petek, 04. februar 2011

Še enkrat, že spet

Koreja, jasno. Tokrat, za spremembo, zamenjal letalsko družbo in se izneveril kot sicer redni potnik Turkish Airlines. Izdajalec sem seveda postal zaradi denarja, Emirates so dvakrat ceneje prodajali karto za isto destinacijo, pa še malo luksuza je dodanega zraven. In tistih nekaj centimetrov več prostora res naredi razliko. Ampak hrane pa nimajo boljše. Ko bom bogat bom še kdaj poletel s Turki, da spet poskusim čokoladni mousse ali jogurt s pomarančo.
Do Dubaia sem med letom trpel. Ne, ni se mi vrnil strah pred letenjem, žal sem letalo moral delit z butastimi Italjani in zagamanimi Slovenclji. Hrupni, tečni, zoprni. Resnično sem bil presenečen, da Slovenclji niso šli na počitnice s harmonikami. Saj ne vem če bi bilo huje poslušat Na golici ali nakladanje, ki sem ga.
V Dubaiu so spet Emirates poskrbeli za malo zabave, saj je let za Seoul - brez kakršnekoli normalne razlage ali vsaj neumnega izgovora - zamujal skoraj štiri ure. Ampak potem smo le vzleteli in skoraj do Seoula je nori pilot vozil po makadamu. Nič kaj v stilu good vibrations- vibrations only. Kljub vsemu je bil spodoben let (kljub zamudi in vibracijam), saj so bili ostali potniki večinoma Korejci. Najbrž se je vsem mudilo domov za novo leto, ampak nihče ni (pre)glasno godrnjal ali moril celotne posadke zaradi zamude. Letenje mi postaja že pravi dolgčas. Ah, kje so časi tistega grozljivega prvega leta v Istanbul! Ravno tako me začenjajo dolgočasit razni mejni, obmejni ali brezemejni organi in organčki. Nihče ni onegavil zaradi 41 čokolad, sira in Simonovih domačih klobas. In prvič, ko sem si iz previdnosti natisnil spletno stran korejskega zunanjega ministrstva s podatkom, da mi pripada 90 dni bivanja, me nihče ni niti povohal. Samo pritisnil je žig, veljaven do maja in to je bilo to. Tale natisnjen papir moram od zdaj naprej redno imet pri sebi, deluje kot amulet.
V Seoul sem se pricjazil krepko čez osmo in se naužil prave hrane, naslednji dan pa sem na avtobusni že čakal Min Young, da greva skupaj v Jinbu. Ko je zamujala že več kot pol ure, sem bil zaskrbljen, če sploh čakam na pravem mestu. Sploh ne bi bilo čudno. Ko sem pametno ugotavljal, da ne vem kaj storiti v tem primeru, je prihitela, vsa zadihana in se jela opravičevati, ker sem jo moral tako dolgo čakati, da sva zamudila avtobus. To, da sta imela z očetom na poti iz Incheona prometno nesrečo, je povedala šele kasneje. Sreča v nesreči, trpela je le pločevina. Naslednja sreča, naslednji avtobus čez pol ure. Nesreča, novoletni dan in prometni zamaški na vsakem vaškem kolovozu. Skoraj štiri ure za pot, ki ponavadi traja dve. In moj četrti obisk pri Hae In, tretji naslov. Objemu spet ni bilo konca, potem je prišel čas daril, še Min Young je imela poln kovček daril za otroke (in jaz, ki sem zlobno mislil, koliko robe si vlači za ta izlet!).
Danes uživali na soncu na ribiškem prazniku. Ja, točno tako, nima samo izola takega prestižnega dogodka. Zgledalo pa je nekako takole:

Vsak si je izdolbel svojo luknjico v led in namakal trnek. Na moje (in ribje) veselje ni kazalo na kak obilen ulov, zato pa so se mnogi zabavali na bolj normalne načine, od banalnega drsanja po ledu do bicikliranja oziroma norih voženj po ledu.

Doma na toplem pa je najlepše. In, meni malce presenetljivo, med vso goro daril se je Hae In zaljubila v rokavičke, jasno rožnate, in zdaj so neločljivi. Bojim se, da celo spi z njimi...

2 komentarja:

  1. Ah ja, znano, znano... Tečni Italjani in Slovenci na letalu, namreč. Do Seoula pa vse kul med Korejci.

    Samo da ne najdeš kakih Slovencev še v Koreji, kot sm jih jst!

    Welcome home. Again :)

    OdgovoriIzbriši

STATISTIKA