O trmi

Včeraj je imal Ho Jin graduation day.

Manjša slovesnost v šoli, potem smo si privoščili 자장면 za kosilo.

Kljub temu, da je že zjutraj začelo snežit, smo se s Sonbopom in dvema prijateljema po kosilu odpravili na peturni sprehod do izvira mineralne vode Bangadari. Kar nekaj težav sem imel za jim dopovedat, da to vodo poznam in je ne nameravam pit. Je pač ena izmed tistih vod, tako bogatih z železom, da cela okolica izvira spominja na odpad zarjavelega železa, voda pa ima okus preveč podoben krvi. Bolje rečeno, taka voda in kri imata okus po železu. Uspešno sem se ubranil vseh prepričevanj in ponovno podcenil korejsko trmo. Naslednja stvar, ki me je čakala, ko smo, zasneženi kot štirje snežaki, prišli domov k 이-ju, je bila kava, skuhana ravno v prej omenjeni vodi. In ne, ni bilo dovolj, še riž za večerjo je bilo potrebno kuhati v železnini. Danes se počutim kot Ironman. In se izogibam vodi, da ne bi začel rjavet.


Ampak nekaj sem omenjal korejsko trmo.. ja, Korejci znamo bit trmasti. Pri včerajšnji večerji so mi previdno ponudili 고추장, nekaj slastnega pikantnega, meni izjemno okusnega, z opozorilom, da to je neka korejska pekoča zadeva. Ih, mene bodo učili! Sem si 고추장 že kot marmelado mazal na kruh, pa da ne bi zmogel pomešanega z rižem?? Ko sem zajel zajetno žlico so začeli kar jecljat, da to res peče. Ja in? Ne meni govorit... No, najbrž je nadaljevanje dokaj logično. Odkril sem, da 고추장 iz vrečke, ki ga nekdo prinese od doma, še zdaleč ni isto kot 고추장 kupljen v trgovini. Prav mi bodi. Pa da ne bi kdo mislil, da nisem pojedel vsega in skodele polizal. Korejci smo res trmasti...
Že drugi dan sneguje, za danes je napovedano, da ga bo zapadlo do enega metra, temperature pa se bodo s "spomladanske" nule spustile vse tja do -19. Ulic in cest se seveda ne pluži, le glavno cesto so sinoči nekaj posipali. Ampak je zgledalo, da to počnejo bolj za hec kot pa zares.
Bomo pač doma, gledali TV, se basali s čokolado, se učili angleščino ali korejščino ali gledali koncert od Hatsune Miku. Hehe. Sem predvčerajšnjim Hae In pokazal posnetek koncerta tega japonskega vokaloida.

Je samo nasmejano začudeno pogledala in najprej vprašala "Animation?" Ker se mi ni dalo enajstletnemu otroku razlagat razlike med animacijo in hologramom, sem samo pritrdil. Čez dodatnih deset sekund podrobnega opazovanja me je usmiljeno pogledala in razložila "Anio, hologram!" Prav mi bodi, še enkrat.
Žrtev čokolade: