O stvareh, ki se ponavljajo

Ironija usode… pred dvema letoma sem, prišedši z Japonske, iz Busana hitel v Korejske rovte in prispel v Gangneun ob dveh zjutraj. In potem čakal prvi jutranji avtobus za naprej. Takrat je bila korejska pomlad, pa me je kar zeblo. Tokrat sem z istim avtobusom prišel iz toplega Busana v Gangneun, kjer še vedno kraljuje pol metra snega. Nekaj pred četrto jutranjo uro so odprli čakalnico avtobusne postaje, da mi vsaj ni potrebe zunaj cepetati po snegu. Načrt je bil seveda priti dovol j zgodaj, da bi z večernim avtobusom prispel v Jinbu, ampak sem za par minut zamudil popoldanski avtobus in se za naslednjih šest ur čakanja kar odpeljal nazaj do potniškega pristanišča, da se še enkrat poslovim od japonskega odposlanca. Tudi on ni imel pretirane sreče pri odhajanju, v Koreji se je nameraval zadržati le uro ali dve, a je za tisti dan na trajektu ostala razpoložljiva le karta za Royal Suite. Namesto kraljevske kabine si je privoščil sobo v Blu Backpackers hostlu – in s tem razveselil Avstralko, Američana, Izraelca in Korejca. Ko sem dotičnim osebkom povedal, da se milostno umikam iz skune spalnice – namesto da bi pripeljal še Japonskega odposlanca – so jim čez utrujene in neprespane obraze šinili namseški. Reveži ob mojem smrčanju niso zatisnili očesa in nisem si upal predstavljat, kaj bi se zgodilo, če bi to noč z Japoncem preizkušala njih potrpljenje z vajami v smrčalnem dvoglasju. Kot se je izkazalo kasneje, bi v miru lahko spali vsaj do štirih zjutraj, kajti do takrat smo, v družbi s Korejcem in Američanom, vedrili na strehi hostla. In vmes dvakrat šli do najbližje trgovine na obnovitev zalog piva.
Ampak še preden smo začeli veseljačit, naju je na strehi obiskal Amos, Izraelec. Povabila sva ga, naj se nama pridruži ob kozarčku, pa je vljudno odvrnil, da ne pije alkohola, se pa je z veseljem pridružil pri klepetu. In čez dve minuti nisem vedel ali naj se smejem ali naj strmim, ampak od vseh hostlov in ljudi v Busanu, kje je Amos našel ravno mene? Namreč, povedal je, da je namenjen na Japonsko, v zen tempelj, ravnokar pa je prišel iz korejskega templja, kjer se je zaključil zimski odmik. Ja, bil je v Musang sa. Skoraj bi ga bil popljuval s pivom, ki se mi je zaletelo, a ga na srečo nisem, le vprašal sem ga, če je Dae Jin še vedno opat. Tu je bil on na vrsti, da debelo pogleda. Jaz pa nonšalantno naprej, da je opat ena izmed najmodrejših oseb, ki jih poznam. Povedal sem svoje, vključno z opatovo izjavo o mojem iskanju vprašanja in z olajšanjem sem ugotovil, da to njegovo zen modrovanje o vprašanju ni bil predpripravljen govor, ki ga servira vsakemu dovolj naivnemu tujcu.
Dopoldansko vstajanje je bilo mučno in boleče, ampak še pred poldnevom sva se uspela spokat iz hostla, se sprehodila po tržnici, nakar sem japonskega odposlanca povabil na naše tradicionalno kosilo, 삼겹살. In tako se je zaključilo meddržavno srečanje na najvišjem nivoju. Za evropsko čokoaldo, naše alge in soju sem dobil v zameno otoško glasbo, poslovila sva se v pritanišču in jaz sem odhitel zamudit avtobus. In se potem vrnil, počakal do vkrcavanja na trajekt za Hakato in spet na drug konec Busana na avtobus.
Ura je 4.45, ampak brezžično omrežje deluje brezhibno, pa tudi elektrika je na razpolago v čakalnici. Ne kako se bo dalo preživet naslednji dve uri!