Šamanizem

Današnji dan se je začel kot vsi drugi, z obilico kimčija za zajtrk, nadaljeval pa se je malo bolj nenavadno. Hotel sem se lotit svojih hlodov, pa me je Nandida prosila, če bi lahko danes njej pomagal. I, seveda, le zakaj pa ne? In mi je uturila enih sto krožnikov za pomit. Wot, smo odprli menzo za kako kasarno?
"Danes šamanistični festival tukaj."
A, pa reci tako, torej bomo futrali celo vas, žurka in to, kul!
Ed ecco IL lavastoviglie al lavoro... majke mu ga nabijem tistemu, ki si je izmislil nizka in povrhu še globoka pomivalna korita, me hrbet ni tako bolel, ko sem tu prekladal tramove!
In pride pol Šaban, pa ne Bajramović, ampak šaman s tipkarsko napako (namerno, jasno), ki na koncu niti šaman ni, ampak samo "the drummer", pozor na posebno ritualno preprogo... khm... ;-)

Na koncu se izkaže, da je Šaban v bistvu Šabanka, po domače 무당 ali mudang; dejansko je večina korejskih šamanov žensk. No, najbrž ste uganili, da je teta v najbolj pisanem kostumu mudang:

Odpoje in odpleše ona svoje, odžene zle duhove izpred in iz hiše (bolj slabo ji je šlo od rok, če sem brez težav ostal v hiši), maha na veliko z ono belo rjuho z vozli, sklepam, da gre za "orodje" za očiščenje, saj z njo večkrat zavije in obdrgne Nandido, klečečo na tleh, nato pa vrag šalo vzame...ko se baba začne dret ko sraka najprej pomislim, da se je napila makkolija, ki ga je zlivala vase (in po sebi in po tleh) kar iz velike sklede. Seveda, butasti zahodnjak, ki ne prepozna zamaknjenosti.. no, recimo. Nato zadeva postane mučna. Mudang se dere na Nandido, ki pridno keči na tleh in joče. WTF? Kaj bi zdaj dal za znanje korejščine! Njeni prijateljici, ki stojita vsaka na eni strani (tista v rdeči jakni je žena tečnega meniha), komunicirata z mudang. Neham snemat. Drummer še nekaj časa nabija po kasi in čineli, mudang se dere, Nandida joče, nato pavza za kosilo. Po kosili znosimo vso ogromno količino hrane ven, na dvorišče.





Če je ob slikah komu padlo na pamet, da je to prava pojedina za vegetarjance, naj ga potolažim, to misli samo zato, ker namenoma nisem slikal velike prašičje glave, z nožem zabodenim v čelo.
Tako, vse postreženo in pripravljeno, folka pa od nikoder. Bojkot? Ali smo spet padli v zanko nesporazuma? Seveda slednje. Ni festival, ampak ritual, družinski ritual. Private party, bi se reklo. Kmalu tudi dobim prvi namig, za kaj bi lahko šlo. V redu, vsa tista hrana predstavlja obilje. Ponovi se podobna ceremonija kot v hiši, le da tokrat Nandida drži v naročju tri lutke. Dve ji vzamejo in odložijo, tretjo pa pestuje dalje, bubnjar bubnja, mudang se dere, vmes si gre po kavico... meni postane dolgčas, vse skupaj traja že pet ur. Poberem se v sobo, kjer me pričaka gora hrane, na srečo brez prašičje glave, in prižgana kadila pod mojim visečim oltrjem. Očitno bom tudi jaz deležen obilja.
Zdaj pa... holy shit, Avidemux mi jo je dobro zagodel pri prekodiranju videa... in po svoji prečudoviti navadi sem zbrisal izvorne posnetke, preden sem pogledal rezultat. Ratalo je nekaj obupnega, proti sredini zmanjka zvoka, pol naredi en loop na začetek, skratka katastrofa od videa, ampak za firbčenje pa naj bo...

Funny thing, čim smo se dogovorili o datumu mojega odhoda, so dobili mail neke škotinje, ki bo takrat prišla z Japonske in bi želela wwoofat tukaj.