje snežaki, prišli domov k 이-ju, je bila kava, skuhana ravno v prej omenjeni vodi. In ne, ni bilo dovolj, še riž za večerjo je bilo potrebno kuhati v železnini. Danes se počutim kot Ironman. In se izogibam vodi, da ne bi začel rjavet.


Ampak nekaj sem omenjal korejsko trmo.. ja, Korejci znamo bit trmasti. Pri včerajšnji večerji so mi previdno ponudili 고추장, nekaj slastnega pikantnega, meni izjemno okusnega, z opozorilom, da to je neka korejska pekoča zadeva. Ih, mene bodo učili! Sem si 고추장 že kot marmelado mazal na kruh, pa da ne bi zmogel pomešanega z rižem?? Ko sem zajel zajetno žlico so začeli kar jecljat, da to res peče. Ja in? Ne meni govorit... No, najbrž je nadaljevanje dokaj logično. Odkril sem, da 고추장 iz vrečke, ki ga nekdo prinese od doma, še zdaleč ni isto kot 고추장 kupljen v trgovini. Prav mi bodi. Pa da ne bi kdo mislil, da nisem pojedel vsega in skodele polizal. Korejci smo res trmasti...
Že drugi dan sneguje, za danes je napovedano, da ga bo zapadlo do enega metra, temperature pa se bodo s "spomladanske" nule spustile vse tja do -19. Ulic in cest se seveda ne pluži, le glavno cesto so sinoči nekaj posipali. Ampak je zgledalo, da to počnejo bolj za hec kot pa zares.
Bomo pač doma, gledali TV, se basali s čokolado, se učili angleščino ali korejščino ali gledali koncert od Hatsune Miku. Hehe. Sem predvčerajšnjim Hae In pokazal posnetek koncerta tega japonskega vokaloida.

Je samo nasmejano začudeno pogledala in najprej vprašala "Animation?" Ker se mi ni dalo enajstletnemu otroku razlagat razlike med animacijo in hologramom, sem samo pritrdil. Čez dodatnih deset sekund podrobnega opazovanja me je usmiljeno pogledala in razložila "Anio, hologram!" Prav mi bodi, še enkrat.
Žrtev čokolade:

Foto blog

Spet nič kaj pretirano zanimivega. Princeska je v šoli v naravi in namesto da bi na TV gledal K-drame (recimo Dream High, ponovitev, drugače to gledamo zvačer) ali oddaje kjer morajo najbolj znane K-pop starlete (na primer Narsha ali enih par od After School) delat kot sobarice v hotelu in čistit wcje, sem se najprej odpravil na sprehod po dolini, po kosilu pa smo s Sonbopom in dvema njegovima prijateljema šli malo v hribe, nič posebnega, par ur hoje, je pa blo res fajn.