Woljeong sa

Da bom imel oči na pecljih zaradi brhkih korejk, sem vedel že pred odhodom, da se bom pa v teh rovtah slinil zaradi egipčanskih igralk, pa si niti v sanjah se bi mislil!
No, to je Bassant Shames Ell Dean Mohamed Saleh

Če se kdo čudi, kaj sem se tu imel za slinit, naj si ogleda še nadaljevanje...

Sobotno popoldne smo preživeli v templju Woljeong sa, ki je eden od 24 sedežev korejskega budističnega reda Jogye. Gužva kot na Kredarici in vse že slovesno pripravljeno na 2. maj, Buddhov rojstni dan, ko se bo po celi Koreji prižgalo miljone in miljone lampjončkov. Lampjonček je eden najmočnejših simbolov budizma, saj predstavlja vrhunec dajanja: izgorevaa samega sebe, da lahko daje svetlobo drugim.

Kamnita pagoda, pred njo pa nenavaden kip Buddhe neznanega izvora, pripisujejo ga kakšni posebni sekti


Zmaji se ne damo!


Dharma boben služi vsako jutro ne le za bujenje menihov, temveč vseh živih bitij na zemlji.
Gong v obliki oblaka zbudi vsa živa bitja v zraku, lesena riba pa vsa bitja v vodi.


Some retro-fashion...

Vhode v templje vedno varujejo štirje demoni


Ob izhodu me je He In morala spomnit, da sva dolžna hapjang tudi njim..

Kar mi je najbrž vrnila za pametovanje popoldneva, ko sem jaz njo "učil", kje in kako se prikloni..

Med šetanjem po templju sem spet zaznal kar nekaj sovražnih pogledov, vendar večinoma od starejših ljudi. Mladi, sploh pa parčki, so naju gledali s širokimi nasmehi, marsikdo je celo prijazno pozdravil. Tako da korejski rasizem je kar na široko prisoten, nikakor pa ni pravilo.
Je pa bilo zato najbolj zabavno igranje ob vodi

Ko sva čakala njeno mamo, ki je zamujala debelo uro, je celo He In zazeblo, pa je mali zmaj tako odporen na nizke temperature - lahko si predstavljate, kako je bilo šele razvajenemu zahodnjaku... brrrr! Bi pa po eni strani skoraj raje ostal na mrazu, kot se vrnil "domov" - na obisku so imeli poslovne partnerje iz Seoula, ki jim dilajo ginseng, z družinami.
Da je He In nekaj prav res posebnega, sem itak vedel iz prve, ampak sem bil očaran načeloma nad vsemi otroci, ki sem jih do zdaj videl. Ja, vaškimi otroci. Ti iz Seoula pa so imeli dva taka gnjusno razvajena pamža, tečna, kričeča, zoprna do amena! Seveda so bili starši strahotno ponosni na tako bedasto otročad, ki se je za mizo obmetavala s hrano, ko pa sta začela lomit igrače od He In, sem se kar jadrno pobral, da ne bi dobila evropske vzgojne lekcije. Na srečo sem kmalu dobil potrditev, da sta telečja mulca spet bolj izjema kot pravilo, kajti v "apartamju" poleg mojega sta gostovali dve družini, tudi iz Seoula. Štirje odrasli in pet otrok na reci piši 12 kvadratnih metrih, pa prav fajn so se imeli. Popravek - smo. Njihova mularija je bila sicer glasna, vendar tako prikupno simpatična, ko mi je hodila nagajat pred vrata, da sem kar moral intervenirat, ko so jih starši hoteli zaradi tega kaznovat. Njih angleščina na nivoju moje korejščine, ampak magična beseda soju je porušila komunikacijske bariere, za debato pa smo uporabili trinajstletnega prevajalca

Veselica se je kar nadaljevala,

sojuja je zmanjkalo pa smo uničili še zaloge piv, o naši židani volji pa lahko sklepate po kvaliteti zadnjih fotk večera...


Današnje jutro... uh,lahko bi bilo prav fajn, če mi ne bi blo treba med poznim zajtrkom gledat in poslušat onih dveh groznih tečnob, še z vodo sta me polila, ta srčkani so že odpotovali, He In je še spala... argh, I hate such a Sunday!