Vsakdanje življenje

Odličen dan sva si v soboto s Sonbopom izbrala za "romarsko pot" od templja Woljeong do templja Sangwon, deset kilometrov, in potem še pol v ure v hrib do naslednjega templja, ki ima malce dolgo in komplicirano ime, pa vas ne bom s tem moril. Da ne bi kdo pomislil, da si ga nisem zapomnil! Krenila sva zgodaj zjutraj v zoprnem mrazu, po snegu in ledu in celo pot se je Sonbop navduševal nad pomladjo. Ne tisto, ki naj bi prišla, ampak tisto, ki je že tukaj. V gozdu je namreč našel prvo brstečo vejo. Po kratkih poklonih in meditaciji sva si v templju privoščila brezplačno kosilo, med množico somišljenikov, ki so izbrali ta sončen počitniški dan za izlet. Z majčkeno razliko od naju, prišli so z avti ali z avtobusom. Molitve sva ponovila še v Sangwon templju na povratku in si ogledala Dongjong, Državni zaklad št. 36, bronasti zvon, domnevno najstarejši v Koreji, narejen v 24. letu vladavine kralja Songdoka dinastije Shilla (za nevedne, to je bilo leta 726).


Če se ne bi vračala po škripajočem snegu bi lahko res pomislil na pomlad, sonce je prijetno grelo, pogled je počival na mladih romarkah.. eee... na zasneženi pokrajini...
Včeraj meglena nedelja, cel dan, nikogar ni mikalo ven, otroci cel dan v pižami, poležavali smo pred TV, a za eno uro smo se le zbrali in jo koristno izrabili za učenje angleščine. Zadnji dan počitnic. Kar se večini najbrž zdi cel dolgčas, je meni skoraj neverjetna avantura. Takega življenja nisem doživel več kot 20 let in nisem niti vedel, da ga pogrešam. Ga nisem hotel pogrešat.
Hae In je po svoji stari navadi čakala prav do zadnjega in se šele pozno zvečer lotila domačih nalog. Po tuširanju mi je spet pripadla čast, da ji razčešem zdaj že kar dolge lase in potem se je začela afnat s kremami. Na moje zmrdovanje nad tovrstnim početjem je odgovorila s smehom in dala vedeti, da tudi jaz rabim kaj takega: v pičli sekundi sem imel namazan obraz in, lej ga zlomka, sploh nisem tulil od groze, ko mi je to počela.

Danes zjutraj pa je bilo treba spet v šolo.

Za tiste, ki se jim ob misli na Korejo pocedijo sline: kimči trikrat dnevno ali večkrat, če štejemo da je za zajtrk kimči jjigae (in kimči kot banchan), za kosilo pa kimči bokkeumbap (in kimči kot banchan). Pa ramyon, mandu, alge, tofu in ostala soja na tisoč načinov. In ah in oh, tempeljski kimči v soboto... ja, res si bom spet vzel čas in si nadel meniško obleko. Še vedno me dokaj črviči tista izjava o iskanju vprašanja in sploh mi ni važno, če se je opat takrat samo za(je)baval.
Sum potrjen: Hae In hodi spat z rokavičkami.