Jasno, da sem samo čakal, da se kdo oglasi in napiše "jaaaaaaaaaa, jaz pa hočem vedet kaj v ostalih vrčih". OK Nina, naj ti bo.
Naj še enkrat poudarim: 臭豆腐 ni v Koreji. Ga ni v teh vrčih. Vendar je to bila prva stvar, na katero sem pomislil. 臭豆腐 je smrdljivi tofu. Smrdljivi tofu (dobesedni prevod iz kitajščine) je poslastica na Kitajskem, v Hong Kongu, Indoneziji in Tajvanu. Žmohtno marinado se pripravi iz skisanega mleka, posušenih rakov, mesa, bambusovih poganjkov, ogrščice in ščira. Poc se pusti gniti več mesecev, dokler vonjave ne sežejo preko oceana in črvi veselo ne gomazijo čez rob posode, nato se kose lepega čvrstega tofuja marinira v tej mešanici tudi po več mesecev. Bojda so si celo ljubitelji smrdljivega tofuja edini, da zaudarja grozljivo, da pa ima bajen okus, ko je popečen.
Teoretično bi me zadeva mogoče še zamikala, a kaj, ko tudi tu obstaja trik, podoben kot pri kitajskem fermentiranem zelenem čaju. Kitajci kot Kitajci, kaj čmo. Rasisitična opazka? Naj bo kar hoče, ampak smrdljivega tofuja, ki je bil mariniran v gnilih pomijah, človeškem dreku in kemičnih barvilih, ne bom jedel. Pa naj bom rasist. Ker takega (tudi) delajo Kitajci, ker je vsa zadeva veliko hitreje pripravljena in se tofu hitro naleze neprijetnih vonjav (le kakih pa bi se navzel od dreka?). Bi kdo rad omenil nadzor nad izdelavo? Citiram: In Asia, no stinky tofu factories were ever officially licensed or constantly monitored... in še "The nature of the stinky tofu production process makes it extremely difficult to pass government food regulation even in Asia." Najbrž slednji citat pove dovolj.
Iz naših vrčev se ne širijo nobene vonjave, niti, ko sonce pripeka, ampak pogled na čvrst "pokrov" iz plesni v enem vrču in nekaj majhnega gomazečega v drugem...
Včeraj zvečer smo šli v Jinbu, ker je bila šagra za Budov rojstni dan. Ta bo sicer šele 21. maja, ampak na podeželju ga praznujejo en vikend prej.
Hae In pa se je mogoče odločila postati spletična.
Ni komentarjev:
Objavite komentar