Na poti do Tokunoshime sem prezivel vec kot 48 ur, seveda z najcenejsimi variantami. V Pusanu se nisem ustavljal, z avtobusne s podzemno direkt na trajekt, ki sem ga cakal sicer cel dan, ampak je najcenejsa varianta in traja dobrih 8 ur, z vkrcavanjem in izkrcavanjem pa kar 11. Nato Hakata oziroma Fukuoka in spet in ponovno intelektualci z opravljenim izpitom iz odkrivanja sumljivih emigrantov... Tokrat, na mojo sreco, sem bil ravno dovolj utrujen, da se mi ni dalo cisto nic, ne pa toliko, da bi bil jezen na cel svet.
"So, Mr. KLeva, you are from Slovenia?"
Wow, totalno presenecenje! Nic Ukrajine? "Yes."
"So, why you come here from Korea?"
Khm... well.. najbrz ker sem bil v Zimbabweju... "Because I was in Korea."
"Oh, I see. So you will stay at this adress?" in pokaze na imigracijski formular, ki sem ga moral prej izpolnit. "Isthis a hotel?"
"No, I visit a friend, his adress."
"He live in Kagoshima?"
"No, on Tokunoshima, prefecture of Kagoshima."
"So why you write Kagoshima?"
"I wrote Kagoshimaken and I was told that means prefecture of Kagoshima and Tokunoshimatyo is a part of it."
"Aaaaa, Kagoshimaken, yes, so, where does yor friend live?"
Dag, nasmehni se, ne zaspat... "On Tokunoshima, in Kedoku."
Jupi, samo se prstne odtise in fotko na druzinski album in po 10 minutah so me spustili na Japonska tla... yes, dream on, konju jedan, to je bila imigracija, zdaj se carina in prvo, prekrasno vprasanje: "You are from Slovenia?"
"Yes," s sirokim nasmehom.
"And why you come from Korea?"
AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA - samo v mislih, dejansko pa samo razlagal intelektualcu z IQ stevile noge, kako se da iz Slovenije prit na Japonsko CELO preko Koreje...
Nato, koncno, Fukuoka. No, poiscimo zemljevid mesta, kako s podzemno prit do avtobusne postaje. Mnja, najblizja postaja podzemne je na avtobusni postaji, najbolje da se do tja odpravim pes, potem se bom ze odlocil. Se prej pa bedne wone menjat v yene. V Koreji sem bil ze navajen, da moram za vsako menjavo valute pokzat potni list, tukaj ga pa na moje presenecenje niso potrebovali. Sem pa zato moral izpolnit obrazec z miljonom nepotrebnih podatkov za njihovo bazo, vkljucno s telefonsko stevilko - kar sem pustil prazno.
"Mr., your telephone number!"
"Well, I have no phone."
"No no, your telephone number."
Na, bodi vesel, in ce ima kdo na obmocju +386 14mestno telefonsko stevilko in ga bodo klicali z Japonske...ah, shit, woni so bili najbrz ponarejeni...
Edini uporaben nacrt mesta, ki sem ga dobil, je bil v korejscini in brez jebe in brez falit sem iz prve prisel na avtobusno postajo. Kar me je malo - da ki malo - zmedlo, je bilo to, da sem se do postaje moral povzpet z liftom v tretje nadstropje.. v drugem je namrec podzemna... naj se kdo rece, da Japonci niso cudni...
Nato 4 ure voznje z enim postankom do Kagoshime, kjer sem spet cisto "po nosu" izstopil na skoraj pravi postaji in sem imel do luke borih 20 minut pesacenja. Najdem luko in ferry terminal in jupi... in kuracpalac in jebanje v glavo se zacne... imajo 4 potniske terminale in seveda niti na enem ne govorijo anglesko - razen na zadnjem. OK, pac ne govorijo anglesko, ampak "Tokunoshima" so razumeli, saj mi karte niso prodali in so me poslali drugam, kjer naj bi to naredili, ampak se je zgodba le ponovila. Na tretjem okencu - ta okenca so bila vsaksebi od 40 minut do ene ure hoje - je bilo najhuje. Ne, ker bi jaz bil ze totalno nakurcen ali ker je manjkalo 20 minut do odhoda trajekta, ampak je bila ena krota res krepko too much...
"Tokunoshima...?"
Z druge strani japonscina. Ja, takoj mi je kapnilo, da nisem na pravem kraju, saj ob nobeni postavki ni bilo ure 18:00, ko gre trajekt na Okinawo.
"OK, not here, but WHERE I can get the ferry for Tokunoshima?"
Yay, vzela je listek in pisalo, kul, dobim narisano! Mi ga da.... pa koji ti je kurac, jebem te baba blesava, kaj mi bo ta telefonska stevilka?
"Phone ferry." In japonski nasmeh. E, po 3 sekundah ratam alergicen na ta njihov nakurceni smajl, ker pomeni tocno in edino "jebi se".
"SO I PHONE THE FUCKING FERRY AND IT WILL COME HERE TO PICK ME?"
Ze prej je bla cakalnica totalno tiha, na Japonskem je vse tiho, po mojem dretju pa je tisina postala - pesnisko receno - otipljiva.
Nakar je uboga pupa, ki sploh ne razume anglesko in jo barbarski neotesanec tako terorizira, izpod pulta izvlekla zemljevid pristanisca, urno pokazala pomol "We here", obkrozila cetrti pomol "Tokunoshima ferry here". Saj sem vedel, lepa beseda lepo mesto najde. Zato sem se vljudno priklonil in se zahvalil "Kamsanmida"... tako, za moralno klofuto. In v dir. Believe me, z zvitim gleznjem in nahrbtnikom ni sala prelaufat par kilometrov, ampak uspelo mi je. In odpujsal sem na Pacifik, za 11.000 yenov mi je pripadal futon na skupnih leziscih.... ahem... na fotki je polovica kabine za cca 100 folka in prizor me je nezadrzno spominjal na skico tovorne ladje, s katero so vozili suznje iz Afrike.
Koliko sem spal, si lahko predstavljate ob podatkih o vonjavah, zvokih in premetavanju trajekta - kar bi lahko bilo zabavno, ce bi imel ob strani brhko mladenko, ne pa nadebudnega sumo borca z Okinawe (no joke), ki se je vsakih 20 sekund zakotalil name...
Ampak prezivel sem. In Takaichiro "call me Taka" Hutori me je pricakal in tukaj sem, na jako vetrovnem otoku, dnevne temperature okoli 20 stopinj, nocne temperature okoli 20 stopinj... Po dveh dneh sem ze prijetno zapecen ko odojek, adapterja za elektriko se nimam, naokoli se furam z Yamaha skuterjem - noro, ti japonci so cisto prfuknjeni, vsi vozijo po napacni strani ceste! Oponasat jih je cel podvig, ne bi o kriziscih... ampak to pocet nabasan, kot sem danes, pa je prava nocna mora.
