How Winter Kills

Sem prišel sem zato, da skozi okno strmim v korejsko pokrajino in se smilim samemu sebi?
Svoboden? Od kod nekaterim ta ideja? Še nikoli v življenju nisem bil bolj suženj svojih strasti in nagonov.
Na pot, na pot! Ne glede na vreme - moram.
Čeveljčki He In obtožujoče gledajo iz kota. Ko pomislim na njen nasmeh, mi gre na jok. Ko se spomnim, kako mi je pred tremi dnevi zlezla v naročje in me objela, se zjočem. Tako kot danes sem topo zrl skozi okno, z mislimi polnimi žalosti in grenkobe, ko je prišla k meni. Bil sem pregloboko v sebi, da bi ji lahko v hipu vrnil žareč nasmeh, ki mi ga podari stokrat na dan. Kratek trenutek zamude je bil zanjo dovolj, takoj ji bilo jasno; zresnila se je in vprašala: "No happy?"
Ni čakala odgovora, moj povešeni pogled ji je povedal vse. Ni me vprašala za dovoljenje, kar sicer vedno stori, le splezala mi je v naročje in se naslonila name.
Ni me potolažila, le huje mi je bilo...
...in z mano je vse huje
o stokrat huje kot kdajkoli prej...
A kaj naj storim ob takem nesebičnem dejanju? Pometem pod preprogo žalost, grenkobo, bolečino; požrem solze in jo požgečkam, prime me za roko in popelje ven, delat snežaka.
Zdaj sem opazil, ko je sonce posijalo pod drugim kotom, da se na steklenih vratih še vedno vidi, da je zjutraj s prstkom napisala 닥.
Med tem pisanjem sem skozi okno opazil rumeni šolski avtobus. Spet sem pometel pod preprogo in ji šel naproti. Stekla je proti meni in se mi vrgla v objem. Le kako naj ji povem, da odhajam prej, kot si misli?
Zdaj gleda svojega Spongeboba na računalniku, jaz pa ob peči čutim, kako vse frči izpod preproge, leta spominov, meseci spominov... in samo trenutek spomina na letališču...
How winter kills...


Po soncu vedno pride sneg... ali dež, megla, toča... uživaj sonce, ki ga imaš...