nedelja, 31. maj 2009

111

Ko sem v sredo navsezgodaj zjutraj pešačil nazaj, nazaj v planinski raj, sem imel občutek, da še nikoli nisem bil tu. Ko sem prišel prvič, je bilo zasneženo, ko sem odhajal, je bilo komaj odsneženo. Zdaj pa - prava zeleno zelena pomlad, da lahko samo parafraziram kako zelena JE moja dolina...


Sinoči se je ravno med večerjo vnela prijetna nevihta, ki nas je priklenila v jedilnico. Ni bila ravno huda, ampak dovolj pravšnja, da ti vzame voljo do tekanja v sosednjo stavbo, pa smo se odločili, da še kaj pojemo in so prišli na vrsto mandu v kimchi juhi.
Iz ene stavbe v drugo se nam ni dalo it...

Dež še ni pojenjal - v bistvu je, ampak tega nismo hoteli priznat - pa smo našli steklenico sojuja in v koreji ni šans, da bi se pilo brez hrane, torej še prigrizek ob kozarčku. Da ki prigrizek... tofu v pekoči ribji juhi, cvrte ribe, sladki krompir, navaden krompir v pekoči omaki... Nandida, bodi no resna! Mrk pogled: Eat! Eat many!
Ko sem se z Japonske vrnil domov, mi je Nandida rekla: My image lost 5 kilo. Sem si jo ogledal, ma kaj je imela za skinit 5 kil, suha kot je... Ne Dag, ne jaz, ti si shujšal pet kil. Ups, sem že pozabil njen konglish, dejansko je hotela povedat: Kot te vidim zgleda da si shujšal pet kil. Jebentiš, ma kaj ima hudič babji vago v očeh?
Danes je imela princeska cel dan neke vrste "morske tabornike" in sem se ob potoku pod hišo igral sam, s fotoaparatom...





Veliko sem pizdil, kako ne maram Japonske in japoncev... da ne bo kdo rekel, da sem neobjektiven in kako Koreji samo rožice sadim (danes sem jih res, dobesedno). Sem hotel na youtjub uploadat mini video kako He In govori slovensko (se ne hecam). Ni šans. Iz Koreje pa že ne boš uploudal, ti ti ti! Zakaj? Ker je korejska vlada totalno u pizdi. Za vsako registracijo na forume ali sorodne oslarije morajo korejci dat svoj emšo. A smo nori? Po domače povedano ima opblast potem vpogled v vsak tvoj post. Že tako je internet orodje (ali orožje) množičnega nadzora, ampak da še privoliš v to? No, youtjub ni privolil v to, da bi od korejskih uporabnikov zahteval identifikacijo, je raje banal nalaganje videov iz te bogomproklete države. Zakaj bogomproklete? Ker imajo ostudnega predsednika. Prezbiterjanec - a se ne sliši to kot nekaj hudo hudo pokvarjenega in izprijenega? leta 2006, ko je bil še župan Seula, je k skupinski molitvi, naj se porušijo vsi budistični templji, ko so polni, poslal še svojo video molitev, ker se osebno ni mogel udeležit.
Samomori šolarjev se vrstijo, za zadnjih par mesecev sem prepričan za dva, za tretjega res ne bi dal roke v ogenj. 16 letni učenec je dobil od učiteljice 110 (ja, stodeset!) udarcev s palico, ker je prešprical dve (ja, 2!) uri samostojnega učenja. Na poti domov se je obesil v parku. 13 letna učenka se je obesila doma, ker je zaradi neopravljenega domačega branja morala delat počepe (no, ta je meni malo bosa, je pa vprašanje, kaj je še vse odzadaj). Kaj je lahko odzadaj za tako kaznijo: zaradi slabega uspeha pri testu je učiteljica zahtevala od skupine učenk, da si v razredu slečejo krilo? Meni, ki sem vedno prisegal (in še vedno prisegam) na učinkovitost dobro odmerjene "pedagoške klofute", se dviga tlak.
Politična plat: preganjanje medijev je del vsakdana. Ko ne morejo nič proti uredniku neke televizijske postaje, aretirajo kar njegovo ženo. Policija ima že od "govejih demonstracij" (uvoz ameriške govedine) navodila, da sme in mora uporabiti vsa razpoložljiva sredstva za razbijanje kakršnihkoli protivladnih demonstracij. Oblastniki so vsi po vrsti mali ruplčki, ki povzročijo pravi stampedo za lezenje v ameriško rit.
O odnosih s severnjaki kdaj drugič.
Obsedenost z datumi me je pripeljala do ugotovitve, da je danes 111 dan mojih poti. Sem komaj na začetku. Hit the road...

Hit the road Jack and don't you come back no more, no more, no more, no more
No ja, ta "no more"...khm... pustmo stat... Pa happy trails vsem, ki so kjerkoli na poti.

četrtek, 28. maj 2009

Hi Tim! Hi John!

Hope you're doin' well and that John's liver is not more under stress... By the way, John, have you thought that is kind of a racist joke that an American is getting yellow in Nagasaki? Probably is your karma - you know, the karma doesn't give a shit if you're a kind and nice person, you get kicked in the ass for things you'll never know you've done. And they call it karmik justice...
In Fukuoka - more precisely in Hakata - I stayed in the Khaosan hostel, 2200Y, and I've seen nothing of Fukuoka (or Hakata either), I've been still recovering and the next day I took the ferry to Pusan. I also found out why there'll be no cheap ferry for the next two weeks - the ship will be docked for repairs.
Pusan:

In Pusan I had to go again through one of my worst nightmares - "migra" officials. I know for sure that I can stay 3 months, he knew I can do 1 month. He told me that at the Incheon airport made a mistake giving me 3 months and he was actually so kind to show me the immigration rules and yes, Slovenia - 1 month. But on the other side, next to Slovenia was Slovakia, 3 months, and again I know that Slovaks can stay 1 month. But I was fucking tired, the guy a fucking moron (if on that piece of paper was written that the moon is made of cheese he would actually beleive it), OK, give me that month, I'll deal in the nearest immigration office. I wass pissed for about 10 minutes, than the good feelings of being again in Korea just won. Hopped on the sub line 3, hell of a long ride till the last station, Pusan bus terminal, then Gagneun and at 6.30 in the morning - Jinbu! Yeah, I'm almost home! If I grab a cab I can surprise them even breakfast, maybe I can even wake them up, that'll be a real great surprise, so, yes, a cab please. Fuck me man, I almost never ride cabs and they're all around me all the time. When finally I need one - well, you can just guess... OK, let's try hitchin' and fuck me for the second time, the absolutely first car that passed gave me a ride. Not the whole piece but I got only 5 km to do so I happily did them lightly trotting. I come in front of the house - no cars, that's a bit strange. I try to open the door that is absolutely never ever locked - it's locked. I peek through the window - no furniture, no nothing. What the fuck??? Luckily I was so confused that I hadn't time for bad toughts. Eventually all turned to be OK, Ho Jin saw me from the school bus and called his mum who arrived immediately and picked me up. After being happy for a while we started arguing "why nobody told me you were moving VS why you didn't call from Pusan"... but I was breakfast time and I was really really hungry so I got three kimchees (the usual, the raddish kimchee and the white kimchee) and piles of other great Korean food. I was eating my way through the second kimchee when Nandida asks: "Any troubles with the migra in Pusan?" How the hell you know? "I'm talkiong with them on the phone." Oh great, another shit or what? But no, it was the moron of the day before, so sorry, it's really three months, can I apologize and so on on that line... and Nandida? Guess what she said to him. "No, you can't talk to Dag now, he's eating."
Next thing was go to school of my wee princess - nice surprise, but her mum is such a spoiler... first thing she had to say was "Dag bought you a pink dress in Japan." C'mon, she has to stay in school for more than 7 hours and she'll be able to do will be thinking of a pink dress.
Time for some pics of our new home:

BOTH houses, no mistake, the smaller is the restaurant



View from the window:


Some really close surroundings:





My new room (although I must admit that I liked and loved much more the old one):

The princess in her pink dress:

Probably you'll never believe it but this is NOT a traditional Korean weapon of mass destruction, it's only one of the kitchen accessories (hell, how the weapons then look like?):

I'm not joking, this hammer is used for making the rice cake!
Well guys, I really hope to see you here, I'll send you detailed instructions how to get here by mail. Stay well and enjoy Japan till you're there!

ponedeljek, 25. maj 2009

Towel Day2009

Že v Sloveniji sem bil čudak, ko sem se na ta dan pojavljal v javnosti z brisačo čez ramo, tudi v službi. Da ne govorim, kako me gledajo v Hakati in kako so me zjutraj v Nagasakiju.
Z združenimi močmi smo razvozlali mojo vozovnico za trajekt in naj bi jo lahko uporabil še jutri, naslednjič pa po 11. juniju. Tako da sem kar odpravil v Fukuoko (oz. Hakato), Khaosan hostel za 2200Y, jutri zjutraj pa trajekt za Pusan.
Čeprav je bil Nagasaki depresiven (in tudi negativen, doživeli bare kjer je gaijinom vstop prepovedan), smo imeli danes kar čustveno poslavljanje (ne z Japonci, kje pa so oni še slišali za nekaj tako neuporabnega kot so čustva). Tim in John sta oba obljubila, da me prideta obiskat v Korejo, za slednjega še posebej upam, to bo namreč znak, da je vse v redu z njim. Sicer si je sam kriv, kaj se gre dajat z mojo malenkostjo koliko dni lahko pijemo brez se ustavit - revček je končal v bolnici, čisto rumen (ne, to ni nobena šala z rasističnim podtonom), ker mu njegova jetra nekaj hočejo povedat. Le kdo bi vedel kaj...
Prejšnji odstavek sem začel, da je Nagasaki depresiven... to sploh ne drži, depresiven sem bil jaz. Nagasaki je čisto fajn mesto, ko greš v soboto zvečer ven - no, v bistvu je bila že nedelja zjutraj - je gneča povsod kot na semanji dan in tudi ko smo ob sončnem vzhodu menjali klub je bilo na ulicah še vedno obilo folka.
Japonski kimči je sicer užiten, ne pa užitek kot korejski. Sem (tudi zaradi hrane) izzval kar precej mrkih pogledov, ko so lokalci hoteli vedet, če imam raje Japonsko ali Korejo. Nikoli ne bom razumel ljudi, ki sprašujejo a niso pripravljeni sprejeti odgovora. Pustimo Japonce ob strani, kjer je navideznost edina pomembna stvar (koga še briga resnica, a ne?). A s tem hočejo izsilit laž, ki jih bo zadovoljila? Ma kurc jih gleda, z Japonci vred. Sem jim lepo povedal, da ja, mi je všeč Japonska (mi je res, ker je res lepa, jaz Japoncev ne morem smislit), sploh se nisem lagal in bil pri temu še vljuden... pol zakaj silijo vame naj primerjam? E, in sem primerjal in hrano in folk in povedal svoje. S tem da so neko vrsto moralne zmage odnesli oni - onega nagnusnega naštampanega nasmeška jim nisem uspel zbrisat s face niti s tem. Kaj pa kul Japonci, a ti ne obstajajo? Seveda obstajajo, a to so izjeme, ki potrjujejo pravilo. Ali pa "čefurji" z Okinawskih koncev, pravi južnjaki, še dobro, da sem večino japonskega časa preždel na tistem izgubljenem otoku.
V Nagasakiju pa smo večino časa preždeli v baru Kendall's - bar za gaijine z gaijin lastnikom, vendar tja zahaja veliko lokalcev, ki se učijo angleščino.








Potem malo "clubbing"...


Jutro...ma jutro ko jutro, lahko gremo spat, raje pa ne...

sobota, 23. maj 2009

Zgodba o tisoč žerjavih

Sadako Sasaki je imela 2 leti, ko je bila vržena bomba na Hirošimo. Umrla je za levkemijo 10 let kasneje. Japonci verjamejo, da če iz papirja zložijo 1000 žerjavov, se jim izpolni želja. Sadako jih je začela zlagati v bolnici, a jih je uspela le 644. Njeni sošolci so dokončali njeno delo in 1000 origami žerjavov je pokopanih s Sadako.
Od takrat je origami žerjav postal simbol miru.

Večina spominov, posvečenih žrtvam bombe v Nagasakiju je povezana z vodo. Tisti, ki so preživeli eksplozijo so namreč zaradi opeklin iskali vodo, ki je ni bilo nikjer, in umrli v agoniji.
Park miru

Točka nič

Ura v muzeju, ustavila se je ob 11.02

Spominska dvorana, imena vseh žrtev so shranjena tu

70.000 optičnih vlaken

Če je kdo pričakoval, da bom penil in bentil nad prokletimi ameri, se moti. Enkrat tolko jih bom pustil na miru. Bi raje pljunil japonskega cesarja, ki ni hotel podpisat vdaje, dokler mu ne obljubijo, da bo lahko ostal cesar še naprej.
Bolj me muči nekaj drugega. Kje je kaka božja ljubezen? Kaka božanska skrb? Bo kar držalo, če bog (ali Bog ali božanstva) obstaja, je sprevržen sadist, totalno govno, slabše od najslabšega človeka. Ampak zakaj sploh potrebujemo boga? Vedno bolj sem prepričan, da vsi, ki se sklicujejo na kakršnekoli nadnaravne sile, to počnejo samo zato, da sebe rešijo odgovornosti. Mind me, govorim o vseh verstvih po vrsti, vključno z - meni priljubljenim - budizmom.
Eno je racionalno védenje stvari, število žrtev in podobno. Ampak biti tukaj... malo je reči, ki so me v življenju tako presunile. Pa najbrž postajam pretirano občutljiv - kar precej sem jokal v muzeju in okolici. Ne, nimam nobenega občutka krivde, ker sem imel dokaj lagodno življenje. Samo grozno se počutim. Dva dni smo harali po Nagasakiju brez prestanka, za zajtrk sixpack (ob treh popoldan) in potem dalje, dočakat sončni vzhod v kakem baru. Včeraj zvečer me je Rury pospremila na razgledno točko za nočni pogled na Nagasaki.



Žal se nam ni pridružila na nočnem pohodu, smo pa bili jako jako pisna druščina: moja malenkost, američan, šved, izraelec in dva nizozemca, potem se nam je priključilo še nekaj japoncev, pa nemec, totalna utrgancija.

četrtek, 21. maj 2009

Nagasaki

Jutro nad pacifikom

Kaj sem napisal, Shinkansen? Baka, mar bi prej preveril preden pišem oslarije. Shinkansen odsek do Nagasakija bo nared tam nekje 2012, pa še tam mu bodo hitrost omejili na 200 km/h. Do Nagasakija bi tako porabil dobre 4 ure in kopico yenov. Sem šel raje z busom. No, v Kagoshimi se nisem ustavljal, le vulkan sem slikal.

V bistvu sem se ustavil, celo s poti zavil. Ker sem na mestnem načrtu videl napis "Statue of a hat" v nekem parku. Ej, to pa moram videt! In sem videl... pol bo kdo meni rekel, da sem baka...

Vrh NI zavit v jutranje meglice ali nizko oblačnost; Sakurajima je tipičen Japonec, ne glede na starost je še vedno aktiven. Kdo ve zakaj me ni presenetilo, da je Napoli pobrateno mesto...
Tudi z busom sem imel presedanje na "highway interchange", zelo praktična zadeva, edino zoprno zna bit, ko čakaš na povezavo sredi avtoceste, in the middle of nowhere. V Nagasakiju sem takoj odpičil proti hostlu Akari, za katerega bom zdaj naredil malo reklame. Za skupno spalnico odštejem 2500yenov na noč, kar je izredno poceni, sploh glede na to kako je urejen in čist, s kuhinjo, tremi PCji in wirelessom, ki pa žal ne seže v četrto nadstropje. Takoj čez reko je "Pure Land" budistični tempelj, ulica za hostlom je trgovinska ulica, dve ulici nazaj je ulica templjev, 10 minut stran je nakupovalno središče in kitajska četrt, imajo pa še eno res enkratno ponudbo: vsakodnevni sprehod z lokalci, zastonj. Angleško govoreči prostovoljci te pospremijo na sprehod po tržnici, v park, po templjih, trgovinah itd.
Pogled s strehe na Pure Land tempelj in okoliš



Danes sem večino časa preždel v Atomskem muzeju, v Parku miru, v Spominski dvorani za žrtve in na Točki Nič. Še vedno imam veliko kepo v grlu. Bom napisal en post, ko se mi žalost spremeni v jezo. Do takrat pa samo en preblisk, pričevanje hibakushe, ki je imel v času eksplozije 10 let.
Moja sestrica je bila pokopana pod ruševinami hiše in se ni mogla izvleči. Neki mornarji so skušali dvigniti tram z njenih nog, pa so rekli, da se ne da in odšli. Potem sem videl da po ulici teče gola ženska, s popolnoma rdečo kožo. Mama! Sosed je poskusil rešiti sestrico, a je tudi on rekel, da je nemoghoče, se v opravičilo priklonil in tiho odšel. Mama je vsa opečena pokleknila pod tram, ki je ukleščil sestrico in ga dvignila. Na rami, s katero je dvignila tram, se ji je olupila koža in mišice. Naslednji dan je umrla.
Ura tiktaka za vse, ne samo za žrtve.

STATISTIKA